Glas o slovenskih hiškah zakrožil po svetu

Pri zasnovi projekta sta se Željko Hočevar in Boris Kljun naslonila na lastno znanje in k sodelovanju povabila več podizvajalcev.

sob, 03.12.2016, 06:00
Cena hišice Smartdome se zdaj giblje od 25 do 30 tisoč evrov, z množično izdelavo bi si jo lahko privoščil vsak.

Odkar sta podjetnika Željko Hočevar in Boris Kljun na občinski zemlji sredi Krškega postavila hiško v obliki kupole, nenavadni mobilni objekt na štirih nožicah vzbuja vedno večjo pozornost. Glas o hišici, ki jo je mogoče postaviti tudi v vodo ali spremeniti v drevo, se je razširil celo čez lužo in sprožil plaz zanimanja, ki ga lastnika startup podjetja Smartdome niti v sanjah nista pričakovala.

Potem ko je članek o njuni pametni hiški sredi oktobra objavila ameriška revija Inhabitat, se je povpraševanje vsulo od vsepovsod. »Tako veliko zanimanje nas je v resnici presenetilo in celo malce prehitelo. Naročniki z vsega sveta so začeli prihajati, še preden nam je uspelo na prototip namestiti vrata,« se smeji Željko Hočevar, eden od solastnikov startup podjetja Smartdome. Resno se za nakup njihovih kupolastih mobilnih hišk zanimajo norveški, švicarski, kanadski, ameriški, poljski, ruski, kitajski, češki, seveda tudi hrvaški in slovenski kupci, ki si jih želijo postaviti v svojih tematskih parkih. Pred kratkim jih je obiskal kupec iz Libanona, včeraj so se začeli dogovarjati z enim od avtokampov ob Gardskem jezeru, pravi sogovornik, ki ne skriva zadovoljstva. »Iz Kanade so prišli samo zato, da bi videli naš projekt, kar človeka preprosto ne more pustiti ravnodušnega,« razlaga snovalec energetsko samozadostnih objektov Smartdome, narejenih tako, da se zlahka zlijejo z naravo.

Pri iskanju oblike, ki bi bila najbolj primerna za bivanje v naravi, je Hočevarja prepričal brazilski arhitekt Oscar Niemeyer, ki je v svoji študiji prebivalcev favel ugotavljal, koliko potrebuje človek za življenje. Izkazalo se je, da za bivanje ne potrebujemo več kot 25 ali 30 kvadratnih metrov. »V 60. letih smo živeli v bistveno manjših objektih, velike prostore smo si zamislili v 70. letih, hiše so potem postajale vse večje. Vprašanje je, ali človek, ki je vse dneve v službi, potrebuje 80 kvadratnih metrov stanovanja, veliko spalnico, ogromno dnevno sobo … Je ta investicija smiselna?«

V hiše in stanovanja vlagamo vse svoje prihranke, najemamo tridesetletna posojila, ki jih krepko preplačamo, medtem pa se vred­nost naše nepremičnine strašansko zmanjša. Slovence nas na kraj, kjer živimo, vse življenje veže prav nepremičnina, zaradi česar se težko premaknemo, pravi Hočevar, prepričan, da večja mobilnost omogoča tudi več svobode.

»Ko sva začela razvijati svoj projekt, sva se lotila tržnih raziskav. Med drugim sva anketirala približno 500 novograditeljev in ugotovila, da ljudje iščejo nova doživetja, nove načine bivanja v naravi, in to v manjših objektih. Poleg tega si želijo terase in večjega vrta.«

Prilagodljivost hiške, ki sta jo zasnovala na podlagi teh ugotovitev, lahko po Hočevarjevem prepričanju zadovolji različne potrebe ljudi v različnih življenjskih okoliščinah. Če imamo družino, sestavimo dve, tri kupole, če smo sami, je dovolj ena sama, ki meri 25 kvadratnih metrov. »Smisel je, da kvadratni meter takšnega objekta stane 300 evrov, ne pa 2000, kolikor je cena kvadratnega metra stanovanja pri nas, kar je veliko več kot na Dunaju,« meni sogovornik.

Zamislil si je objekt, ki si ga lahko privošči vsakdo, za počitnice ali morda celo za bivanje v naravi. Cena hišice Smartdome se zdaj gib­lje od 25 do 30 tisoč evrov, z množično izdelavo bi želeli ta znesek znižati na 10 do 12.000 evrov, da bi si jo lahko privoščil vsakdo.

