Erjavec zrel za žar

Vrhunci tedna: Nekaj dni po triumfu homofobov postane homoseksualec osebnost leta.

Sun, 10.01.2016, 08:00

Konec enega in začetek drugega leta je čas inventure in s tem čas imenovanja različnih osebnosti leta. Bralci Dela so samo nekaj dni po tem, ko na referendumu večina udeležencev ni potrdila velikega koraka v smeri enakosti istospolno usmerjenih, in ob naraščajoči nestrpnosti do beguncev za osebnost leta izglasovali istospolno usmerjenega humanitarca na begunskem področju.

V filmu Ameriške sanje (American Dreamz, 2006) je neskončno bebavi ameriški predsednik Joseph Staton nastopal kot član žirije v pevskem resničnostnem šovu. Nekaj podobnega se je te dni zgodilo v Sloveniji. Ker je življenje neskončno bolj čudno od fikcije, si zapleta ni izmislil scenarist, saj je slovenski predsednik Borut Pahor dejansko nastopil v ceneni licenčni humoristični predstavi Na žaru, ki jo bodo verjetno kmalu predvajali še na televiziji. Za kakšne vrste predstavo gre, si lahko predstavljamo ob tem, kaj se zdi njenim ustvarjalcem vredno poudariti: »Ne gre za žaljenje, ampak za poklon osebi, ki je na žaru.«

Osebnost za pomoč

Časopis Delo, katerega sedma izdaja v tednu je Nedelo, že četrt stoletja izbira osebnost leta. Najprej so imeli izključno besedo bralci. Osebnost leta je postal tisti, ki so mu namenili največ glasov. Ker so v Sloveniji, kakor ugotavljajo poznavalci področja slavnih, edine prave zvezde politiki – in morda nekaj športnikov, ki so si slavo priborili v tujini –, je bil serijski zmagovalec prvih let izbora takratni predsednik republike Milan Kučan. Ta je v glavah nekaterih še vedno naj oseba vseh časov, vendar v negativnem smislu. Taki so konec leta pred njegovo hišo zažgali knjigo o njem, ena od politično profiliranih revij pa je Kučana, skoraj desetletje in pol po koncu zadnjega mandata, še vedno postavila na tretje mesto med najvplivnejšimi Slovenci v letu 2016. Med premiera Mira Cerarja in še enega politično upokojenega bavbava za desnico, Gregorja Golobiča.

Potem so se pravila izbora Delove osebnosti leta spreminjala, zadnjih nekaj let pa je način tak, da novinarji oziroma uredništvo izberejo deset osebnosti, med katerimi potem bralci izberejo tisto, za katero se jim zdi, da je najbolj zaznamovala leto. Zadnjih nekaj let na vrhu kraljujejo ljudje, ki se ukvarjajo s pomočjo drugim. Predlani, v letu poplav in žleda, so kolektivna osebnost leta postali gasilci.

V ponedeljek pa je naziv naj osebnosti za leto 2015 dobil Brežičan Jure Poglajen. Kot turist je šel poleti na grški otok Lesbos, preplavljen z begunci z Bližnjega vzhoda, Afrike in srednje Azije. Namesto poležavanja na plaži je potem z Davidom Zorkom po svojih močeh pomagal. Jure je po poklicu zobozdravnik, David veterinar in bila sta najboljši približek zdravstveni oskrbi na otoku. Grčija je po večkratnem bankrotu brez denarja in begunce prepušča bolj ali manj same sebi oziroma poskrbi predvsem za to, da jih čim prej odpravi na pot proti Nemčiji, od koder so jo poslali v bankrot(e).

Fanta iz Brežic nista ostala samo pri oskrbi beguncev, ki je trajala cele dneve, ampak sta skupaj s humanitarno organizacijo Adra v Sloveniji zbrala deset ton najnujnejšega zanje. Na otok sta se jeseni odpravila še enkrat, zdaj jim pomagata po prihodu v Slovenijo v sprejemnem centru v Dobovi – tja jih še vedno prihaja več tisoč na dan, vendar niso več novica, ampak naravni pojav, tako kot menjavanje letnih časov –, kmalu nameravata spet na Lesbos. Nagrada je šla v prave roke. V letu beguncev jo je dobil mož, ki je zadnje mesece posvetil beguncem.

