Novinarji ter politika: Enosmerna pot in vrtljiva vrata

Stranke iščejo kandidate, ki so že prepoznavni, med prepoznavne ljudi pa gotovo spadajo novinarji.
Objavljeno
02. marec 2018 16.34
Tanja Fajon, poslanka v evropskem parlamentu, med konferenco SD o prihodnosti Evropske unije, v Ljubljani, 12. maja 2017. [Tanja Fajon,SD,konference,politika,politiki,evroposlanci,poslanci,ministri,evopska unija]
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Na volitvah je vsaj toliko kot program oziroma obljube strank pomembno to, kdo na njih kandidira. Zato ni nič nenavadnega, da stranke iščejo kandidate, ki so že prepoznavni. In gotovo med prepoznavne ljudi spadajo novinarji. V Sloveniji se jih je do zdaj bolj ali manj uspešno v politiko podalo že precej.

Da novinarji zamenjajo poklic, ni samo po sebi nič nenavadnega ali celo spornega, tudi če se gredo politiko. Do tega ima pač vsak pravico. Bolj problematično je, če se po izletu vrnejo v novinarstvo, saj je novinarstvo poklic, v katerem ne bi smelo biti prostora za politično pristranskost. Ne glede na to, kaj si kdo o tem misli.

Aktualni

Trenutno najbolj znana slovenska političarka, ki je bila včasih novinarka, je poslanka v evropskem parlamentu in podpredsednica socialnih demokratov Tanja Fajon. Čeprav je bila leta 2009, ko je prvič kandidirala na evropskih volitvah, z 38 leti za političarko dokaj mlada, je imela za seboj že pestro novinarsko pot. Med drugim je bila skoraj osem prejšnjih let dopisnica nacionalnega radia in televizije iz Bruslja, zato je delo institucij Evropske unije gotovo poznala bolje od večine protikandidatov.

Zaradi njenega prejšnjega poklica, pri katerem bi morala biti politično čim bolj nevtralna, in ker ni imela izkušenj z aktivnim delom v politiki, je odločitev SD, da so jo postavili na drugo mesto svoje liste za evropski parlament, marsikoga presenetila. A je bila stranka poleti 2009, nekaj mesecev po zmagi na državnozborskih volitvah in preden je velika recesija zares pokazala zobe, še dovolj pri močeh, da je v Bruselj oziroma Strasbourg, kjer je uradni sedež evropskega parlamenta, spravila dva svoja človeka.

Svojevrsten podvig pa je Fajonovi uspel pet let pozneje. Na listi socialnih demokratov spet ni bila na vrhu in zaradi nizke javnomnenjske podpore stranki je bilo jasno, da ne bo imela več dveh evropskih poslancev. Vendar je Fajonova zbrala toliko preferenčnih glasov volivcev, da je premagala takratnega predsednika SD Igorja Lukšiča in ohranila poslanski sedež.

Kakšna bo njena nadaljnja pot, ni jasno. Ker po raziskavah javnega mnenja sodi med najbolj priljubljene slovenske politike – ta mesec je bila na Delovem barometru priljubljenosti četrta, najviše od socialnih demokratov –, jo nekateri že dlje časa vidijo kot naslednjo predsednico stranke. To se zdi v primeru, da SD pod vodstvom Dejana Židana na letošnjih državnozborskih volitvah ne bo zmagala ali vsaj drastično izboljšala izida iz leta 2014, povsem verjetno.

Toliko bolj, ker je Tanja Fajon pisana na kožo današnji socialdemokraciji. Olikana, uglajena, spravljiva, brez ostrih robov ali idej, ki so včasih karakterizirale levico. Skratka sredinska. Da jo bolj mika Slovenija kot Unija, pa je ne nazadnje pokazala že predlani, ko je prodala hišo v Bruslju in se z možem, Nemcem, preselila v Slovenijo.


Nekdanji koroški dopisnik Večera Miro Petek (na fotografiji desno) se premika med novinarstvom in politiko. Foto Leon Vidic/Delo

Znan novinar je bil pred odhodom v politiko tudi Miro Petek. Med drugim je pisal o stranpoteh tranzicije na Koroškem, kjer je bil dopisnik časnika Večer. Konec februarja 2001 so ga neznanci brutalno pretepli pred hišo v Mežici. Čeprav so domnevne storilce privedli pred sodišče, so jih morali zaradi pomanjkanja dokazov izpustiti. Naročnikom napada organi pregona niso prišli niti blizu.

