Kako je Tito pomagal Američanom na Luno

Houston, imamo problem: Celovečerni film Žige Virca že pred premiero v New Yorku vzbuja veliko pozornosti.

sob, 26.03.2016, 21:00
Televizijska premiera filma v Sloveniji bo ekskluzivno na HBO v drugi polovici leta 2016.

Je res obstajal tajni jugoslovanski vesoljski program, ki so ga za več milijard dolarjev odkupili Američani? So ti res z jugoslovanskim znanjem končno poleteli na Luno in v vesoljski dirki prehiteli Ruse? Je res jugoslovanski socializem z ameriškimi dolarji lahko razmeroma dobro živel vse do Titove smrti?

Je bilo vse to res ali gre le za dober filmski zaplet, sprašujemo Žigo Virca, soscenarista in režiserja celovečernega filma Houston, imamo problem!

»Počakajte na film, pa boste sami presodili,« odgovarja režiser, ki je že leta 2009 s študentskim kratkim igranim filmom Trst je naš močno razburil italijanske šovinistične kroge. Tokrat se loteva teme, ki je že ob objavi trailerja na spletu vzdignila ogromno globalnega prahu. Največ odzivov je seveda z območja nekdanje Jugoslavije, kjer je mit o veličini pokojnega Tita in njegove Jugoslavije še zelo živ. Vprašanje pa je, ali avtorji tudi zares dvigajo kakšen zastor z nekaterih skrivnosti polpretekle zgodovine.

Glede na to, da producenti in filmarji poudarjajo, da je film zmes realnosti in fikcije, kombinacija zgodovinskih dejstev, govoric in laži, ki prikazuje polpreteklo zgodovino iz perspektive teorije zarote, bo z njim gotovo tako, kot je z vsemi teorijami zarote. Verjeli mu bodo prepričani verniki, drugi pa bodo le skomignili z rameni.

»Gledalci morajo sami presoditi, ali gre za mit ali resnico,« predlagajo promotorji pri HBO, glavnem producentu filma, ki ga bodo v kratkem (med 13. in 16. aprilom) prikazali v uradnem programu renomiranega filmskega festivala Tribeca v New Yorku. Gre za enega pomembnejših ameriških festivalov neodvisnega filma, ki ga je leta 2002 ustanovil igralec Robert De Niro. Slovenski gledalci pa si bodo sodbo o njem lahko ustvarili že nekaj tednov pozneje, ko pride Houston na naša platna.

Za zdaj si je mogoče ogledati le novi trailer, ki ga je Studio Virc sproduciral v sodelovanju s HBO in ga je v tednu dni na spletu kliknilo več kot četrt milijona gledalcev. (Prvi napovednik izpred štirih let je imel dobrih 24 ur po objavi že 200.000 ogledov in je do danes naštel čez milijon ogledov.) Kako bi – čisto hipotetično – Jugoslovani lahko prišli do znanja o vesoljskih poletih?

Tudi na to vprašanje imajo Virčevi pripravljen odgovor: »Po drugi svetovni vojni je jugoslovanska Udba predsed­niku Titu odkrila domnevno izgubljene načrte Hermana Potočnika Noordunga za vesoljsko tehnologijo. Tito, ujet med vzhodom in zahodom, se odloči izkoristiti priložnost in izda ukaz za začetek razvoja ambicioznega jugoslovanskega vesoljskega programa. Marca 1961 program prodajo Združenim državam Amerike. Dva meseca pozneje predsednik John F. Kennedy napove, da bodo Američani poslali človeka na Luno.«

V filmu se pojavijo arhivski posnetki Tita ter ameriških predsednikov Kennedyja, Nixona, Clintona, Johnsona in Carterja. Avtorji dejstva in še neznane arhivske posnetke prepletajo s pričevanjem Ivana, inženirja v jugoslovanskem vesoljskem programu, ki se vrne v domovino 50 let po tem, ko ga je vojaška varnostna služba poslala v ZDA, da je delal za Naso.

Nastopi tudi Franc, upokojeni general JLA, ki je bil odgovoren za tajnost jugoslovanskega vesoljskega programa. Ker je film očitno tako močno prepletel realnost in fikcijo, da ju je nemogoče ločiti, so ustvarjalci na pomoč gledalcem – in svoji publiciteti – poklicali kar Slavoja Žižka, najbolj vročega razlagalca sodobne realnosti, ki zna svoj lacanovski diskurz spretno začinjati s filmskimi prispodobami. In Žižek v filmu med drugim izjavi: »Američani verjamejo v nas. Tako delujejo miti. Verjeti v skrivnosti drugih je del ameriške naivnosti.«

Odpirale so se nove in nove ideje

O nastajanju filma smo se pogovarjali s soscenaristom in režiserjem Žigo Vircem.

