Iz tujine je očitno, da imamo dober šolski sistem

Anastazija Avsec: ravnateljica evropske šole v Frankfurtu
Objavljeno
12. januar 2018 11.44
Brane Maselj
Brane Maselj
V evropski izobraževalni prostor se aktivno vključuje že od leta 2005, ko se je prvič udeležila izobraževanja za slovenske učitelje v Švici. »Zavedala sem se dodane vrednosti, ki jo prinaša mednarodno sodelovanje zame in za šolo. Kot majhna podeželska šola smo lahko sprejeli in izkoristili priložnosti, ki jih je prinesla Evropa za vse nas,« pravi Anastazija Avsec, magistrica in učiteljica biologije ter do lanske jeseni tudi 13 let ravnateljica osnovne šole Kapela pri Radencih.

Sodelovanje v mednarodnih izmenjavah je zaznamovalo tudi njeno kariero, saj je jeseni prevzela delovno mesto pomočnice ravnatelja za primarno stopnjo na evropski šoli v Frankfurtu. Od tam lahko še objektivneje primerja naš in evropski osnovnošolski izobraževalni sistem, o čemer smo se z njo pogovarjali med božično-novoletnimi prazniki, ki jih je z možem in odraslima otrokoma prebila doma.

Katera razlika med našimi šolami in evropsko šolo v Frankfurtu vam je najprej padla v oči?

Morda bo to slišati nenavadno, toda presenetilo me je, da evropska šola nima prehrane organizirane tako, kot smo navajeni pri nas, namreč da sta malica in kosilo na voljo v šoli. Otroci si prinašajo malico kar v posodicah, a jih pogosto kje založijo, nato jih najdejo varnostniki, starši pa se občasno pritožujejo. Kosilo pripeljejo na šolo od zunaj (catering), a ga vsi otroci ne uživajo, saj je to njihova prostovoljna izbira. Glede kakovosti šolanja pa ugotavljam, da je slovenski šolski sistem na visoki ravni in da dobijo naši otroci dobro podlago za nadaljnje šolanje. V Frankfurtu je zagotovo največja dodana vrednost učenje jezikov, multikulturnost in internacionalizacija.

Koliko otrok je na evropski šoli in od kod so?

Naši učenci so iz vseh držav EU. Gre za otroke staršev, ki so zaposleni v evropskih ustanovah, več kot polovica jih dela v Evropski centralni banki, saj je njen sedež prav v Frankfurtu. Ti otroci sodijo v t. i. prvo kategorijo, saj smo jih kot evropska šola dolžni sprejeti. Nato so otroci, za katere plačujejo druge ustanove, v katerih so zaposleni njihovi starši. Kadar in če ostane še kaj prostih mest, se lahko vpišejo tudi otroci, za katere plačujejo šolanje njihovi starši. Vseh je letos 1516, a za evropske šole še zdaleč nismo največji. Šole v Bruslju imajo tudi do 3000 učencev. Otroci so razvrščeni v oddelke od dveletnega vrtca, kamor vstopijo že pri štirih letih, do petletne osnovne šole, to je primarna stopnja, za katero sem odgovorna jaz, in nato še sedemletne srednje šole, tako imenovane sekundarne stopnje.

Biti pomočnica ravnatelja na tako veliki ustanovi je nekaj drugega kot na kapelski osnovni šoli.

Šola je res velika, na osnovni šoli v Kapeli je bilo komaj 146 otrok, toda tam sem morala kot ravnateljica skrbeti tako za pedagoški proces kot poslovodni del, tu pa se posvečam zgolj pedagoškemu delu oziroma vodenju. Moja naloga je komunicirati s starši in reševati specifične težave, organizirati pouk, pripravljati podatke, delo je zelo raznoliko in dinamično … Pogosto gre za vprašanje dominantnega jezika, saj je veliko staršev mešane nacionalnosti in se družina zato doma pogovarja v angleščini oziroma drugih jezikih, na šoli, kjer poučujemo v kar štirih jezikih, pa se morajo starši odločiti, v katerem jeziku se bo otrok šolal.

Kako pa je s slovenskimi otroki?

Na primarni stopnji je letos vpisanih osem slovenskih otrok, razporejeni so od 1. do 5. razreda, nekateri v razredih z nemškim in drugi v razredih z angleškim jezikom, obiskujejo pa tudi pouk slovenščine. Vsak otrok ima namreč, tako se je zavezala evropska komisija, tudi pravico do pouka materinščine. Šolo financirajo države članice tudi glede na število otrok iz teh držav. Prav tako del moje plače financira Slovenija.

Sprejemni postopki za napoten vodstveni kader so menda zahtevni.

Države Unije izvedejo postopke in prijavijo svoje kandidate za vodstveni kader, to so direktor in pomočnika direktorja za primarno in sekundarno stopnjo, na vseh 13 evropskih šolah z devetletnim mandatom. Izborni intervju je potekal v Bruslju pred komisijo. Pričakujejo predvsem kadre z vodstvenimi sposobnostmi.

