Igra smrti
Sun, 31.01.2016, 06:00
Igra smrti
Tudi fantje so lahko žrtve spletnega dobrikanja, ki v resničnosti preraste v tragedijo.

Začelo se je z igrico na spletu. Končalo se je z umorom. Vmes je najstnik trgal vezi, ki so ga povezovale s starši, in tkal tiste, ki so ga približevale k novemu vzorniku: neznancu s spleta.

Tako je tudi običajno. Najstništvo je obdobje, ko se otroci oddaljujejo od staršev, se postavljajo na noge in ko v njihovem svetu vse bolj prevladuje vpliv vrstnikov. Doslej so starši še nekako poznali in obvladovali nevarnosti, ki v tem obdobju prežijo na njihove otroke. Bali so se alkohola, mamil in prezgodnje nosečnosti. Otroke so znali posvariti in jim morda celo pomagati.

Nato se je zgodil internet. Ta je presenetil mnoge; ne le starše, tudi učitelje in celo policiste. Virtualni svet se vrti vse hitreje. Odrasli mu poskušajo slediti, a celo najbolj tehnološko ozaveščeni capljajo za otroki.

Kakor je rekla učiteljica Nina Jelen s podružnične šole Podkum, prejemnica priznanja za najboljšo učno uro o varovanju spletne identitete, »otroke pripravljamo na realni svet, ne pripravljamo pa jih na virtualnega«.

Breck Bednar je živel v Angliji. Njegovo življenje in smrt sta postala tema BBC-jevega dokumentarca Murder Games. Naslov filma je prav zlovešč. V googlu je namreč izraz bolj kot s filmom povezan s številnimi računalniškimi igricami, v katerih se animirani liki pobijajo med sabo. Toda štirinajstlet­ni Breck Bednar je zaradi računalniške igrice umrl v resničnem življenju.

Da njegova smrt ne bi bila zaman, je njegova mama privolila v snemanje filma. Novinarki Guardiana je pripovedovala, da so doma ravnali v skladu z zdravim razumom in običajnimi nasveti glede uporabe spleta: vrata otroške sobe so bila odprta, starši so lahko videli, kaj se dogaja na zaslonu, Brecka so spremljali, kako klepeta s prijatelji ali posluša pesmi na youtubu, medtem ko se virtualno bojuje. Slišali so ga, kako se smeji, in vse skupaj ni delovalo prav nič zlovešče. Še najbolj srhljivi so bili občasni odzivi edine osebe, ki je v resničnem življenju nihče ni poznal, to je lastnika strežnikov, na katerih je bila naložena igrica, ki so jo prijatelji igrali.

Neznanec je trdil, da je star 17 let; da je računalniški strokovnjak, ki sodeluje z vlado ZDA. Na spletu si je ustvaril virtualno persono, ki bi bila všečna vsakemu najstniku. Bil je kot filmski junak. Super kul, zabaven, vznemirljiv. Breckova mama je nanj postala pozorna, ker se je odzival drugače kot fantovi sošolci. Ti so ponavadi obmolknili, on pa je poskušal natipkati nekaj blazno duhovitega. Sčasoma je tudi zaznala, da Breck vse bolj ravna, kakor mu prigovarja neznanec. Vse težje ga je bilo odvrniti od računalnika, vse težje ga je bilo pripraviti, da naredi domačo nalogo ali pomaga pri domačih opravilih. Pomislila je, da gre morda za štiridesetlet­nega pedofila.

Na pedofile, ki se na spletu pretvarjajo, da so otroci, in potem navezujejo stike v resničnem življenju, smo že postali pozorni. Vemo, da moramo otroke posvariti pred njimi. Tako kot jim razložimo, naj ne sprejemajo bonbončkov in ne vstopajo v avto k neznancu (dober nasvet je, da jih naučimo, naj zahtevajo skrivno geslo, če jim ta govori, da ga je ponje poslala mamica), jim znamo povedati, da ne smejo razkrivati osebnih podatkov ali objavljati razgaljenih fotografij na spletu. Vemo tudi, da jih moramo opozoriti, kako na spletu vse ostane, tudi elektronske drobtinice, ki jih puščamo za sabo.

Breckovi starši so naredili še več. Poskušali so organizirati srečanje v živo, a je neznanec trdil, da je preveč zaposlen. Obrnili so se celo na policijo, a ta ni ukrepala. Zadoščalo bi, če bi v bazi podatkov preverili, za koga gre, a tega niso storili. Kajti če bi, bi jim zazvonili alarmni zvonci. »Hitro mi je postalo jasno, da telefonistka ne ve, kaj ji govorim; da za online grooming, to je spletno novačenje oziroma vzpostavljanje stikov prek interneta z mladoletnimi osebami za spolno občevanje, še ni slišala.« Svetovala ji je namreč, naj fanta preusmeri na drugo spletno igrico, ali pa naj neznancu, ki pravzaprav to ni več bil, saj so Breckovi starši že poznali njegovo ime in kraj, v katerem je živel, reče, naj ne išče več stika s sinom.

Fant je medtem začutil, da mu gori za petami. Brecka je pod pretvezo zvabil k sebi, staršem v njegovem imenu poslal sporočilo, da bo pri njem prenočil, nato pa ga je umoril. Bi njegovo smrt lahko preprečili, če bi šlo za deklico? Breckova mama je o tem prepričana. Svetu zato sporoča: tudi fantje so lahko žrtve na videz nedolžnega spletnega dobrikanja, ki v resničnosti preraste v tragedijo.



Igra smrti

Kdo nas najbolje pozna? Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor