Kako bi verjeli
Sun, 31.01.2016, 06:00
Kako bi verjeli
Le kako bi lahko takšna politična elita vzpostavila normalno, moderno državo?

Očitki zunanjemu ministru Karlu Erjavcu, da je po predčasnih volitvah 2014 v predsobi neke televizije izdajal svojo bodočo koalicijo in njenega predsednika, so neutemeljeni. Šlo je za čvekanje med njim, novinarjem, Ljudmilo Novak in še nekom, rekli so, da tiskovnim predstavnikom NSi. Rekel je, da bo Cerarjeva vlada vzdržala le eno leto, hvalil se je s svojim uspehom v Desusu in z njim na volitvah in podobno. Seveda je v zvezi s tem bolj pomemben in poveden kontekst precej razpihnjene afere kakor sama vsebina govorjenja, ki da je Erjavca diskvalificiralo. V kontekstu je Karl Erjavec postavljen v obrambno držo, v nekoga, ki je napaden, v tem položaju pa je zunanji minister postavljen v vlogo žabe, ki jo nekdo potiska v vodo in optimistično pričakuje, da bo v njej utonila.

Seveda se vprašamo, ali so strategi stranke NSi res tako nespametni, da česa takega ne bi vedeli. Če so, potem je premišljevanje o dogodku lahko in enostavno. Afera je buknila v javnost v času, ko je NSi proti Erjavcu sešila parlamentarno interpelacijo, torej jo opazovalec lahko doživi le bodisi kot propagandno podporo tej akciji bodisi kot vložek, ki ga je tako Erjavcu kot NSi nekdo podtaknil od zunaj. V obeh primerih izgubi NSi, zato bi se morali ustrezno odzvati, vendar bi tudi to pomenilo samomor iz zasede.

Če pa so strategi NSi zadosti pametni, da to vedo, potem se ob spoznanju, da afere niso zakrivili sami, problem širi v tri smeri. Prva je v možnosti, da je zadevo povzročil nekdo iz zavezniškega desnega tabora (na primer po Janševem naročilu), kar se ne bi zgodilo prvič, druga je ta, da je pogovor pred letom dni posnel sam Karl Erjavec in ga zdaj kot kukavičje jajce podtaknil NSi, kajti s tem posnetkom je že ubita in paralizirana parlamentarna interpelacija. Očitno bi bilo, da gre za osebni napad iz različnih smeri, torej predmetni očitki na Erjavčevo delo kot zunanjega ministra izgubijo fokus. Tretja smer pa bi bila ta, da so se v igro vmešale t. i. stare, popularno rečeno, udbovske sile, ki po naročilu stricev iz ozadja mešajo štrene in pripravljajo politični teren za zrušitev vlade in politični naskok »prave« levice, potem ko sta tako predsednik države Pahor kot premier Cerar pokazala, da se zaradi šibkih značajev preveč pomikata proti desni in da tempo v državi pravzaprav narekuje Janša namesto ona­dva. Mogoča bi bila tudi nasprotna interpretacija, namreč, da je ta stara klika manever izvedla, da bi na ta način pred NSi in SDS, pred interpelacijo in morebitnim razpadom vlade zaradi potreb politične stabilnosti države v tretjem krogu privatizacije oba, tako Erjavca kot Cerarja, ubranila pred napadalci. Zadnji dve možnosti bomo zaradi njune neverjetnosti vzeli zgolj za hipotetični, zaradi logične zgradbe pa ju ne smemo zamolčati.

Prav tako izključujemo možnost, da bi »čvekanje« na skrivaj posnel novinar, kajti njegov argument, da bi, če bi bilo tako, posnetek objavil že zdavnaj, če ne že naslednji večer, je več kakor prepričljiv in logičen.

Ko smo na začetku rekli, da so očitki Erjavcu, kako je izdajal svojo bodočo koalicijo, neutemeljeni, smo imeli v mislih dejstvo, da temu ministru nikakor ni mogoče očitati izdajstva za stališča, ki sama po sebi sodijo v vnaprej znano bistvo njegovega osebnostnega in političnega profila. On to preprosto je, tako v celoti kot v vsakem od njegovih delov. Če mu odvzamemo možnost takega govorjenja in mišljenja, ga zavrnemo in izničimo v njegovi politični biti. Če je s temi stališči koga od bodočih in nekoč tudi preteklih partnerjev presenetil, potem imamo tega lahko bodisi za naivnega bodisi povsem neveščega v slovenskih političnih zadevah. Tako je veljalo tudi v trenutku, ko se je mandatar z njim in njegovo stranko pogajal za vstop v zdajšnjo vlado. Tako je veljalo tudi v Pahorjevi vladi 2008, ko je bil Erjavec minister za okolje in prostor, tako je veljalo v drugi Janševi vladi 2012, v kateri je bil Erjavec zunanji minister, in tako je veljalo v prvi Janševi vladi 2004, ko je bil Erjavec minister za obrambo. Nihče, če se želi imeti za relevantnega slovenskega politika, ne bi smel reči, da ni vedel, kakšen politični karakter ima Erjavec in kakšne osebnostne okoliščine in značilnosti ga spremljajo. V resnici je premier Miro Cerar v svojem odzivu na afero temu stališču nekako pritrdil, češ v zasebnem krogu se ljudje sprostimo in naglas rečemo marsikaj, česar nikoli ne bi rekli javno.

Kako torej razumeti to afero? Naša poanta bo šla v povsem drugo smer. Postavimo si vprašanje, kako lahko verjamemo, da bi taka politična elita, ki bodisi ne premore strateškega razmisleka bodisi njegove že v izhodišču povsem nesprejemljive premise vzame v zakup kot normalne in etično sprejemljive, vzpostavila normalno, moderno državo? Kako lahko verjamemo, da bo kdo od teh politikov kdaj lahko postal državnik?



Kako bi verjeli

Karl Erjavec in Miro Cerar. Foto: Aleš Černivec/DELO

Prijavi sovražni govor