Je pa konec preteklega leta v Sloveniji poleg množic bežečih zaznamovala še ena zadeva. Referendum o tem, ali imajo vsi, ne samo moško-ženski pari, pravico do poroke. In s tem ima Jure več skupnega kot na prvi pogled. Z Davidom se na Lesbos namreč nista odpravila skupaj po naključju, saj že več let živita skupaj. Tega nista ravno razglašala naokoli, vendar svoje zveze tudi nista skrivala pred javnostjo. Že preden se je 19. decembra začelo glasovanje za Delovo osebnost leta, si je lahko javnost sestavila sliko.

A slovenski mediji so bili stoodstotno politično korektni. Govorili so o prijateljih, partnerjih, vrteli so se kot mački okrog vrele kaše. Vsekakor presenetljivo, če vemo, kako so svoj prostor in čas večinoma širokosrčno odprli vsem, ki so se dovolj sočno ukvarjali z argumentacijo za in – predvsem – proti izenačenju zakonskih zvez ter s tem pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz nje. Dvojec humanitarcev z Lesbosa je sicer povedal, da se zavzemata za izenačitev, ni pa postal obraz kampanje za. Verjetno po lastni odločitvi, vendar ju kot obraz po lastni presoji niso postavili niti mediji. Je pač bolj privlačno za krvi željno občinstvo v ring s prestrašenci pred Sodomo in Gomoro poslati aktiviste LGBT kot predstaviti relativno mlad, visoko izobražen in običajen par, ki pa ni povsem običajen.

Zato morda ni presenetljivo, da so v dneh, ki so sledili veliki zmagi protihomoseksualnih aktivistov – razna politično-verska združenja nasprotnikov izenačitve zakonskih zvez so natančno to, kakorkoli se že poimenujejo in kakorkoli se poskušajo predstaviti –, bralci Dela za osebnost leta postavili homoseksualca. Proti »homotom« Slovenci nimamo nič, dokler se skrivajo v omari ali dokler vsaj javno ne povedo, kako in kaj so in kaj pričakujejo od družbe. Če bi bil bolj jasen, Jure naziva ne bi dobil. Ne mlatim v prazno, kako zavrta in drugačnosti nenaklonjena družba smo. Znam samo prebrati referendumski izid.

Na vzhod, zahod ali nikamor?

Eden političnih ritualov je slovenski vsakoletni zbor diplomatov ob začetku novega leta. Ker gre za še bolj prazen ritual, kot je prazna slovenska zunanja politika, sploh ne bi bil vreden omembe, če se ne bi v širšem območju zunanjih odnosov dogajalo kaj veliko bolj zanimivega.

Prav v času zbora diplomatov je namreč Nova Slovenija, žalosten preostanek krščanskodemokratsko-ljudske opcije, skovala interpelacijo proti zunanjemu ministru Karlu Erjavcu. Kaj mu očitajo? Nič posebnega, kar je v teh primerih – tudi interpelacija je pač eden izmed političnih ritualov – običajno. Po interpelaciji, podpisalo jo je 26 poslancev, poleg vseh iz NSi tudi vsi iz Slovenske demokratske stranke Janeza Janše, Erjavec ne vodi zunanjih zadev v skladu s splošnimi usmeritvami, ki jih določa DZ, s čimer krši 2. člen zakona o zunanjih zadevah. Poleg tega da opušča nadzor in ne ukrepa proti diplomatom, odgovornim za hude nepravilnosti in finančne malverzacije, klientelistično kadruje, politizira zunanje ministrstvo in nasploh demotivira zaposlene.

