Kamenjak: Številni so obupali, peščica se ne da

Preverili smo turistični utrip na koncu Istre, kjer se slovenski lastniki parcel že skoraj tri desetletja borijo za svoje pravice.

sob, 12.08.2017, 10:00

Dinozavrove stopinje, čisto morje, neokrnjena narava in čudovite plaže so nekateri razlogi, zaradi katerih se na Kamenjak na jugu Istre vsak dan odpravijo že kar nepregledne množice turistov. A slovenski lastniki parcel, ki smo jih obiskali prvo avgustovsko soboto, nam izrišejo manj idilično plat tega jadranskega »naravnega bisera«.

Rt Kamenjak, poln majhnih zalivov in prepreden z makadamskimi potmi, ki je za časa nekdanje skupne države Jugoslavije veljal za idilično zbirališče ljubiteljev naravnega kampiranja in naturizma, se je z leti spremenil v turistično destinacijo, kjer je skoraj nemogoče najti miren kotiček. Naravnih plaž ne oblegajo le številni »kopenski« turisti, ki vstopajo mimo treh dvižnih zapornic, kjer je treba za to plačati 40 kun, ampak tudi morjeplovci, ki se z vseh strani zgrinjajo s čolni, jadrnicami, gliserji in drugimi plovili. Tem je treba le prijaviti sidranje (ali pa tudi ne) in se lahko brezplačno izkrcajo na obalo.

Zadnja leta, ko se je naval turistov na Kamenjak stopnjeval, so se kot gobe po dežju množili tudi bifeji, skoraj v vsakem večjem zalivčku je že kakšen, tako da znameniti Safari bar, ki ga je pred desetletji zasnoval domačin Vladimir Leček, ni več brez konkurence. Vendar sta izvrstna lokacija s čudovitim razgledom in posebna ponudba Safari bara poskrbela, da se v njem vsak dan okrepčajo množice turistov, ki največkrat ostanejo do poznih ali celo zgodnjih jutranjih ur.

Tistega sobotnega popoldneva se je vrsta za vino in ocvrte lignje ali hamburger in pivo, kar pač komu zadiši, vlekla dobrih dvajset metrov, prostora pod bambusovo streho pa seveda ni bilo, tako da so gostje pladnje odnašali kar na bližnjo skalnato plažo. Z bližnjih skal so najbolj adrenalinski skoki v zeleno globino, gneča na obali pa je tako velika, da je skoraj nemogoče najti prostor za brisačo.

Milijonski zaslužki

V baru nas zgodaj popoldne sprejme lastnik, ki ne skriva, da je v svoj kombi ob baru, kjer prenočuje, legel zgodaj zjutraj. »Saj veste, imeli smo zabavo, za prijatelje,« se nasmehne in na kratko opiše, kako se je vsa zgodba začela. Na parcelah, ki ju je kupil zase, da bi tam kampiral, so ga pogosto obiskovali prijatelji, znanci, turisti.

»Vsakemu sem ponudil pijačo, pa so se začele širiti govorice, da imam lokal. No, pozneje sem ga res odprl, občina mi je dala koncesijo,« razlaga Leček. Med sprehodom po labirintu bara nam razkaže številne instalacije, ki jih je zasnoval in izdelal »za hobi«, na vprašanje, koliko turistov pogosti na dan, pa skomigne z rameni: »Nimam pojma.« A za Safari bar velja izrek, da ga vsaj enkrat obišče 80 odstotkov ljudi, ki pridejo na Kamenjak, kamor pa vsaj enkrat med dopustom zaide 80 odstotkov turistov, ki letujejo na območju Pulja. Leček se s številkami ne obremenjuje, kritičen pa je do pristopa, s katerim poskuša občina »zaščititi« ta naravni park: »Očitno je, da jim gre le za denar.«

Vladimir Leček, Safari bar. Foto: Mavric Pivk/Delo

Odkar so pred desetimi leti postavili zapornice in začeli zaračunavati prehod, se je vstopnina na osebni avtomobil julija in avgusta, ko je turistov največ, z desetih kun povišala na 40, vrečka za smeti, ki jo je sprva dobil vsak voznik, pa je že pred nekaj leti izpuhtela.