Na vaši facebook strani smo kar štiri leta čakali nove informacije o snemanju filma. Zdaj je posnet. Kaj se je zapletalo, da ste porabili toliko časa?

Razloga sta predvsem dva. Prvi je ta, da je bila produkcija veliko bolj kompleksna, kot smo na začetku optimistično mislili. Z raziskovanjem so se odpirale nove in nove ideje. Na koncu smo imeli kar 47 snemalnih dni v osmih državah na treh celinah, snemanje smo večinoma opravili leta 2014. Sama montaža pa je trajala skoraj leto dni. Vzporedno s produkcijo je teklo pridobivanje financ, kar je v današnjih časih zahtevna naloga, saj smo se po podporo morali zateči v tujino, kljub pomoči slovenskih financerjev. Sicer tukaj ne gre samo za finančno plat, mednarodna koprodukcija lahko po mojih izkušnjah zelo pripomore k svežini in mednarodni relevantnosti filma.

S producenti sem v tem času prepotoval na tisoče kilometrov in projekt predstavil na več kot sto sestankih. Sicer je štiri leta od ideje do premiere običajna doba za produkcijo filma. Res pa je, da so začetne faze produkcije običajno odmaknjene od javnosti.

Kdo so poleg HBO še koproducenti vašega filma?

Film je uradno koprodukcija Slovenije, Hrvaške, Nemčije, Češke (prek HBO) in Katarja. Glavni producent je Studio Virc, hrvaški koproducent je Nukleus Film in nemški koproducent je Sutor Kolonko. Od TV-hiš so pristopile k projektu HBO Europe, RTV Slovenija in Westdeutscher Rundfunk. Finančno pa so projekt podprli Slovenski filmski center, Viba Film, Hrvatski audiovizualni centar, MEDIA Creative Europe, Eurimages in katarski Doha Film Institute.

Kdo ste Žiga, Boštjan in Andrej Virc?

Studio Virc kot glavni producent je družinsko podjetje in seveda od tukaj izhajajo družinske povezave. Glavni producent in soscenarist je moj stric Boštjan Virc, za katerega mnogi zmot­no menijo, da je moj brat. Direktor fotografije filma pa je moj oče Andrej, ki se mu vsekakor lahko zahvalim za svoje prve korake v svet fotografije in filma. Torej, Andrej in Boštjan sta brata. Ker pa naju z Boštjanom tolikokrat zamenjajo za brata, smo se šalili, da moramo nehati komplicirati s temi družinskimi odnosi in preprosto reči, da smo Bratje Virc.

»Houston, imamo problem!« je moj prvenec z mednarodno koprodukcijo. Ob splošni pasivnosti konzumiranja medijskih in filmskih vsebin me zanimajo predvsem teme, ki gledalca povabijo k aktivnemu in kritičnemu dojemanju vsebin.

Ste ljubitelj teorij zarote? Katera vam je najbolj všeč?

Zanimajo me velike, globalne zgodbe, čas hladne vojne pa me fascinira ravno zato, ker je veliko dogodkov še danes nerazjasnjenih. Že leta sem prevzet nad takratno tekmo za prevlado v vesoljski areni med ZDA in bivšo Sovjetsko zvezo, nad skrivnostmi Titovih podzemnih kompleksov in povezanimi teorijami zarote. Od vseh mi je seveda najbolj všeč mit o jugoslovanskem vesoljskem programu, ki sem mu posvetil štiri leta pozornosti in trdega dela. Na teorije zarote sicer gledam bolj kompleksno in kritično.

Ena od razlag pravi, da so teorije zarote priljubljene predvsem zato, ker neko zelo kompleksno temo predstavijo na jasen, skoraj pravljičen način. Običajno je prisotno dobro, ki premaga zlo v podobi vladnih inštitucij. Tisti, ki prvi razkrije teorijo, je neke vrste ljudski heroj. To je zelo fascinantno in po drugi strani strašljivo. Podobno kot boj med znanostjo in religijo.

Gotovo poznate teorijo zarote, da Američani sploh niso pristali na Luni. Koliko verjetnosti bi ji pripisali?

Seveda poznam to teorijo, ampak ji osebno ne verjamem. Med raziskovanjem sem bil tudi osebno v ZDA v Kennedy Space Centru, si ameriški vesoljski program v živo ogledal in prebral veliko dokumentov. Osvajanje Lune ni bilo enkratno dejanje, ampak je šlo za proces, ki so ga po uspešni misiji Apollo 11 še večkrat ponovili. Osvajanje vesolja je bilo zelo kompleksen večdesetletni proces in v programu Apollo je tako ali drugače sodelovalo 400.000 ljudi. Tukaj se pojavi strašljivost teorij zarote – en posameznik se odloči s prstom pokazati na eno izmed milijonov fotografij in trditi, da je posnetek narejen v studiu. Eden proti 400.000. In ljudje bodo temu posamezniku bolj verjeli.