Kakor je povedal Petek, ga je po napadu v aktivno politiko vabilo več strank, odločil pa se je za Slovensko demokratsko stranko Janeza Janše. Zanjo je bil poslanec v letih od 2004 do 2011, potem pa je nekaj časa delal v državnih organih in stranki SDS. Sledila je vrnitev v medije, saj je postal odgovorni urednik Nove24 TV; o njeni usmeritvi veliko pove to, da jo pogovorno imenujejo kar Janšavizija. Zdaj je odgovorni urednik tega medija Jože Biščak, Petek pa redno piše komentarje za spletno stran. Kmalu bomo izvedeli, ali namerava spet v politiko.

Medijske izkušnje ima še ena članica SDS, Eva Irgl. Pred politično kariero je bila voditeljica na razvedrilnem programu TV Slovenija. Vendar je to zdaj že daljna zgodovina, saj je od leta 2004 poslanka demokratov v državnem zboru.


Eva Irgl je poklicno pot začela na razvedrilnem programu nacionalne televizije. Foto: Blaž Samec/Delo

Tja in nazaj

Na zahodu poznajo pojem vrtljiva vrata (revolving door), s katerim poimenujejo prehajanje politikov v poslovne – predvsem lobistične in svetovalne – vode in nazaj v politiko. Takšna praksa velja za sporno, saj naj bi povzročala preveliko prepletenost dveh področij, ki bi morali ostati ločeni. Vendar se nekaj podobnega dogaja tudi med novinarstvom in politiko. V Sloveniji je poleg Petkovega nekaj takšnih primerov.

Recimo Ljerka Bizilj, znana in dolgoletna televizijska novinarka, ki si je leta 1990 s svojim delom pridobila naziv Slovenke leta. Sredi 90. let je v poslanski skupini Liberalne demokracije Slovenije zamenjala Dimitrija Rupla, ki je poslal ljubljanski župan. Po kratkem izletu v politiko se je hotela vrniti na nacionalno televizijo, vendar ni šlo. Na nacionalko se je vrnila šele po nekaj letih urednikovanja na Radiu glas Ljubljane.

Čeprav je bila poslanka LDS, leve stranke, se je po sprejetju Grimsovega zakona o Radioteleviziji Slovenije dobro ujela z desnimi oblastniki. Leta 2004 je postala je urednica takrat novega tretjega, parlamentarnega kanala televizije. Od leta 2014 je direktorica televizije. Generalni direktor RTV Slovenije Igor Kadunc jo je hotel lani odstaviti s položaja, a mu ni uspelo. Je pa januarja napovedala, da bo aprila, preden ji bo potekel mandat, odstopila s položaja. To bo verjetno konec njene poklicne poti, saj izpolnjuje pogoje za upokojitev.

Še krajša izleta v politiko sta si omislila televizijski novinar in voditelj televizijskega dnevnika Janko Šopar, znamenit po svojih cankarjanskih brkih, in dopisnica RTV Slovenija iz (primorskega) zamejstva Mirjam Muženič. Prvi je v domačem Celju nameraval na državnozborskih volitvah leta 2004 kandidirati za Slovensko nacionalno stranko. Vendar se je sporekel s predsednikom Zmagom Jelinčičem in potem neuspešno kandidiral za stranko koprskega župana Borisa Popoviča Slovenija je naša. Po neuspehu je ostal na TV Slovenija in se kot voditelj oddaje Tednik leta 2016 upokojil.

Mirjam Muženič pa se je leta 2009 odločila, da bo na listi LDS kandidirala za poslanko evropskega parlamenta. Vodstvo nacionalke jo je suspendiralo iz informativnega programa. Nanj se je lahko vrnila šele po dveletni »pokori« po sicer neuspešni kandidaturi.

Brez vrnitve

Več novinarjev, kot se jih je skozi vrtljiva vrata iz politike vrnilo v novinarstvo, jih je iz njega odkorakalo v politiko in se ni več vrnilo. Novinarka in urednica Danica Simšič, ki je bila najbolj znana kot voditeljica televizijskega dnevnika na nacionalki, je vstopila v politiko kmalu po osamosvojitvi. V prvem sklicu državnega zbora je bila poslanka Demokratske stranke – ta se je pozneje združila z LDS –, v letih od 2002 do 2006 pa je bila županja Ljubljane.

