Inkovske modrosti sredi Slovenskih goric

Luz Soto Bravo in Dhiraj Roschmann navdušujeta z ekološkim projektom Pachamama.

sob, 19.08.2017, 11:00

Kjer koli že je, Pachamama ali Mati Zemlja vedno lepo poskrbi za svoje otroke. Naj bo to na visokih planotah Peruja ali v naročju odročnih Slovenskih goric, kjer je Luzmila Soto Bravo pognala svoje inkovske korenine. Ekološki projekt Pachamama, ki sta ga zastavila skupaj z domačinom, možem Dhirajem, navdušuje številne obiskovalce.

Čeprav je vasica Kunova tako majhna, da jo zasenči že bližnja Negova z gradom in čudovitim jezercem, jo zaradi njunega centra ekološke gradnje, permakulture, bio vrtnarjenja, zeliščarstva in naravne kozmetike, obiskujejo ljudje od vsepovsod. Luise, denimo, ki je prišla iz Trsta, se želi naučiti česa novega o vrtnarjenju in polaganju mozaikov, Amy iz Hongkonga, ki sicer živi v Rimu, želi vedeti kaj več o zeliščarstvu. V zameno bo Luise pomagala Luz pri gospodinjskih opravilih, Amy pa bo sina Luz in Dhiraja, devetletnega Oshoja, učila kitajskega jezika.

Izmenjava dela in pouka

Prihajajo od vsepovsod – največ je sicer Francozov in Avstralcev –, večinoma se prijavijo prek spletne aplikacije Workaway, ki popotnike povezuje s ponudniki občasnih del. In pomoč pri delu je v centru Pachamama vedno dobrodošla, obiskovalci pa, kot rečeno, v zameno od gostiteljev pridobijo znanja o ustvarjanju bivalnega in življenjskega okolja z naravnimi materiali, kot so glina, slama in les, ki so že zdavnaj izginili iz našega vsakdanjika, ter biološkimi načini pridelave in priprave hrane. Prav preprosti načini naravne gradnje in obdelave lesa ali temelji naravne kozmetike in preprosti umetniški projekti, kot denimo izdelovanje mozaikov, so posebnost nenavadnega domovanja Luz in Dhiraja.

»Stara inkovska modrost je,« pravi Luz, kot jo vsi kličejo, ki je rodni Peru zapustila pred 22 leti, »da narava sama ustvarja harmonijo. Le dovoliti ji je treba, da izživi svojo kreativnost. Prav takrat namreč nastanejo najbogatejše dobrine in najbolj hranljivi sadovi, s kakršnimi postrežejo vrtovi Pachamama centra.« Inkovski pogled na naravo kot kreativno silo je skupaj z inkovskim jezikom, na katerega je čustveno še vedno zelo navezana, Luz prinesla iz rodnega Ayacucha v osrednjem Peruju, kjer ljudje znova obujajo jezik in modrosti svojih prednikov, ki jih je tako nasilno zatrla španska kolonializacija.


Rastlinjak greje stena iz odpadnih steklenic. Foto: Tadej Regent/Delo

Prav njen oče, profesor inkovskega jezika, poet in modrec, je med obiskom v Sloveniji hčeri in njenemu možu pred kakšnim desetletjem predlagal, da ustanovita center za ekološke načine bivanja in pridelovanja hrane ter zelišč in zeliščne kozmetike. Iz tega duhovnega kurza, združenega z Dhirajevimi izkušnjami desetletnega vandranja po svetu in bivanja v Indiji ter drugod, je nastal zavod Pachamama, ki je v Sloveniji med prvimi zasejal semena ekoloških načinov gradnje hiš.