Preprost izračun pokaže, da Javna ustanova Kamenjak, ki upravlja park, v dveh najbolj obremenjenih poletnih mesecih samo z osebnimi avtomobili nabere 1,3 milijona evrov, saj jih na dan vstopi v park 4000, k temu pa je treba dodati še avtobuse, avtodome in motorje. Če upoštevamo še druge mesece, ko je sicer vstopnina nižja – zapornice praviloma postavijo 27. aprila, nekaj dni za tem, ko rt zapusti vojska in ko začnejo prihajati slovenski turisti, in jih umak­nejo konec septembra –, se ta znesek še občutno poveča.

»Če bi želeli ohraniti naravo, bi omejili dostop z avtomobili, tako pa je videti, da je nekdo postal zelo pogolten,« razmišlja Leček. »Ko bodo dokazali, da zavarovanega območja ni mogoče obvarovati, kar je videti že zdaj, bodo zaščito opustili in Kamenjak za velike denarje prodali. Milijonski projekti za razkošne hotele, apartmajska naselja in marine že čakajo v predalih uradnikov,« je pesimističen Leček, mi pa se odpravimo streljaj naprej, kjer se v bližini drugega bara v zalivu Portić napoveduje občni zbor Društva lastnikov parcel Kamenjak.

Ustrahovanje in prilaščanje

V pločevinasti kači – ves dan se avti valijo v vse smeri po belih kamenjaških poteh, bele barve je tudi zaprašeno rastlinje, ki jih obrašča – se prebijemo do kakšen kilometer oddaljenega Portića, kjer je na parceli Franca Ambroža vse pripravljeno za občni zbor slovenskih lastnikov. In seveda za piknik, ki bo sledil. Poleg članov treh družin, ki so po naključju postali kamenjaški sosedje, pride še nekaj članov iz bližnje okolice, kakšnih 20 ljudi se zbere.

Občni zbor lastnikov parcel. Foto: Helena Kocmur

»Na začetku je bilo v društvo včlanjenih kakšnih 330 od 700 lastnikov parcel, zdaj jih je aktivnih le še nekaj manj kot 90,« razlaga Stane Leskovšek, predsednik društva, ki je pri nas dobro znan tudi kot nekdanji policist in veteran vojne za Slovenijo. Večina drugih, razlaga, je nad svojimi zem­ljišči obupala zaradi dolgoletnih težav z inšpekcijskimi službami, policijo in vojsko, spet drugi so umrli, pa še ni bilo zapuščinskih razprav.

Najprej je odlok o prepovedi kampiranja na zasebnih zemljiščih leta 1990 sprejela občina Pulj, nato pa je leta 1994 na dan prišel še zakon, ki dovoljuje bivanje v šotorih in prikolicah le še v kampih, razlagajo lastniki, ki so svoje parcele kupili v 80. letih prejšnjega stoletja, da bi lahko na njih kampirali.

Franc Ambrož poskrbi za okrepčilo. Foto: Helena Kocmur

»Večina lastnikov je postavila betonske plošče in nanje počitniške prikolice, ki pa so jih pozneje vandali uničili ali pa so izginile neznano kam,« razlaga Leskovšek. Peščici, ki so si postavili majhne vikende in jih hoteli legalizirati, so jih menda nezakonito porušili, uničili so vse vodnjake, ki so jih postavili med zemljišča, zdaj pa si počasi drugi prisvajajo njihove parcele, so ogorčeni.

Lastniki nekaterih lokalov lahko do njih dostopajo le čez slovenske parcele, na njih imajo agregat in cisterne za vode, parkirišče za goste. Leskovšek, ki ima na občinskem sodišču zaradi vsega tega še vedno odprtih 34 sodnih postopkov, tudi zaradi domnevno nelegalnega rušenja objekta in neupravičenega odvzema prostosti, pravi, da od svoje lastnine ne bodo odstopili, pritegneta pa mu tudi soseda.

»Medtem ko lahko vsi, celo vojska, lomastijo po tej zaščiteni naravi, mi ne smemo niti brisače položiti na svojo parcelo,« je ogorčen Marko Strmole, ki je, se spominja, »že kot mulec hodil v Kranjski kamp v Premanturi in se zaljubil v Kamenjak«.

Zato je potem od puljskega škofa kupil parcelo, na kateri pa zdaj ne sme postaviti niti šotora, kar je po njegovem kratenje njegovih osnovnih pravic, da svojo lastnino uporablja za tisto, zaradi česar jo je kupil. »Oblasti ignorirajo dejstvo, da Kamenjak ni več državna last, kot je bil v času socializma, ampak je tukaj tudi tisoč zasebnih last­nikov zemljišč. Pri vsem, kar načrtujejo in izvajajo, nas zaobidejo,« poudari Strmole.

