Jebela, kakšna zima!

V Ratečah na 14-kilometrski progi, za katero skrbi Matej Soklič, v najlepših dneh uživa do tri tisoč smučarskotekaških klasikov in drsalcev.
Objavljeno
02. marec 2018 14.41
Smučarski tek Kranjska Gora 1.3.2018 [smučarski tek,tekači,rekreacija]
Grega Kališnik
Grega Kališnik

Nad Planico je Ponca, celo dve gorski sosedi tega imena, v Ratečah pa pod ime Ponca sodi gostilna, trgovina s smučarskotekaško opremo, izposojevalnica in servis. Ponca pomeni Matej Soklič in Mateja, njegova punca.
Olimpijec iz Salt Lake Cityja, kjer je bil 11. v šprintu, je zaradi večmesečne nerazložljive infekcije leta 2004 tekmovalno odnehal. Potem imel v Ratečah, nad gostilno Žerjav, v španoviji trgovino. Leta 2009 »grem sem dol,« v kompleks tik nekdanje meje z Italijo. Tu je trgovina, servis z izposojo, šola teka in štiri leta in pol gostilna. Vse skupaj pa iztočnica za rateški tekaški krog, 14-kilometrov ima, od križišča za dolino skakalnic v Italijo in nazaj, 44-letni Soklič koordinira in skrbi zanjo.

»Proga je letos odprta od 28. novembra in bo do konca marca.« Včasih so bili štirje debelo pobeljeni meseci običajni, zadnjih šest, sedem let ne. »Lani smo naredili za 500 kamionov, po 10 kubikov, svojega snega in ga vozili na progo.« Občina kupi snežni top in mu ga da v uporabo. Če je minus štiri, poslušam, narediš na noč 50 do sto kubikov, če je minus 10, tudi 300 do 400. Tu Matej poudari izredno dobro sodelovanje z lokalno skupnostjo, brez nje ne bi šlo v takem obsegu.

Eksplozija

Če je prava zima, »je tekaški bum,« na rateško progo ob idealnem dnevu pride do tri tisoč tekačev, »vse je popolnoma zaparkirano,« a s podaljški proti Kranjski gori in Tamarju se nabere 40 kilometrov prog in tekači se porazgubijo. »Mislim, da več ljudi laufa na smučeh kot jih smuča.« Pa brezplačno je v Ratečah, na Pokljuki in Rogli ni, kar ni narobe.

Osnovno opremo, smuči, vezi, palice, čevlje lahko dobiš za 250 evrov, rabljeno za 100, »top tekaška oprema pa lahko nanese 1500 evrov,« celostno gledano vseeno polovico manj kot alpska. Vrhunske alpske dile so 1000, tekaške 500 evrov. Enako tekaški čevlji, sem začuden.

Veliko je ljudi, ki so vse življenje smučali, in zdaj tečejo. Veliko se jih za tek, smučarski kajpak, odloči po Abrahamu, opaža Blejec, ki zdaj živi onkraj meje, v Italiji. »Laufarji smo vedno veljali za pritegnjene, nikoli nismo bili frajerji,« v Sloveniji, v primeri s popularnimi alpinci. Soklič je začel trenirati 1985. star 12 let, »resno leta 1991, 1992, nato pa deset let v istem tempu, pol aprila v celem letu sem bil frej.« Veliko je treniral sam, »veliko sam pogruntal glede treninga.« Je poseben, pravi, ves čas je bil v sporu z zvezo, trenerji. »Imeli so ruski sistem, nabereš deset tekačev, slediš planu, zaradi plana, ne zaradi tekačev.« Ki so vsi trenirali po istem kopitu, ne glede na velike individualne razlike, sposobnosti, prioritete. »Tole boste jedli, toliko pulza boste med treningom nabili ...« Do izbirnih preizkusov za tekmovanja, pravi, je vedno treniral solo. V Ratečah, na Bledu, v Črni.