Kraljica kopriva

Rezultat ali bolje rečeno vzrok vseh teh teženj je nenavadna domačija, ki za svojimi stenami iz povsem naravnih materialov slame in gline skriva pravo eklektiko medkulturnih sobivanj in prepletanj. Kjer je bilo nekoč spokojno polje, na katerem so Dhirajevi predniki pridelovali koruzo, je zdaj prenovljena domačija, ki privlači pozornost s svojimi zaobljenimi organskimi oblikami. Na njo je nekdo po tibetanski šegi narisal velikanske oči, ki sprejemajo obiskovalce, pod njimi je roka Luzinega očeta narisala lamo in visoke vrhove Andov. Pred hišo, kjer med letom ustavlja šolski avtobus, stojita leseni skulpturi Indijancev in resno zreta na prazno cesto, po kateri le vsake toliko prihrumi kakšen traktor.

Njeni stanovalci, Luz in Dhiraj in Osho, pa so medtem – povsem v skladu z napisom nad vhodom, ki sporoča obiskovalcu Zbudi se – nenehno v nekem navdušuječem gibanju. Luz, ki se je v Evropi izučila za frizerko in kozmetičarko, zdaj nabira, suši in fermentira zelišča ter iz njih pripravlja naravne kozmetične preparate. Nekega dne jo je namreč obšlo, da delo, s katerim naj bi olepševala ljudi, v resnici ne pomaga olepševati sveta, saj kemični preparati v frizerstvu in kozmetiki uničujejo tako zdravje ljudi kot okolje. Kako naj potem – v smislu stare duhovne modrosti – nekoč zapusti svet lepši, kot ga je bila prejela, če sodeluje v tem kroženju strupov. Zato ji je zdaj pri srcu naravna kozmetika in zato se nenehno izpopolnjuje v poznavanju divjih rastlin in zelišč. Nekaj tega znanja je podedovala že od matere, ki je znala živeti z naravo, pripoveduje, medtem ko nataka krepčilen čaj po starem inkovskem receptu iz metinih, lovorovih in koprivnih listov.

Koprivo v vseh oblikah nadvse ceni kot zelišče in zato je, tako kot tudi nobene druge samonikle rastline, ne preganja z gred na svojih vrtovih. Te so ograjene kar s praznimi steklenicami, ki so sicer tako kot drugi materiali, ki jih običajno mečemo med odpadke, koristen gradbeni element na Panchamami.


Foto: Tadej Regent/Delo

Ničesar ne zavržejo

Iz steklenic ali odpadnih gum, napolnjenih z zemljo, so tudi stene rastlinjakov in drugih objektov. Na Panchamami ne zavržejo ničesar. Tudi vso odpadno keramiko vzidajo v mozaike, ki imajo poleg estetske tudi varovalno funkcijo; učinkovito ščitijo zidove in strope iz naravnih materialov, nagnjenih k vsrkavanju vode.

Zmešnjava rastlin, ki se bohotijo na biovrtu domačije Pachamama, je na prvi pogled šokantna in očara številne turiste, med katerimi so tudi kmetijski strokovnjaki, ki prihajajo v Kunovo samo zaradi ogleda centra. Na isti gredi rastejo v sožitju slez, hermelika in paradižniki. Na drugi je ognjič skupaj bučami, na tretji se razraščajo ogromne zeljne glave skupaj s sivko ali kakšnim drugim zeliščem, drugje spet sobivata ameriški slamnik in grah. Slednji se razrašča vsepovsod in od nikoder ga ne preganjajo. Tako je tudi z drevesi; vinogradniški breskvi na začetku tako imenovane sonaravne poti sta samonikli, sami sta se zasadili, kjer je najbolj prav, meni Luz.

»Videti je nekoliko divje in spontano, a tako tudi mi živimo. Rastline najbolje rastejo, kadar se zasejejo same, mi pa jim le malo pomagamo. To je ena od skrivnosti dobrega vrtnarjenja; druga pa je, da so si zelišča in zelenjava med seboj komplementarni in se medsebojno podpirajo, da ne pride mednje bolezen. Vrtov nikoli ne zalivamo, ne obračamo zemlje, niti ne gnojimo. Za vse poskrbi kakšen decimeter debela plast zastirke iz slame, pod katero je zemlja vedno vlažna in bogata z mikroorganizmi.«