Marko Strmole ob dragocenem vodnjaku. Foto Mavric Pivk/Delo

Prepričan je, da se dogaja tiho razlast­ninjenje, in opozori še na eno nedoslednost – medtem ko je lastnikom bivanje na parceli prepovedano, po Kamenjaku zaradi slabega nadzora ponoči kar mrgoli sprehajalcev, turistov, ki pridejo z vsidranih plovil, pa tudi lovcev.

V tamkajšnjem grmičevju se namreč skriva precej divjadi – srne, srnjaki, fazani, celo jazbeci in divji prašiči. Z njimi upravljajo lovci, ki so nekoč tukaj organizirali tudi donosne lovske pohode turistov. Čeprav med turistično sezono po Kamenjaku, polnem obiskovalcev, ne streljajo, pa je trojica moških sredi sobotne noči le meter ali dva od Strmoletove parcele uplenila skoraj povsem udomačenega srnjaka, ki jih je vsak dan prišel pozdravit.

»Ko smo malo po polnoči šteli zvezde, je skozi grmovje nenadoma posvetilo, sekundo za tem je odjeknil strel in srnjak je padel nekaj metrov stran. Stlačili so ga v avto in oddivjali. Kaj bi bilo, če bi ponesreči zadeli koga izmed nas?« je ogorčen Strmole, ki letuje skupaj s sinovoma Juretom in Maticem ter njuno prijateljico Aljano, in mi pokaže fotografijo srnjaka, ki jo je posnel dan prej.

Neomajni na obeh straneh

Čeprav je menda nadzor inšpekcije in policije, pa tudi rangerjev ustanove Kamenjak, ki upravlja naravni park, zadnja leta popustil, si namreč nihče na svojih parcelah ne upa kampirati. Običajno tako bivajo v sosednjih kampih, na svoja zemljišča pa pridejo le čez dan, na kakšen piknik ali kopanje v bližnjem zalivu. Pogosto, razlagajo člani društva, se morajo potem otepati turistov, ki uporabljajo njihov žar, saj mislijo, da je kar za javno uporabo, odganjati voznike, ki bi parkirali na njihovih parcelah, in na koncu razmontirati in skriti črpalko vodnjaka, da je ne bi kdo ukradel.

»Vse so nam že pokradli in uničili, prikolice, šotore, tudi kakšne brisače so odnesli,« razlaga Leskovšek. Ko po vajah odide vojska, pa na marsikateri parceli ostane luknja od latrine ali vkopanega mitraljeza. »Na občini, kjer lastniku lokala podeljujejo koncesijo, ne da bi preverili, ali lahko do njega sploh dostopa mimo slovenskih parcel, nam pravijo, da lahko posadimo krompir in kakšne rožice,« je ogorčen Leskovšek. »Naj se vozim 400 kilometrov sem zato, da bom gojil zelen­javo, ki jo imam že ob domači hiši?«

Stane Leskovšek na svoji parceli. Foto: Mavric Pivk/Delo

Tudi podmladek društva je odločen, da bodo nadaljevali tradicijo staršev. Na svojih parcelah bi rade tri družine uredile lastni eko kamp: »Sanitarno vodo imamo, lahko bi postavili prenosna stranišča, kakršna so ob lokalih, uporabljali sončno energijo … Upoštevali bi vse pogoje, ki bi jih postavila občina. Če bi bilo treba, bi zgradili celo istrske kamnite hiške,« razlagajo mladi, med razlogi, zaradi katerih je kampiranje na lastni parceli boljše kot v kampu, pa naštejejo: več prostora in miru, lepša narava, manj sosedov.

A na občini Medulin ostajajo neomajni: bivanje zunaj kampov je prepovedano. Zaščita narave utegne postati še strožja, pravi Damir Demarin, namestnik župana občine, saj množice turistov že zahtevajo svoj davek, če ne drugega, zaradi belega prahu, ki se s cest poseda na rastlinje, tako da odpadejo tudi razni načrti za razvoj vrhunskega turizma. Ti pa seveda obstajajo, prizna podžupan. A slovenski lastniki parcel so odločeni: »Če nam ne bodo dovolili uporabljati zemljišč, kot smo jih nekoč in za kar so nam jih prodali, bomo šli do konca. Če bo treba, tudi v Strasbourg.«

Prijavi sovražni govor