»Za tak mobilni objekt ni treba imeti gradbenega dovoljenja, kar zagotavlja večjo mobilnost. Po drugi strani ga lahko človek z malo tehničnega znanja v enem dnevu postavi s pomočjo prijateljev in brez težke mehanizacije, saj je zasnovan po načelu naredi sam. Ker je celoten objekt konstruiran po zlatem rezu, je sestava dokaj preprosta,« zagotavlja Hočevar.

Vodilo: bionična gradnja

Pri snovanju hiške sta se inovatorja ozirala po futurističnih objektih, ki jih je kot gradbeno enoto v prvi polovici 20. stoletja uvedel ameriški arhitekt Buchminster Fuller. Vizio­nar in filozof si je z namenom, da bi bivanje postalo trajnostno in ne bi škodilo naravi, zamislil mobilne hiše v obliki geoidne kupole, kot gradbene enote pa je uporabil obliko ikozaedra. Hiša, ki jo je izumil Fuller, je na prvi pogled videti kot velikanska nogometna žoga s serijo večnamenskih okroglih odprtin (očes), v katera je mogoče vstaviti okna, vrata, sončne kolektorje, vetrne turbine in celo zbiralnik za deževnico. Čeprav se njegova zamisel ni nikoli tako uresničila, da bi začeli njegove izume množično izdelovati, je Fuller dobil veliko sledilcev.

Vendar, pravi Željko, je bila konstrukcija Fullerjevih stavb narejena iz samih trikotnikov. »Ko smo razvijali svojo mobilno hiško, smo ugotovili, da to ni najbolj posrečeno, saj je izkoristek materiala izred­no slab. Iskala sva bolj trajnostni način konstrukcije in se dokopala do lesenih modulov v obliki dodekahedronov, deltoidov, ki jih je mogoče poljubno sestaviti.«

Celoten koncept objekta temelji na dveh vrstah modulov – velikem in majhnem, ki se med seboj dopolnjujeta. Moduli so bodisi prozorni ali napolnjeni s 15-centimetrsko izolacijo.

»S tem sva dosegla veliko večji izkoristek materiala, hkrati pa je dodekahedrone tudi lažje sestavljati. S tem sva rešila dvojno modularnost – med seboj je mogoče spajati tudi kupole, brez vmesnih elementov.« Hišice, ki sta jih razvila, so tako bolj funkcionalne, njihova raba je lahko večnamenska. Module je mogoče tudi po postavitvi objekta poljubno menjati in premikati, glede na to, koliko svetlobe želimo. Če je ena kupola premajhna, ji zlahka dodamo drugo, tretjo ...

Med izzivi, ki sta jih hotela rešiti, je bila tudi možnost postavitve objekta na degradiranih, težje dostopnih in razgibanih tleh, denimo ob morju ali v hribih, ob smučiščih. Hiška ne potrebuje temeljev, vse štiri nosilce pa je mogoče prilagajati tudi neravnemu terenu, saj jih je mogoče poljubno ukrivljati in dvigati.

»Želela sva narediti objekt, ki bo skladen z linijami narave in energetsko samozadosten,« pravi sogovornik. Na zunanjem obodu je mogoče namestiti žleba za zbiranje meteorne in odvajanje odpadne vode, spodaj je prostor za zbiralnik vode. Za izkoriščanje sončne energije zadostuje manjša solarna plošča, za pridobivanje električne energije pa bi potrebovali manjši akumulator. »Najboljša rešitev, ki bi uredila ogrevanjem in ohlajanje objekta, je namestitev rekuperatorja, za kar je v spodnjem delu dovolj prostora.« Ker je objekt brez mrtvih kotov, zrak v njem nenehno kroži in pozimi prostor enakomerno ogreva, poleti pa hladi. Za čim boljši izkoristek sta snovalca načrtovala tudi ergonomično, prilegajoče se pohištvo. Mobilne hiške so sicer visoke tri metre, vendar okrogla oblika tal zahteva posebno opremo. »Izredno zanimanje za sodelovanje pri opremi je pokazalo zagrebško podjetje Flip Flap, kjer so pripravili ducat praktičnih, minimalističnih rešitev, da bi notranjost čim bolj funkcionalno in vsestransko izrabili.«