Ne nazadnje so ostanki ameriških misij še vedno na Luni in tudi Mednarodna vesoljska postaja ni nastala včeraj.

Ali je resnično obstajal jugoslovanski vesoljski program?

»Houston, imamo problem!« ni zgodovinski leksikon, ampak igrano-dokumentarni film, ki obravnava mit o jugoslovanskem vesoljskem programu. Vsak mit je kombinacija realnih dejstev in fikcije, stvar perspektive pa je, ali v mitu iščemo resnico ali fikcijo. Moj avtorski koncept je, da gledalcu predstavim vsa dejstva pa tudi špekulacije, nepreverjene teorije in subjektivne poglede. Gledalec pa se naj sam odloči, čemu verjame in čemu ne. Jaz imam najbrž vlogo tega posameznika iz prej omenjenih teorij zarote. Pri lažjem razumevanju gledalcu sicer pomaga tudi filozof Slavoj Žižek, ki s svojim izpraševanjem gledalca vodi skozi film.

Ali lahko kaj poveste o raketi Triglav, ki jo je videti v napovedniku?

Glede rakete Triglav ne bi rad gledalcem pokvaril presenečenja pred samim filmom, zato je bolje, da si ga najprej ogledajo. Je pa vsekakor intriganten del filma.

V napovedniku je videti tudi Objekt 505 – podzemno letališče Željava pri Bihaću. Kakšno vlogo mu pripisujete vi?

Objekt 505 ni bil samo skrivališče za letala, temveč celosten samozadosten vojaški kompleks, v katerega je bila vgrajena takratna najbolj vrhunska tehnologija. Kot velik inženirski dosežek, sposoben celo ubranitve pred jedrskim napadom, je tudi predstavljen v našem filmu.

Ali zaplet filma temelji na verjetnosti, da je Udba nekje našla nadaljevanje Potočnikovega dela Problem vožnje po vesolju? Če ne, na katerih verjetnostih?

Preden bo film prikazan, ne bi hotel izdajati takšnih podrobnosti.

Koliko je v filmu fikcije in koliko resničnih dejstev?

Kot sem že omenil, gre za avtorski koncept, da gledalec kritično gleda film in se sam odloči, čemu verjame in čemu ne. In to je tudi eden od namenov filma, namreč, da se publika zave, kako nekritično običajno sprejema medijske vsebine.

Od kod so do zdaj javnosti neznani arhivski posnetki? Kaj prikazujejo?

Do arhivskih posnetkov smo se dokopali tako v ZDA kot v državah nekdanje Jugoslavije. Najbolj zanimive in dolga desetletja neuporab­ljene posnetke pa smo našli v Beogradu. A pot do njih je bila precej dolga in mučna, tukaj se moram zahvaliti tudi našemu ministrstvu za zunanje zadeve in veleposlaništvu v Beogradu za pomoč pri premagovanju birokratskih težav. Res je, veliko arhivskih posnetkov ni bilo še nikoli videnih, na primer, bili smo prvi tujci, ki so jim odobrili dostop do srbskega vojaškega filmskega arhiva. Posnetki prikazujejo razne stvari, od vojaške tehnologije do Titovih zasebnih trenutkov.

Kje in kdaj je Tito izrekel citat iz filma: Nova atomska era in prve novice o potovanju človeka v vesolje se zdijo zastrašujoč, čeravno genialen dosežek človeškega uma. Morda bo nekaj od tega uporabljeno zunaj naše domovine, ampak to naj nas ne moti ...

To je izrekel Tito v javni poslanici državljanom Jugoslavije ob novem letu 1958. Ta posnetek smo našli v arhivu Filmskih novosti v Beogradu.

Kaj načrtujete zdaj, ko je film končan?

Ko je alpinist na vrhu gore, je šele na pol poti, saj mora priti še v dolino. Podobno je pri filmu. Film je končan, zdaj pa nastopi nič manj zahtevna faza njegove distribucije – približati ga gledalcu. Vesel sem, da je novi napovednik filma na spletu v dobrem tednu deležen že več kot četrt milijona ogledov.

Svetovna premiera bo aprila v New Yorku, na prestižnem festivalu Tribeca. Film je uvrščen v uradni program med več kot 6000 prijavami z vsega sveta, kar je nedvomno velika potrditev. V redni program slovenskih kinematografov pa prihajamo 5. maja.

Prijavi sovražni govor