Iz-povedno: Izgnan plemiški stan
pet, 10.11.2017, 12:00
Iz-povedno: Izgnan plemiški stan
Nenavadno je, da v zavesti nacije ni nobenega spomina na ta konstitutivni element družbe.

Na njeni vizitki je pisalo le ime in vsi so jo titulirali s princeso, ona pa je to sprejemala kot samo po sebi razumljivo. Sophie Hohenberg, ki je v začetku meseca obiskala Ljubljano, je namreč po statusu res princesa. Svoj kronski naziv, ki ga sme sicer formalno uporabljati le v domačem Luksemburgu in morda še v kakšni kraljevini, je podedovala po babici Charlotte, veliki vojvodinji Luksemburški.

A gospa modre krvi je kar dvojna princesa, saj je tudi pravnukinja avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je bil ustreljen v Sarajevu. Tudi po njegovi strani je Sophie Hohenberg podedovala naslov princese. Avstrija je s tako imenovanim habsburškim zakonom leta 1919 odpravila monarhijo in plemstvo, z njima vred pa je romalo na smetišče zgodovine tudi na desetine imenitnih plemiških in kronskih nazivov.

Med seboj se gospoda plemiškega izvora še vedno, tako veleva njihov kodeks, naslavlja z nadvse imenitnimi titulami. To velja celo za tiste osmoljence med njimi, ki so na pragu nove dobe ostali brez družinskih dvorcev in premoženja ter se stiskajo skupaj s potomci nekdanjih podanikov v kakšnih najemniških stanovanjih. Ko pride zdaj princesa na Dunaj, v Prago ali Ljubljano, je le še gospa Hohenberg, toda ko se sreča s sebi enakimi, recimo z veliko vojvodinjo (nekdanje) Rusije Marijo Vladimirovno Romanovo ali z njenim bivšim možem Francem Viljemom Pruskim Hohenzollernškim, so še vedno gospoda, ki si med seboj uglajeno laska z visokimi gnadami in milostljivimi. Za štirimi stenami in po nekaj viskijih verjetno postanejo to, kar v resnici so; razočarani potomci nekdanje evropske noblese, ki pa so med seboj povezani s številnimi sorodstvenimi vezmi.

In čeprav je žlahta, kot rečemo, strgana plahta, je to sorodstvo danes še edini privilegij nekdanjega mogočnega plemstva. To je, prav zaradi sorodstev, močno socialno omrežje, po katerem se še vedno tkejo poslovne, poročne in še kakšne vezi. Sophie lahko seže k svojim prednikom in sorodstvu daleč nazaj, vse do leta 1250, ko so Habsburžani s porokami začeli osvajati svet. Pozna tudi ogromno drugih ljudi iz svojih krogov. Pove, da je na Hrvaškem pravkar umrl plemič, ki je bil dolgo živel v Bruslju in s katerim sta se redno videvala. S Hrvaško je povezana tudi prek družine Eltz, ki je v 18. stoletju postavila v Vukovarju baročni dvorec.

S Slovenijo pa princesa, do obiska v Ljubljani, kamor je prišla ob promociji v slovenščino prevedene knjige Smrt Franca Ferdinanda, ni imela prav nobenih stikov. Razumljivo; v obsežni knjigi evropskega plemstva je slovenski seznam najkrajši, na njem so le štiri imena. A hkrati tudi nenavadno; čeprav deloma obubožan, je plemiški stan še vedno močno prisoten povsod po Evropi. Številčno je, zaradi številnih potomcev, celo močnejši kot pred dvema stoletjema. V Franciji je bilo takrat, denimo, okrog 4000 plemiških družin, danes ocenjujejo število njihovih potomcev na skoraj 100.000. Na Poljskem se je po padcu železne zavese začela prava ljudska dirka za povrnitev družinskih plemiških titul.

Svoje plemstvo imajo tudi Srbi in Hrvati. Zadnji so celo včlanjeni v evopsko komisijo plemstva Cilane, ki združuje nacionalne plemiške organizacije. Le Slovencev ni nikjer v tej družbi; nobenega plemiča ali imenitnika, s katerim bi se lahko družila Sophie Hohenberg. Zaradi tega gotovo ne bomo tarnali, toda kljub temu je nenavadno, da v slovenskem nacionalnem telesu ni plemstva in v zavesti nacije nobenega spomina na ta konstitutivni element evropske družbe.

Res so nas učili, da so bili slovenski plemiči sami tujci, prav tako kot so nas učili, da so bila tuja tudi mesta in meščanstvo in tako rekoč celotna kultura na Slovenskem, razen izvorne kmečke. Toda ali so lahko plemiči, kakršna je bila, denimo, rodbina Auersperg, ki so živeli na Kranjskem skoraj tisoč let, za nas le neki tujci? Ko so leta 1886 v Ljubljani postavili spomenik grofu Auerspergu, je še veljalo, da so Auerspergi, Raubarji, Lambergi itd. Slovani, nato pa je počasi prevladala doktrina, ki je razglašala vse plemiče za Neslovence, češ da ti »niso naše gore list«. Ta doktrina je v desetletjih narodnega prebujanja iztisnila plemstvo kot kakšen tujek iz narodovega telesa, pa čeprav je to plemstvo ne le tekoče med seboj govorilo slovensko, ampak si je v slovenskem jeziku tudi dopisovalo.

Medtem ko je bil slovenski kmet še globoko nepismen ali polpismen, sta si plemenita baronica Ester Maximiliana Coraduza, rojena von Bruckenthal, iz Koče vasi na notranjskem Kranjskem in njena hči Maria Isabella Marenzi, ki je bila poročena v Trst, dopisovali v čisti slovenščini. V arhivih odkrita pisma med materjo in hčerjo, o njih je prvi poročal Pavle Merku že okrog leta 1980, so nastajala v letih od 1686 do 1691. Dami sta pisma začenjali z naslavljanjem: »Imenitni Ino Vishoku Roieni Gnadlivi Gospe ...« V tistem času je imela gospa Ester redne stike tudi z vojvodinjo Auersperško, katere družina je imela v lasti bližnji grad Snežnik. V nekem pismu Ester sprašuje hčer, ali zna tržaški baron beneških korenin Francesco Rigoni brati slovensko, kar dovoljuje sklepanje, pravijo raziskovalci teh pisem, da slovenščina ni bila nič nenavadnega v plemiških krogih.

In, če misel obrnemo, je očitno, da tudi plemiški krogi niso bili nič nenavadnega za slovenščino in Slovence. Nenavadno je le, da smo jih tako temeljito napravili za tujce.



Iz-povedno: Izgnan plemiški stan

Gradovi pričajo, da je tod nekdaj živelo tudi plemstvo. Foto: arhiv Zmaga Tančiča

Prijavi sovražni govor