Ekspresnih pet: Za uspeh ni dovolj le dobra glava

S športnim psihologom Alešem Vičičem o tem, zakaj nekaterim športnikom uspe.

ned, 10.01.2016, 06:00

Slovenci imamo, če že ne drugje, vsaj v športu nenehno nove razloge za veselje, saj vrhunski športniki z vrhunskimi rezultati v najrazličnejših panogah vznikajo drug za drugim. Tina Maze se še ni dobro poslovila, ko je svet že navdušil Peter Prevc, seznam Slovencev, ki so se vpisali med najboljše olimpijce, svetovno ali evropsko športno elito, je dolg. A vrhunski uspeh je splet številnih dejavnikov, že malenkosten odklon lahko v hudi konkurenci enako močnih pomeni precejšen rezultatski padec, poudarja športni psiholog Aleš Vičič. Sogovornik se že 17 let profesionalno ukvarja s psihološko pripravo športnikov, in to v nasprotju z večino njegovih kolegov profesionalno. V tem času je delal z več kot 40 olimpijci, skupno pa z dobro stotnijo vrhunskih športnikov, v svojih panogah uvrščenih med najboljše na svetu. Ni pa v javnosti toliko znan, saj ima etično načelo, da ne razkriva zvenečih imen, s katerimi sodeluje oz. je sodeloval, niti ne komentira (ne)uspehov drugih slovenskih športnikov. »Menim, da ni nikomur prijetno, če strokovnjak javno razkriva njegovo psihološko drobovje,« pojasni. Pritrdi pa, da je prav dobra psihološka priprava med enako močnimi včasih tista ključna podrobnost, ki odloča o končnem uspehu.

1. Ko športnik zmaguje, smo vsi evforični, ko doživi neuspeh, se hitro govori, da je psihično odpovedal. Kako komentirate?

Vrhunski šport je izredno krut: če nisi dovolj močan, hiter, spreten … se ne moreš uvrstiti med trideset najboljših na svetu, kaj šele med prvih deset. Primer atletike: če nisi temnopolt in eksploziven, se ne moreš uvrstiti niti v finale teka na 100 metrov, pa si lahko v glavi še tako trden in močan. Osnova je, skratka, fiziologija, torej telo in talent. Potem je pomembna še natreniranost: vložiti je treba ogromno časa in energije v krepitev telesa, zmanjšanje primanjkljajev in učenje izjemno zahtevnih, natančnih gibalnih vzorcev, kar ni vsem položeno v zibko. Zlasti v zadnjih nekaj letih je za uspeh izrednega pomena tudi socialno-ekonomski kontekst: če nekdo nima dovolj denarja, dovolj dobrih trenerjev, dobre opreme in razmer za delo, prav tako nima možnosti. Najprej o uspehu torej odloča vse našteto, šele nato lahko nastopimo športni psihologi. V vrhunskem športu v psihološkem smislu namreč odločajo malenkosti. Obstajajo štiri najpomembnejše in odločilne psihološke lastnosti, ki jih najbolj učimo: samozavest, motivacija, koncentracija in nadzor stresa. Kdor teh lastnosti nima izjemno visoko razvitih, ne bi zdržal tega dolgoletnega procesa trdega treninga, odpovedovanj. Skratka, če ne bi bil tako psihično stabilen, se med najboljše sploh ne bi nikdar uvrstil. In če potem na tekmi ne zmaga, ampak je drugi ali sedmi, nikakor ne moremo reči, da je odpovedal. Odločajo namreč tako majhne razlike, da si jih niti predstavljamo ne: le delček sekunde se lahko športnik koncentrira na neko drugo stvar, pa je lahko dva metra krajši, če govorimo o poletih. Ali to torej pomeni, da je odpovedal? Če bi te naše grobe obtožbe res držale, športnika, če govorimo o npr. smučarskih poletih, sploh ne bi bilo na vrh skakalnice! Javnost poleg tega pozablja, da če prihajaš iz Slovenije, imaš precej manj denarja kot Nemec, Francoz …, kar seveda pomeni, da imaš slabše možnosti za trening. Zato morajo biti za enak uspeh – tudi na primer za 23. mesto – boljši v psihološkem pogledu. Tudi zato bi morali pohvaliti vse slovenske vrhunske športnike, saj jim je uspelo nadoknaditi ta primanjkljaj.

2. A veliko športnikov je izjemno talentiranih, pa mnogim kljub temu ne uspe (v celoti). Kje nastane razkorak?

Športnik mora imeti veliko srečo, da so izpolnjeni vsi prej našteti pogoji, šele nato se lahko uvrsti med najboljše. Če toliko verjame vase, kot mu kažejo rezultati na treningu, in se zaveda, da bo še boljši, ko se bo dodatno umiril in skoncentriral, kakor se zna, potem res ni ovir. Če si Usain Bolt, tega ne potrebuješ prav veliko, če si pa nenehno nekje na meji, blizu kolajne, pa potrebuješ več psihološkega treninga. Tu delno drži prepričanje, da nekateri več samozavesti, več nadzora stresa, motivacije … prinesejo že iz družinskega okolja. Vzgoja je namreč zelo pomembna, pa tudi genetika, saj raziskave potrjujejo, da ima dobršen odstotek psiholoških karakteristik temelje v genetiki. In hitrost našega živčnega vzburjenja je pri tem zelo pomembna: če se zelo hitro vznemiriš, potrebuješ toliko močnejši nadzor nad čustvi, da boš to obvladoval, če pa si v osnovi flegmatik, si primernejši za športe, kjer se je treba umiriti. Genetika, vzgoja, celoten proces, ki ga trenerji vodijo od mladinskih kategorij naprej – tako se razvije športno specifična samozavest, šport­no specifična koncentracija, ki je za uspeh bistvenega pomena.