Dolgoletna novinarka in dopisnica iz tujine Dela Mojca Drčar Murko je že leta 1988 kandidirala za predsednico predsedstva takratne Socialistične republike Slovenije, vendar ji proti Janezu Stanovniku ni uspelo. Bolj uspešna je bila leta 2004, ko je z liste LDS šla za en mandat v evropski parlament in potem v pokoj. Tudi novinarska legenda Dela, dopisnik iz tujine, odgovorni urednik in na koncu komentator Mitja Meršol je poklicno pot leta 2014 sklenil v parlamentu. Ne v evropskem, ampak v slovenskem državnem zboru, kamor so ga leta 2011 izvolili kot kandidata takrat zmagovite Pozitivne Slovenije ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Precej dlje kot Meršol je državnozborske klopi gulil novinar in predvsem radijski voditelj – delal je na RTV Slovenija in Radiu TrbovljeBogdan Barovič. Poslanec Slovenske nacionalne stranke je bil od leta 2000, v letih od 2002 do 2010 pa je bil še župan Trbovelj. Ko je SNS leta 2011 padla iz državnega zbora, je nekaj časa zaman iskal službo, potem pa se je zaradi zdravstvenih težav invalidsko upokojil.

Podobne težave z iskanjem zaposlitve je imel Barovičev poslanski kolega in trboveljski rojak Aleš Gulič. Leko, kakor ga kličejo, je bil od leta 1984 na regionalnem radiu v Trbovljah urednik in direktor, novinar in lektor, od 1989 do 2004 pa odgovorni urednik. Leta 2004 je postal za en mandat državnozborski poslanec LDS, potem ga je vlada Boruta Pahorja postavila za vodjo urada za verske skupnosti. Ko se je leta 2012 na oblast za kratek čas vrnil Janša, je bila ena njegovih prvih potez odstrelitev Leka. Gulič je potem menda opravil kakšnih sto pogovorov za službo, a je ni dobil in se je upokojil.

V Britaniji ...

Novinarji, ki prestopijo v politiko, seveda niso slovenska posebnost. Podobne primere poznajo povsod. Tudi na najvišjih položajih. Na primer eden najbolj znanih državnikov vseh časov, eden od trojice zmagovalcev druge svetovne vojne z nepozabne fotografije z Jalte iz februarja 1945, britanski premier Winston Churchill, je bil novinar.

Svojo bogato, več kot šest desetletij trajajočo poklicno pot je sicer začel v vojski. Vendar je že kot vojak pisal za britanske časnike o soldaških dogodivščinah z eksotičnih koncev imperija, v katerem takrat sonce ni nikoli zašlo. Še v 19. stoletju je pisal o bojevanju v Indiji in Sudanu, na začetku 20. stoletja pa o bojih med britanskim imperijem in nizozemskimi naseljenci Buri na ozemlju današnje Južne Afrike. Druge burske vojne se je udeležil že kot vojni dopisnik. Te so takrat vključevali v vojaške enote, zato je Churchill kot vojni dopisnik tudi pristal v burskem vojnem ujetništvu, vendar mu je uspelo pobegnili.

Churchill je izviral iz aristokratske družine, tudi njegov oče je bil uspešen politik, torej mu je bilo nadaljevanje poti v politiko nekako položeno v zibelko. Bolj aktualen preskok iz novinarstva v politiko je še en britanski politik, sedanji zunanji minister, 53-letni Boris Johnson.


Britanski zunanji minister Boris Johnson ima za seboj pestro novinarsko pot. Foto: Shutterstock

Novinarsko kariero je začel pri slavnem londonskem Timesu – novinar je bil tudi njegov brat, zdaj prav tako politik, in je še vedno sestra – leta 1987, vendar so ga tam zaradi izmišljanja dejstev hitro odpustili. Pod okrilje ga je vzel urednik Daily Telegrapha Max Hastings. Tam je Johnson kot novinar zaslovel s članki, polnimi starinskih besed in fraz, v katerih je bralce pogosto nagovarjal kot prijatelje. Leta 1989 je šel za dopisnika tega časopisa v Bruselj in postal eden najbolj znanih kritikov EU na Otoku.

Leta 1994 se je vrnil v Britanijo in nadaljeval novinarsko pot, saj je pisal časopisne kolumne tudi potem, ko je leta 2001 postal poslanec v parlamentu, in celo po uspešnem naskoku na položaj župana Londona. Župan največjega mesta Unije in finančne prestolnice sveta je bil dva mandata, v letih od 2008 do 2016.