Bila ste na izobraževanjih za učitelje tudi v drugih državah, med drugim v Švici. Kaj se vam je tam vtisnilo najbolj v spomin?

V Švici ima vsak kanton svoj šolski sistem. Presenetilo me je, da je imel ravnatelj obiskane šole v primerjavi v slovenskimi ravnatelji poleg svojega dela, ki je obsegalo le pedagoško vodenje, še veliko učnopedagoških obveznosti, s finančnim vodenjem šole kot institucije pa se ni ukvarjal. Šola ni imela zaposlenih snažilk, ampak je čistil hišnik, otroci pa so sami počistili papirje za seboj. Pouk se je vsak dan končal ob13.00. Kot ravnateljico me je zanimalo tudi, kako je s financiranjem, saj smo pri nas z zakonom o upravljanju javnih financ zategovali pas tako pri plačah kot sredstvih za izobraževalni proces.Tudi Švica se, tako kot druge evropske države, denimo Danska, srečuje z zmanjševanjem finančnih sredstev.

Katera od držav pa vas je najbolj prijetno presenetila?

To je bila Romunija, kjer imajo najmanj denarja, zato pa sem zaznala veliko učiteljske vneme. Ko gledaš, v kako skromnih razmerah delajo tam učitelji, in veš, kako slabo so za to plačani, si presenečen, ko vidiš, koliko sebe dajejo v svoje delo. Učiteljice so zelo predane in tudi zelo urejene, ko stopijo v razred. Učiteljski poklic je, vsaj zame, eden najlepših, saj si stalno v stiku z otroki, in takšen odnos hitro prepoznam tudi pri kolegih. Če si učitelj z dušo in srcem in če si kot človek zadovoljen sam s seboj in s tem, kar delaš, potem je odnos do poklica pravi. Morda sem imela v Romuniji srečo in sem prišla na šolo, kjer so bili odnosi med učitelji in učenci dobri in so učitelji dobro delali.

Kakšni so dobri učitelji?

To so takšni, ki so dobro strokovno usposobljeni, in ko vstopijo v razred, ga dobro vodijo in znajo pridobiti zaupanje učencev. Za seboj imam 26 let učiteljevanja in predanega učitelja začutim. Vem tudi, da so učenci veliko bolj odprti do tebe, če začutijo, da si vreden zaupanja. Na letališču v Frankfurtu se mi je predstavila učenka z moje šole, vseh 880 otrok na primarni stopnji ne morem poznati osebno, in sva se čudovito zaklepetali. Če pa zaupanja ni, se te otroci izogibajo.

Ali na učiteljski poklic vpliva feminizacija?

Da, vpliva. Otroci potrebujejo vzornike, ki jih lahko posnemajo, zato feminizacija našega poklica ni dobra. V skandinavskih državah je veliko moških v učiteljskem poklicu in čuti se, da je to dobro. Tudi na evropski šoli imamo razredne učitelje že na primarni, še več pa na sekundarni stopnji.

Dodana vrednost vaše šole so jeziki. V katerih jezikih poteka večina pouka?

Vsi predmeti, od matematike, spoznavanja okolja, glasbe, umetnosti do športa, potekajo v jeziku sekcije; pri nas v štirih jezikih (nemško, angleško, francosko in italijansko). Starši se skupaj z otroki odločijo, glede na znanje jezikov, v kateri sekciji bodo obiskovali pouk. Imamo tudi poseben predmet evropske urice, ki je namenjem spoznavanju in razvijanju evropske kulture, evropskih pobud od tretjega razreda naprej. Pri tem predmetu so otroci pomešani ne glede na jezike in po šest tednov obdelujejo eno temo, nato se učitelj in tema zamenjajo.

Ali ta predmet vnaša nekakšna evropska skupna jedra, kakršna imamo v spominu iz nekdanje Jugoslavije?

Pri tem predmetu imajo otroci priložnost v mešanih skupinah spoznavati tudi druge otroke in se sporazumevati v drugih jezikih. Učitelji so drugi in vsak prinese k pouku delček svoje kulture. Veliko je seveda odvisno od učiteljeve ustvarjalnosti. Pri enem izmed njih denimo otroci predstavijo teme z uporabo lego kock, tako da napišejo scenarij in jih nato posnamejo tudi s kamero.

Je še kakšen specifičen predmet, značilen za evropsko šolo?

Tak je recimo tudi odkrivanje sveta, čeprav podoben našemu spoznavanju družbe in narave. Učni načrt je bil posodobljen in inšpektorji so na vseh evropskih šolah pripravili delavnice z učitelji o tem, kako vnašati posodobitve v pouk.

Ste ga prenovili v tem smislu, da ne govorite več o evropski kolonizaciji sveta?

Ne, ampak v didaktičnem smislu. Pri vseh predmetih stremimo k aktivnemu učenju, tako da učenci niso le pasivni prejemniki znanja, ampak aktivno sodelujejo pri pridobivanju znanja in veščin.