Matej, v sredini. Foto: Grega Kališnik/Nedelo

Trgovina z opremo neslovenskega proizvajalca, ki pa ni Podravka, »deluje tri mesece na leto, ves ostali čas sem v kuhinji.« Pravijo, da dobro kuha. Hodil je na srednjo gostinsko, »bolj malo,« a dobrega kuharja težko dobi, »imajo nerealna pričakovanja o plačah, najlepše jim je, ko dežuje in ni dela.« Ja, težko je v eni uri pripraviti 40 porcij različne hrane, »tu sem se zverziral.« Trgovina in gostilna prinaša pol-pol dohodka, če ni zime, gostilna zmaga šest proti štiri.

Res je, ob letošnji odeji so ljudje tekaške smučine napeljali za vsako vasjo, tudi v mestih, »na Pokljuki, v Planici, na Rogli pa so bistveno pretežke.« Za množice – na rateški, nezahtevni, »pa gredo po dveh urah tečaja že lahko v smučino,« pravi enfant terrible nordijskih preganjanj pod Alpami, prevedeno, en terrible, težaven fant. In začetnikom priporoča klasiko, »če jo obvladaš, greš lahko na skejtanje.« Drsalni korak, poudari Matej, pa za starejše telo ni izključno blagodejen.

Poleti je okoli Ponce 70 odstotkov tujcev, pozimi 90 odstotkov Slovencev, ostali iz Avstrije, Italije, s Koroške, Vidma pridejo v Rateče. Glede obnašanja pa so tujci našim profesorji, pa naj gre za parkiranje, hojo v čevljih po progi. Pri Sokliču je tako, lepa beseda lepo najde, grda tudi zelo grdo, tako je vedno bilo. Nikoli bil tiho, pravi.

Ob 11., 12. uri dopoldne so tekači že utrujeni, pridejo na kosilo, jedi na žlico, klobase, klasika torej, »če bi imel high society, bi pogorel.«

Zjutraj

Delati začne na progi ob šestih zjutraj, na roke skida sneg okoli poslopja, pa pluženje parkingov, glavno pa je, ko gre progo naredit. Na saneh s posebnim priključkom prevozi trikrat po 14 kilometrov, »prvi krog za klasiko, nato dva za drsalni korak.« V petih urah, pred dnevi pri minus 23. Včasih proga zdrži par dni, lahko pa jo uniči že veter. Teptalnik gre na delo, kadar je sneg pretrd ali prejužen ali ga preveč zapade. Na morju, pravi, ni bil tri leta, v letošnji zimi še ni stal na tekaških dilcah.

Iz Ponce si v trenutku na progi, Soklič omogoča tudi testne kroge. »Devet od desetih tekačev, ki preizkusijo opremo, jo potem kupi.« Ima kombi(nirane) čevlje, za klasiko in drsalni korak, smuči za oba sloga pa so nižjega ranga. Za smuči se pač moraš odločiti, pri čevljih si lahko neodločen glede sloga.

Na tek pride zelo veliko družin, »imamo tudi tečaje.« Pa, torej, izposojo, servis, prodajo, kuhalnico, pa pet sob »s skupnimi veceji.« Tudi športniki v Ponco pridejo na priprave.

Pred desetimi leti je v Ratečah teklo po 50 ljudi na dan, proga je imela pet kilometrov, včasih pripravljena, včasih ne.

Posebna zgodba je Planica, lani ni bilo težav, ko ni bilo snega, letos bi z ureditvijo krožnega prometa in parkirišč ob poletih utegnili odgrizniti kilometer in pol proge. Po Planici je kot po atomski bombi. Vse je prazno, med tekmami pa so v Ratečah »že zjutraj vsi pijani, tacajo po progi, vse odmetavajo, skoraj mesec je potreben, da pospravimo.«

Del rekreacije so bili vedno tudi maratoni, nekoč pri nas fantastično obiskani, danes pa se jih udeležujejo le tekači specifičnega psihološkega profila, v detaljnejše opise me sogovornik ni speljal. Tek naj bo zabava, veselje, zdravje, ne pa konglomerat amaterizma in neizživetih profesionalnih sanj.

Tako Matej Soklič v drsalnem koraku skozi zimo, iz dneva v dan, z aprilom pa preskok na klasiko v kuhinji, samo kapo bo zamenjal. Klasika ali drsalni korak, samo da gre naprej.