Po parlamentarnih volitvah leta 2015, ko je spet postal poslanec, je bil Johnson eden od vodilnih obrazov gibanja za odhod Britanije iz EU. Ko so se volivci leta 2016 odločili za odhod – najpomembnejši vzrok za to je bil večdesetleten sovražen odnos krvoločnih britanskih tabloidov do Unije – in je konservativni premier David Cameron zato odstopil, je bil Johnson njegov logični naslednik.

Vendar je hibrid med novinarjem in politikom z večno razmršeno blond pričesko spet dokazal svojo kontroverznost; v kritičnem trenutku za prihodnost države je stisnil rep med noge in na zdaj verjetno najbolj nehvaležen politični položaj na svetu, premierskega v Veliki Britaniji, potisnil Thereso May. Za položaj prvega ministra njenega veličanstva Elizabete II. se bo najbrž potegoval, ko bo Mayeva opravila umazano delo.

... in Ameriki


Nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore je bil vojaški novinar med vojno v Vietnamu. Foto: Reuters

Tudi britanski bratranci z druge strani Atlantskega oceana, Američani, imajo novinarje, ki so postali politiki. Eden najbolj znanih je gotovo nekdanji podpredsednik Al Gore, ki je bil številka 2 ameriške politike v letih od 1993 do 2001. Leta 2000, po dveh mandatih kot podpredsednik Billa Clintona, je kandidiral za predsednika, vendar je na verjetno najbolj sumljivih volitvah v zgodovini Združenih držav izgubil proti poznejšemu dvakratnemu predsedniku Georgeu W. Bushu. Potem je postal zelo znan varuh narave in je za delo na tem področju leta 2007 dobil celo Nobelovo nagrado za mir.

Pred skokom v politiko pa je bil novinar. Svojo žurnalistično pot je začel na kaj nenavadnem kraju, v Vietnamu med vietnamsko vojno. Ko so ga po končani fakulteti vpoklicali v vojsko, je namreč zadnje mesece dvoletnega služenja preživel kot novinar vojaškega častnika Castle Courier. V bojih ene bolj krvavih vojn druge polovice 20. stoletja ni neposredno sodeloval, se je pa veliko gibal v neposredni bližini spopadov med Američani in južnimi Vietnamci na eni ter severnimi Vietnamci na drugi strani.

Po vrnitvi v domovino leta 1971 je začel delati kot preiskovalni novinar za časopis Tennessean iz Nashvilla. Vendar ga je čez nekaj let potegnilo v politiko. Leta 1977 je postal član spodnjega, predstavniškega doma ameriškega kongresa.


Sarah Palin je delala za lokalne medije na Aljaski. Foto: Reuters

Iz novinarstva v politiko je preskočila še ena znana oziroma, bolj natančno, razvpita ameriška političarka, Sarah Palin. Po šolanju na Havajih in v rodnem Idahu, kjer je diplomirala iz novinarstva, je najprej delala kot športna poročevalka na dveh lokalnih televizijah na Aljaski, kamor se je preselila po poroki, potem pa kot športna novinarka pri lokalnem časopisu v bližini največjega mesta na Aljaski Anchoragea.

Seveda pa je Palinova veliko bolj kot po novinarstvu znana po političnem delovanju. Po začetkih na lokalni ravni je postala leta 2006 guvernerka Aljaske, dosedanji zenit pa je dosegla kot kandidatka za ameriško podpredsednico leta 2008. Vendar je v dvojcu s predsedniškim kandidatom Johnom McCainom izgubila proti Baracku Obami in Joeju Bidenu.

Leta 2009 je po dobri polovici guvernerskega mandata Aljaske odstopila, ker da zaradi množice političnih napadov ni več mogla opravljati dela tako, kakor ga je treba. Kot skrajna konservativka – nasprotuje splavu tudi v primeru posilstva in istospolnim porokam, zagovarja smrtno kazen, spolno vzdržnost mladih in je strastna ljubiteljica orožja – velja za eno od mater skrajnega krila republikancev, čajankarskega gibanja. Leta 2016 je na predsedniških volitvah seveda podprla Donalda Trumpa. Ker je zelo aktivna in stara šele 54 let, v politiki gotovo še ni rekla zadnje besede.