Kako je Slovenija zastopana v učnih gradivih?

Kot vsaka druga država tudi naša poskrbi za učni načrt materinščine. Tako kot drugi tudi naši učitelji vnašajo v pouk slovenščine domoljubne teme. Naši učitelji so lahko vključeni v različne delovne skupine, sicer pa je Slovenija omenjana le, če je kdaj vodilna pri pripravi kakšnih evropskih dokumentov in seveda na splošni ravni pri zgodovini.

Kaj menite o skandinavskem šolstvu, ki ste ga tudi imeli možnost spoznavati?

Bila sem na Danskem, Norveškem, Finskem in Švedskem. Na kratko lahko rečem, da so družbene vrednote tam malo drugačne kot pri nas, in to se kaže tudi v šolstvu, kjer dajejo veliko poudarka razvoju osebnosti. Menijo, da je treba pri otroku najprej razvijati osebnost in ga nato pripraviti, da se začne učiti. Pri nas smo ta vidik, to je, da mora učitelj najprej razviti dober odnos z učencem, da lahko potem poučuje, malo zanemarili. Nekaj se je premaknilo šele z uvajanjem vzgojnih načrtov. Spoštljiv medsebojni odnos med učitelji in učenci je zelo značilen za skandinavsko šolstvo.

Kako je mogoče razvijati takšen odnos?

Kot odrasla oseba se moraš zavedati, da je otrok res mlajši, da nima izkušenj in izobrazbe, toda zato ni nič manj vreden. Ko ga spoštuješ, ga tudi šele zares poslušaš in otrok to čuti in tudi vrača. V Frankfurtu so mi pripeljali zelo razburjenega dečka, potem ko ga je učiteljica, v strahu, da se mu kaj ne zgodi, oštela, ker je imel med nogometom, kjer je bil vratar, v ustih liziko. Če bi ga zdaj karala še jaz in mu zbujala občutek krivde, ne bi mogla vzpostaviti stika z njim. Pogovorila sva se, nato se je bil pripravljen opravičiti. Skupaj sva vadila opravičilo, ki ga učiteljica pričakuje, in potem sem šla z njim tudi nazaj v razred. Sporazumevanje med nami je tu, kjer ne govorimo v materinščini, jaz denimo komuniciram v nemščini in angleščini, izjemno pomembno.

Ali smo v slovenskih šolah že na ravni takšne spoštljive obravnave otrok?

Verjamem, da smo. Če nam je znanje pomembno kot vrednota, potem moramo biti. Znati dobro poslušati otroka je več vredno kot vsi drugi vzgojni prijemi, še posebno če znaš hkrati reševati šume, ki se pojavljajo v komunikaciji. Takšni šumi so pogosto posledica prav tega, da se premalo vživljamo v vlogo sogovornika, da ga slabo razumemo, nato odreagiramo, kot mi mislimo, da je prav, in dobimo konflikt. Zdaj, ko sem v okolju različnih kultur, ta problem še posebno dobro opažam. S pravilno komunikacijo pa je mogoče doseči marsikaj. V slovenskih šolah nam morda takšne, prave komunikacije še manjka.

Kaj konkretno mislite s tem?

To, da ne le poveš svoje sporočilo, ampak hkrati preveriš, ali te je sogovornik razumel in sprejel, kar mu želiš sporočiti. V multijezičnem okolju je to, razumljivo, zelo pomembno, toda prav tako pomembno, ker ni samoumevno, je tudi v enojezičnem okolju.

Kakšne posebnosti opažate v slovenskem šolstvu, ko ga gledate iz Frankfurta?

Slovenski izobraževalni sistem je dober, znanje, ki ga predajamo otrokom, je na zavidljivi ravni, šolska prehrana in podaljšano bivanje sta izvrstno urejena. V Frankfurtu je razširjeni program treba plačati.

Ali so tudi tam otroci tako obremenjeni kot pri nas?

Ne bi rekla, da so slovenski otroci bolj obremenjeni. Pouk v Frankfurtu večinoma poteka od 8.30 do 15. ure, nato pa se začnejo plačljivi popoldanski programi do 18. ure. Vidim tudi štiriletne otroke, ki jih zjutraj pripeljejo s šolskim avtobusom, tu jih prevzamejo naše varuhinje v vrtcu, nato pa so ves dan pri nas. Popoldne imajo na splošno številne aktivnosti, od plesa do učenja inštrumentov, ki jih plačujejo starši posebej. Vedeti moramo, da so starši otrok na evropski šoli zelo ambiciozni in jih že zdaj zanima, na katero univerzo jih bodo lahko vpisali. Zelo izrazito je, kako njihovo akademsko kariero načrtujejo že v osnovni šoli. Direktor naše šole mi je nekoč omenil, da so se starši pritožili zaradi izbire dominantnega učnega jezika, češ da to potencialno ogroža akademsko kariero njihovega otroka.