Katere vrednote opažate v slovenskih tv-programih?

Novinar Brane Maselj ugotavlja, da je bilo leto 2015 za slovensko televizijo nadvse uspešno. Sedem Nedelovih komentatorjev smo vprašali, katere vrednote se stekajo v domove prek malih ekranov.

Mon, 18.01.2016, 14:00

Jure Apih, publicist

RTV Slovenija je javna hiša. Plačujemo jo vsi, ki smo priključeni na elek­triko. Odgovorna je državljanom, javnim institucijam in civilni družbi. Zavezana je gospodarstvu in oglaševalcem. Javna televizija je katedrala slovenske kulture, Hyde Park naše demokracije, zvočnik na kandelabru, prižnica, spovednica in včasih bolj, včasih manj odprto okno v svet.

Njeni akterji so naši junaki, učitelji, vzorniki in prijatelji. Ne moremo brez njih. Tudi kadar jih ne maramo, kadar nas jezijo in bi jih v žlici vode utopili, ne ugasnemo televizorjev.

Da bi se le zares zavedeli svojega poslanstva, svoje odgovornosti in dostojanstva, da nas ne bi utapljali v podeželsko pop kulturo, da bi ne tekmovali z rumenimi komercialkami in njihovimi resničnostnimi šovi in da bi se malo manj bali našega Ivana in njegovih jurišnikov!


Brane Maselj, novinar

Temeljna vrednota, ki zaznamuje sedanjost televizijskega programa, je gledanost. Televizije bolj kot kdaj prej prodajajo svoje gledalce oglaševalcem, zato so trije največji trgovci s svojo potrošniško ideologijo najpogostejši gost tv-zaslonov.

Komercialne televizije ne objavljajo ničesar, razen zakonskih izjem, kar vsaj posredno ne prinaša denarja. Deloma živi od oglasov tudi javna TVS, čeprav visoka gledanost, na srečo, še ni njena edina vrednota. Zaradi ratingov vsi iščejo najmanjši skupni imenovalec všečnosti, kar dobro razkrivajo naši resničnostni šovi. Liki iz teh šovov in dinastije vinarjev iz domačih telenovel so pravi odsev vrednot, ki jih slovenske televizije ponujajo svoji javnosti.


Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša

Stavek, ki nam ga je daljnega leta 1995 povedal profesor na prvi uri mojega študija medijev v Veliki Britaniji, brez dvoma še danes drži: komercialna televizija dela program zato, da dobi denar, nacionalna dobi denar za to, da dela program. Razumeti moramo torej naravo programov na slovenskih komercialnih televizijah, jo pa včasih malo manj razumem na naši nacionalki.

RTV SLO bi morala visokokakovostno in s tem ne poceni produkcijo poleg športa in razvedrila ter informativnih oddaj razvijati tudi v drugih segmentih – recimo igrani dokumentarni film. Nasploh pogrešam dobre dokumentarne filme o tipično slovenskih temah, ki jih komercialne televizije nikoli ne bodo producirale, recimo o fenomenu Peter Prevc, ki bi ga lahko prodali tudi tujim tv-hišam.


Dragan Petrovec, kriminolog

Najbolj zanimivo se mi zdi, kako na nacionalki kot posebno vrednoto predstavljajo domnevno uravnoteženost. To pomeni, da na primer najdejo odvetnika, za katerega se točno ve – kot za vsakega odvetnika –, da bo zagovarjal stališče, ki je v prid dejanskemu ali potencialnemu klientu, njemu ob bok pa postavijo fanatičnega pripadnika določene opcije. Ko dobiš tako uglašen par, odpade vsak dvom o tem, kaj je prav in kaj narobe.

Če štejemo komercialne hiše tudi za slovenski program, potem ne moremo spregledati obilice nasilja v filmih in psihofizičnega (samo)razgaljanja v resničnostnih šovih. A smo se za to borili? Seveda.


Dušan Jovanović, režiser

Oprostite, na slovenski televiziji gledam samo poročila in šport. Na tujih postajah pa angleške in ameriške tv-serije. Mislim, da so veliko bolj zanimive kot hollywoodski filmi.

HBO, Netflix in BBC so vodilne produkcijske hiše, ambiciozne in praviloma izjemno kakovostne. Serija Black Mirror, recimo, je vrhunsko zapakiran izdelek z drzno dramaturgijo in novimi vizijami.

 

Svetlana Slapšak, redna profesorica

Državna televizija še ohranja tisto, kar je bila tu vrednota že od nekdaj: otroški, izobraževalni, kulturni programi, prenosi iz gledališč, koncerti, nekateri intervjuji. Notranje čistke so odgnale nekatere od najboljših novinarjev, kakovostno novinarsko delo nadomeščajo poudarjeno gestikuliranje in kričeči glasovi, televizijske debate so katastrofa »uravnoteženosti«.

Na komercialnih programih, razen filmov in občasnih dokumentarnih vrhuncev, vidim eno samo, fragilno in morda kratko cvetočo vrednoto: Jureta Godlerja. Veliko sreče mu želim.


Karel Gržan, duhovnik

Naš čas potrebuje mediatorje, ljudi, ki so sposobni povezovati raznolikost – medsebojno drug(ačn)ost za konstruktivno dopolnjevanje. Mediji naj bi že po imenu opravljali poslanstvo mediatorjev. Skrajno neprimerno je, če uvrstijo udeležence tv-soočenj v dva tabora in potem voditelj s par vprašanji ustvari besedni dvoboj, ne da bi ob tem budil občutek za nujne skupne imenovalce sodelovanja.

Verjamem, da je lahko takšna raven soočenj za televizijo poceni razvedrilni program, vendar si medijske hiše (če je medij mediator) takšne destruktivnosti ne bi smele dovoliti. Temeljna vrednota, ki bi jo želel veliko bolj opaziti v tv-programih, je: izkoristiti napetost dveh polov ne le za kratki stik – kresanje mnenj, ampak za osvetljevanje uvidov v skupno dobro.


Prijavi sovražni govor