Z nekaterimi od teh očitkov bi se bolj kot poslanci sicer morali ukvarjati organi pregona, tako da se jih ne splača komentirati. Brez dvoma pa lahko pritrdimo trditvam predlagateljev odstavitve, da je Karl Viktor izrekel vrsto nepremišljenih, neodgovornih, nedržavotvornih izjav o zaupnem postopku arbitraže o meji s Hrvaško, priznanju Palestine ter o begunski krizi. Glede zadnjega je najnovejše izjave trosil kar med diplomatskim zborom na Brdu, ko je en dan povedal, da policisti med begunci dnevno odkrivajo skoraj teroriste, naslednji dan, po zanikanju policistov, pa taiste izjave zanikal in relativiziral. Tako je drastično zmanjšal kredibilnost Slovenije.

Poleg tega Janšev del podpisnikov interpelacije dodaja, da je slovenska zunanja politika premalo strateško naravnana k Evropski uniji in Natu, preveč pa k vzhodnoevropskim državam, zlasti Rusiji. Iz prav tako opozicijske Združene levice, ki ni primaknila podpisov za interpelacijo – ker je desni del najbrž sploh ni pozval k podpori –, bo pa glasovala proti Erjavcu, so takoj dodali, da je slovenska zunanja politika preveč usmerjena k Združenim državam Amerike, glavnemu stebru Nata.

Erjavca, če ne bo kakšnih res hudih novih dokazov o čem bolj kritičnem, kot je dosedanja vsebina interpelacije, seveda ne bodo odstavili. Brez njegovih upokojencev koalicije ni več. Volitev si, razen morda SDS, ki nima kaj izgubiti, nihče ne želi preveč.

Bolj türška kandidatura

Na področju, povezanem z zunanjimi zadevami, pa se ob z Erjavcem povezanih vragolijah dogaja še ena zanimiva igra. Da so bili nekdanjemu predsedniku Danilu Türku čevlji slovenskih predsedniških pristojnosti preozki, je bilo jasno tudi površnim spremljevalcem politike. Kako hudo mu mora biti šele zdaj kot relativno mlademu in vitalnemu upokojencu! Zato se je odločil, da bo postal eden najvidnejših ljudi na svetu, generalni sekretar Združenih narodov, katerega pomočnik je nekoč že bil.

Resda mesto po nepisanih pravilih konec tega leta, ko poteče mandat sedanjemu generalnemu sekretarju Ban Ki Munu, pripade vzhodu Evrope. A premier Miro Cerar, Erjavec in drugi poklicani Türka vseeno niso potrdili za uradnega kandidata z lahkim srcem. Prvič zato, ker jih je postavil pred dejstvo, da bo kandidiral, drugič zato, ker jim povzroča težave, kdo se bo s tem ukvarjal in koliko bo njegova promocija stala, in tretjič zato, ker ima nekdanji predsednik bolj skope možnosti za zasedbo položaja.

Za generalnega sekretarja namreč ni striktnih pravil, kako ga izvoliti, ampak gre za zakulisne dogovore in kravje kupčije med velesilami. Čeprav ima Slovenija menda izvrstne odnose z vsemi, ni vpeta v nobeno sfero tako močno, da bi si zagotovila vsaj popolno podporo katerekoli od petih stalnih članic varnostnega sveta; ker kandidate generalni skupščini predlaga varnostni svet, je kandidat brez soglasne podpore petih stalnih članic s pravico veta brez vsakršnih možnosti. Poleg tega naj bi generalni sekretar tokrat prvič postala generalna sekretarka, torej ženska. Na koncu, za generalnega sekretarja še nikoli ni bil izbran nekdanji predsednik katerekoli države. In Türku to, da je izgubil na volitvah, gotovo ne bo v pomoč.

Povezane novice

Vrhunci tedna: Puntarji med žico in ograjo
13. December ob 10:00
Premier ima čas za ameriške kapitaliste, za policijski proletariat pod oknom pa ne.
Prijavi sovražni govor