Videti je, da je 48-letna Perujka navajena takšnih in drugačnih pojasnil, ko vodi obiskovalce med vrtički, ki se izmenjujejo s hišicami za bivanje ali meditiranje, manjšimi in večjimi objekti, ki so kot nekakšna mešanica svetišč in spomenikov ... Lovilci sanj, obešeni po domačih drevesih, opominjajo, da je v tem nenavadnem parku na delu več kultur. Pot po približno hektaru površine centra pravzaprav vodi mimo 33 duhovnih, sonaravnih in etnoloških točk, ki s spomeniki različnim božanstvom ali teološkim konceptom, izražajo prvinski občutek univerzalne multikulturnosti. Te točke so seveda samo pomagala za strukturiranje izkušnje, ljudem moraš dati koncept, potem pa jih kdo najde več ali kaj novega, kdo drug pa manj, pravi Dhiraj, ki so ga domačini Kunove, kjer je rojen, nekoč, preden je odpotoval v svet, poznali še pod imenom Brane Roschmann. Nekateri pa tako hitijo, da spregledajo, da so že prispeli, doda v smehu Luz, verjetno prva Perujka s slovenskim potnim listom.


Foto: Tadej Regent/Delo

Kondor in orel na savni

Po vsej poti se kot rdeča nit vlečejo ponekod še nedokončani mozaiki z najrazličnejšimi motivi. Živopisani mozaiki, z motivi rož, kač, rib in drugih rastlin ter živali, so kot brazde človekovega duha v tem živahnem plesu energij, očitno naklonjenih okroglinam vrtov in objektov. Sredi teh sinergij rastlinskih in človeških multikultur, ki brez posebnega truda nenehno rojevajo obilne sadove, se je težko znebiti občutka, da sta človekov duh in neprisiljena energija narave pravzaprav iz iste snovi; in da se lahko drug od drugega napajata in podpirata.

Na strehi indijanske savne, ki jo je v kotu kunovske domačije, seveda iz gline, postavil njihov prijatelj, priseljenec iz Mehike, so inkovski in azteški simboli. Tu sta se srečala inkovski kondor in azteški orel, je nad eklektično mešanico kultur in načinov sonaravnega bivanja navdušena Perujka, ki ima sicer, tako pravi, zelo rada Slovenijo in njene nadvse prijazne prebivalce. To je najlepša država z najlepšo naravo, trdi Luz, ki je mladost preživela na 2700 metrih nadmorske višine.

»Ljudje tu so čudoviti; če bi le znali bolj sodelovati med seboj, potem bi bilo lahko pravljično.« Pred dvema desetletjema, preden je spoznala sedanjega moža, je nekaj časa bivala v Nemčiji, kjer so se ji zdeli ljudje precej bolj trdi in arogantni. Dhiraja je spoznala v Sloveniji pred 22 leti, ko je bil on še Brane, in jo je nekoč prijazno peljal na Madžarsko podaljšat bivalno dovoljenje, saj v Sloveniji ni perujskega konzulata.

Ko sta se – tudi po inkovski šegi – poročila, sta sredi nasada bambusovih trstik postavila enega prvih talnih mozaikov, da ju bo spominjal na ta dan. Njun mali spomenik je zdaj skoraj izgubljen sredi bambusovega gaja, ki se je v tem času razrasel v mogočen gozd, kakršnega najbrž ni nikjer drugje v Sloveniji. Začelo se je z dvema trsoma, ki ju je bil prinesel iz Francije, da bi zavaroval zemljo pred erodiranjem, pripoveduje Dhiraj, ki je te dni s prostovoljci največ pri novogradnji, bodoči hiši za meditacijo. Zidajo jo iz ogromnih slamnatih bal in gline ter nekaj lesa.

»Tako se prostovoljci naučijo preprostega načina naravne gradnje; najbolj pomembno pa je, da jih naučimo, kako spremeniti delo v meditacijo in s tem dodati vrednost vsaki dejavnosti, kar je ključ do zdaj tako opevane čuječnosti.« Tako kot da sta nenehno pri nekem nikoli dokončanem delu – čeprav se jima nikamor posebej ne mudi –, živita na Pachamami tudi Luz in Dhiraj.

Prijavi sovražni govor