3. Kljub temu zavračate trditev, da je vse v glavi. Lahko pojasnite?

Športniki, trenerji in novinarji res veliko govorijo o tem, a le redki se odločijo, da bi za to poiskali pomoč strokovnjaka. Poskušajo si pomagati kar sami, ali še huje: menijo, da če ima športnik težave »z glavo«, se ne da nič narediti … Je pa pošteno priznati, da so tako v svetu kot v Sloveniji športniki, ki sami dosegajo izjemno visoko raven psihološke priprave, taki, ki to dosežejo s svojim trenerjem in strokovnim štabom, in športniki, ki to dosežejo s pomočjo športnega psihologa. Vsak ima pač svojo pot, je pa res, da se treninga psihološke priprave še vseeno ne jemlje za tako pomembnega oz. logičnega kot npr. kondicijske priprave, čeprav je zavedanje o tem čedalje večje. Pogosto se ob nizanju uspehov posameznega športnika sklepa, da lahko nekdo vse doseže sam, po naravni poti, ter da so tisti, ki za to potrebujejo pomoč psihologa, nesposobni, slabi, čudni … Zato se skoraj lažje sprejema, da si športnik najde nekega guruja ali se ravna po vzhodnjaških modrostih, samo da ne gre k psihologu. Predsodki so žal še vedno močni in nekatere športnike je ravno zaradi tega neutemeljeno strah; češ če jim bomo »kopali« po glavi, bomo res kaj »čudnega« odkrili.

4. Ko gre športniku kot po maslu, kaj ga takrat pravzaprav lahko najbolj obremenjuje, vrže iz ravnotežja?

To je treba gledati zelo individualno; pomembno je, kako si to športnik notranje razlaga. Nekatere pričakovanja drugih res obremenjujejo, drugi pa kažejo razumevanje za velike želje javnosti, a pravijo, da gre za njihov šport, njihove cilje, da se bodo ob morebitnem neuspehu že dovolj sekirali sami, če pa se bo tudi javnost, je to njen problem. Bistvo dela športnega psihologa je ravno v tem, da odkrijemo, kaj nekoga obremenjuje, kako razmišlja. Misli in čustva so namreč izjemno povezana. Če nekoga zelo skrbi ne­uspeh, je precej bolj pod stresom kot tisti, ki tega ne jemlje tako katastrofično in so zato njegova čustva precej manj razburkana. Prvi mora tako veliko bolj obvladovati svoja čustva, drugi pa malo manj in tu se lahko pozna razlika.

Pogosto srečam tudi športnike, ki so prepričani, da je cilj do uspeha razmišljanje, da so oziroma morajo biti najboljši. A lahko si tisočkrat na dan ponavljam, da sem najhitrejši atlet na svetu, pa me bo realnost hitro postavila na trdna tla. Sledi frustracija, pada samozavest, pojavi se notranja bolečina. Moje delo sloni na vedenjsko-kog­nitivni terapiji: z analizo tega, kaj si posameznik o sebi misli dobrega ali slabega, si prizadevam za spremembo razmišljanja, a na podlagi realnih dokazov, ki jih odkrivam skupaj z njim. Opozorim ga, da je za njegov razvoj zelo koristno, da spozna, da ni vse v visokih ciljih, ampak je treba imeti v življenju realne cilje in ceniti tudi manjše uspehe. Da se ne daje v nič, če vedno ne zmaga. Ker lahko zaradi dolgoletne prevelike kritičnosti obupa in odneha, za povrhu pa ne doseže niti tistega, kar bi s svojim potencialom lahko. Pogosto namreč ugotovimo, da je športnik »samo« dvajseti, ker ga skrbi, kako bo preživljal družino zgolj s profesio­nalnim športom, ker ta npr. prinaša denar le, če si med najboljšimi desetimi. Taka skrb ga seveda ovira, zakrči se, ne naredi tako, kot zna. Rešitve zato iščemo drugje, spodbudimo ga, da vidi perspektivo tudi zunaj športa, začne o sebi razmišljati širše – kdo sem, kaj znam, kaj še lahko dodam v svoje življenje, s čimer si lahko izboljšam materialni položaj. Ko to dojame, je lahko izjemno koristno ne le za boljše rezultate, ampak za splošno delovanje v življenju.

5. Včasih ni bilo toliko poudarka na psihološki pripravi kot zdaj. So torej nekdaj zmagovali najmočnejši?

Res je, saj se včasih znanost ni vpletala v vrhunski šport, tako da je, ob kančku sreče, zmagal telesno in motorično najmočnejši. V zadnjih tridesetih letih pa so se razvili laboratoriji, kjer se meri in analizira prav vse – od mišičnega ustroja, potencialnih poškodb do prehrane –, razvila se je tudi športna psihologija, pri nas smo se s tem začeli srečevati nekje v začetku 90. letih, a se stroka še danes razvija. Poudarjam, da (športni) psihologi ne delamo le strojev, ampak s pogovori resno razčiščujemo dileme, pomembne življenjske zadeve, spremin­jamo razmišljanje v pozitivni smeri, in to za trajno. To so nedvomno zelo koristne stvari, saj takšna sprememba razmišljanja človeka dejansko dvigne na višjo raven osebnostnega razvoja, postane bolj kompetenten v življenju, in to seveda ni uporabno le za športnike in poslovneže, ampak tudi povsem »običajne« ljudi.

Prijavi sovražni govor