Lastno znanje in denar

Mobilna hiška je v celoti rezultat last­nega znanja in je narejena iz slovenskih materialov, pravi Hočevar in poudarja, da sta s kolegom Borisom Kljunom mobilni objekt razvijala, naredila in postavila z lastnimi sredstvi in s pomočjo prijateljev. Do zdaj tudi nista kandidirala za nikakršne subvencije in razpise za sofinanciranje v Sloveniji. Na enem takšnem razpisu, denimo, so hoteli, da jim predložita vse načrte, kar je bilo zanju nesprejemljivo. Gre namreč za zelo zapletene izračune in konstrukcije, ki so plod njunega trdega dela, razlaga ekonomist, ki mu idej še naprej ne manjka. To je tudi razlog, da ga ni strah konkurence – vnaprej imajo v podjetju pripravljene zamisli za drugo, tretjo generacijo hišic, razmišljajo pa tudi o možnosti, da bi bilo mogoče sestavne dele v prihodnosti natisniti s 3D-tiskalnikom.

Aprila letos sta bila podjetnika povabljena, da svoj projekt predstavita na srečanju Wolves summit v Varšavi, kjer so prireditelji zbrali najbolj perspektivne startup podjetnike z vsega sveta, da so lahko izmenjali ideje in ustvarili povezave z morebitnimi investitorji. Pri nas, pravi podjetnik, je zgodba ravno nasprotna, visoke kotizacije kažejo, da gre prirediteljem bolj za posel, kakor da bi v resnici hoteli pomagati podjetnikom.

Pri zasnovi projekta sta se tako Željko Hočevar in Boris Kljun naslonila na lastno znanje in k sodelovanju povabila več podizvajalcev. »Vsi ti podjetniki in obrtniki so z izrednim zanimanjem pristopili k projektu. Predlagali so različne tehnične in proizvodne rešitve. Njihove izkušnje so neprecenljive,« pravi sogovornik. Svetovna inovacija, ki sta jo v mobilno hiško vključila avtorja, so okna, narejena kot trislojni, tridimenzionalno ukrivljen termopan, ki zagotavlja toplotno izolacijo. Izdelali so jih v steklarstvu Prah. Tla so izolirana, visoka 40 centimetrov, v njih pa je priprav­ljena vsa napeljava. Brezplačno jih je izdelalo švicarsko podjetje Armstrong, ki je njihovo povabilo k sodelovanju sprejelo kot izziv, kovinsko konstrukcijo so naredili v galanteriji Zidarič, lesene module pa v mizarstvu Jerak.

Naročila prihodnje leto

Pri izdelavi mobilnih hišic bo imelo priložnost za delo kar nekaj podjetij, če ne bi mogla zadostiti velikemu povpraševanju, bosta podjetnika poskusila pridobiti še druge partnerje. »Pogoj za sklenitev posla je, da lahko partnerji izdelajo določene elemente za vsaj sto hišic na leto. Ko dobiš naročilo, to ni več šala, ampak velika obveznost, odgovornost, rokov se je treba držati in obrtnik, ki tega ne spoštuje, s Smartdomom preprosto ne more sodelovati,« je odločen podjetnik. Zastavil si je ambiciozne cilje: »Radi bi postali vodilni proizvajalec tematskih vasi, naša ciljna skupina so predvsem podjetja, ki se ukvarjajo s turizmom.«

Videti je, da s pridobivanjem kupcev ne bo večjih težav. Med našim obiskom se je Boris Kljun v Aspnu dogovarjal o morebitnem poslu. V svetovno znanem smučarskem središču želijo ob eno izmed prog postaviti vrsto njihovih hišk in tako pritegniti še več turistov. Že zdaj namreč načrtujejo, kako bodo izboljšali poletno sezono. Prednost visokogorskih lokacij je namreč v tem, da lahko turistična sezona traja vse leto, tudi poleti, ko pridejo kolesarji, planinci, mobilna hiška s kupolo pa je po Hočevarjevem prepričanju kot naročena za prilagajanje letnim časom, saj ima neomejeno možnost spreminjanja. Pozimi je lahko iglu ob smučišču, poleti jo je mogoče namestiti nad vodo ali v gozd – treba je le združiti vse štiri kovinske nosilce, postaviti steber in celotno konstrukcijo obdati z zelenjem, da nastane drevo. Ali pa se »noge« spodvijejo in hiška vkoplje – tako lahko pričaramo domovanje hobitov. Vendar se za zdaj z morebitnimi kupci le pogovarjajo. Do pomladi bo treba narediti še nekaj manjših popravkov in izboljšav, nato pa bodo začeli sklepati pogodbe in sprejemati prva vplačila.

Prijavi sovražni govor