Franček, just do it!*

Osvajalec: Franček Dvoršak je bil v letu dni 1015-krat na Sankaški koči

pon, 11.01.2016, 16:00

Begunjčan ima 62 let in je junak svojega kraja. Od leta 2008 Sankaška koča nad Begunjami, piš nad cerkvijo svetega Petra, razpisuje tekmovanje za največ vzponov v letu dni. Doslej je bil rekord 606 naskokov, Dvoršak dosežka, ki ni bil mačjekašljast, ni presegel, ampak ga razmazal, saj je od doma približno 300 višincev opravil tisočkrat in še petnajstkrat povrhu.

»Na Sankaško kočo sem začel hoditi leta 2000,« naredi prvi korak Franc, za večino Franček, ki je poklicno začel kot sprevodnik, pa bil četrt stoletja šofer avtobusa in šel zaradi beneficirane delovne dobe pred devetimi leti v pokoj. Tudi ko so leta 2008 začeli šteti vzpone h koči, še ni tekmoval. No, leta 2013 je s 350 osvojil 3. mesto, 2014. ni tekmoval, poudari pa, da za udeleženca tekmovanja velja vsak, ki pride gor vsaj 40-krat na leto.

Leto 2015 pa – štetje vzponov je bilo časovno zakoličeno od 1. decembra 2014 do 30. novembra lani. »Najprej sem hotel le preseči rekord 606 vzponov iz leta 2013,« torej doseči številko 607, pa so ga družba in sponzor začeli rihtati na sedemsto, ker je imel po pol leta že 424 vzponov, jih je sedemsto zbral do septembra. Potem se je začelo zares. Zmagovalcu je šel zadnja leta LCD-televizor, organizatorje je Franček izzval, »če naredim tisoč vzponov, bo pa televizija malo premalo za nagrado«. In je hodil, 4. decembra, ko je bila uradna razglasitev zmagovaca, »pa gor privlečejo yamaho 525, čoperja, malo rabljenega, zrihtal ga je Flycom«, in mož, ki je nekoč že imel podobno čopersko yamaho, le da še močnejšo, je ostrmel.

Miha Gluščič, oskrbnik Sankaške koče, ime pove, kdo jo je postavil, no, niso bili kočarji, pač sankači, pa dvakrat je pogorela, je Frančku namenil sedemkilsko čokolado, Mihova žena Mimi pa mu je podarila izbor najpomembnejših, prelomnih prihodov na Sankaško.

Svobodnjak

V tekmo ga je pognala tekmovalnost, dejstvo, da naslova še nikdar ni osvojil domačin. »Sem si rekel, zdrav sem, čas imam.« Čas je tudi meril, najhitreje je bil v breg v sedemnajstih minutah, v povprečju je za gor-dol porabil tri četrt ure, v enem dnevu je bil gori največkrat osemkrat, nekoč »z marelo šestkrat, najlepše je, kadar ni nikogar«. Maja, ko pripravljajo 12-urno vzpenjanje, je pot prehodil desetkrat.

Bi pričakoval, da junak, ki je ves čas na poti, sam živi, pa s Frančkom ni tako, z ženo Darinko imata sina Damjana in hčerko Anjo. »Žena je z letošnjim letom v pokoju,« tako da je možek lani izkoristil zadnje leto popolne, absolutne svobode. Svobodnih korakov na, kot pravi, 864 metrov nadmorske višine, kar, ugotoviva, je natanko dva jurja manj od Triglava, kjer šampion Sankaške koče še ni bil. So mu Karavanke bliže, tako in drugače. »Z ženo je bilo na začetku hudo,« pove, ko je videla, kako zagnan je njen mož, pa ga je še spodbujati začela. Zaleglo je.

Poleg hoje sankaški izziv vobče ni preprost. Veljajo samo vzponi, kadar je koča odprta, ob ponedeljkih in torkih ni, »to je takoj sto dni manj«, pa še med 10. in 19. uro, »tega sem se natančno držal«, kot nekoč voznih redov, dopolni. Torej je bilo treba »v povprečju opraviti štiri vzpone na dan«. Potem pa so še take, no ja, nevšečnosti, kot je dopust ... »In je bilo treba nadoknaditi.«

Tisočič je pot zmogel 26. novembra, »to je rojstni dan Slavka Avsenika, zadnji vzpon 29. novembra, »na dan republike«, nekdanji. Zmago je posvetil prijateljema Sreču Mlakarju, ustanovitelju Gorenjskih muzikantov, pa Slavku Avseniku, oba sta lani umrla. Letos Dvoršak ne gre na zmago, pravi, da sta se dve sestri močno zagnali. In jima bo le sledil, meri na drugo mesto, na 485 vzponov, »da jih bo v dveh sezonah 1500«.

Tri poti vodijo k cerkvici, Petrova, pa po gozdni cesti, tretja, ki sva jo ubrala, gre po mrtvem smučišču Krpin. Četrtek je bil tolikero krasen, da sem tam pri cerkvici pričakoval vsaj obris nebeškega ključarja. Do tam pa se križevo potil za lahkotno korakajočim šampionom.

Prav vsakdo, ki sva ga srečala, je vzkliknil: »O, Franček,« neko ženšče celo: »O, Franček, danes pa bol' počas',« kar je na rovaš mojih zmožnosti letelo, pa bojda naju je oskrbnik Miha že težko čakal. Čeravno nisva imela štoparice, bi si upal roko v ledeni sneg pomoliti, da je bila to gotovo Frančkova najpočasnejša vzpenjača na preljubi vršič. Ja, jih imam le že skoraj ..., Franček pa komaj 13 več.

Begunjčan je tolikokrat pri koči, da je pravzaprav posameznega dne zelo težko določiti, kdaj je prvič. Onega dne je bil, pa mi rekel, da bo šel po južini še enkrat. Njegovega početja, početja takih in drugačnih naskakovalcev, marsikdo ne razume. Morda bi se nerazumevanje nekoliko stopilo, če človek štarta v zagamani, megleni, domnevno beli Ljubljani, na slovensko neslano morje pa se ozre spred koče ali pet minut prej spred cerkvice, kjer beseda ne more slediti temu, kar je oko videlo. Pa čeprav eno, edino zdravo. Za takšno lepoto je treba malo potrpeti. Jaz sem za letos najverjetneje dotrpel. Franček pač ne, ker ne trpi, ampak uživa.

* Naslov je enak grafitu, ki sem ga dvajset let tega prebral na enem od zidov mariborskega Lenta. Nič mi ni pomenil, samo perfektno se je slišal. Odkar sem izvedel za Frančka Dvoršaka, ima tudi natančno prilegajoč se pomen.

Prijavi sovražni govor