Ključ je v tem, da najdete malo divjaka v sebi

Pogovor: Marko Roblek, bosonogi tekač in vitez dobrega teka. Promotor paleo načina življenja. Nedogmatik.

sob, 25.10.2014, 21:00
Najboljši med nami, ki je tekel 2 uri in 40 minut, je bil vesel. Tisti, ki je tekel šest ur, je bil pa n-e-p-o-p-i-s-n-o vesel.

Kako prijeten sogovornik za vikend, ki je v znamenju teka. Marko Roblek, 38, je tekač (in to celo bosonog, član skupine Vitezi dobrega teka, ki organizira priljubljen tek nočna 10ka na Bledu in množične odhode tekačev v Berlin), eden prvih, ki se je pri nas ukvarjal s paleo načinom prehranjevanja. Res iskriv sogovornik, vreden poslušanja, ker je aktivist, ne pa tudi fanatik.

Nedelja popoldne, po maratonu. Kako se počuti tekač, za katerim je 42 kilometrov?

Takole gre: na 35. kilometru telo kriči od bolečine, glava odšteva kilometre, neskončno dolge. V trenutku, ko prideš čez ciljno črto, pa te zajameta adrenalin in evforija. Neopisljiv občutek je to. Zato so tudi skoraj vsi sposobni zadnjih nekaj sto metrov šprintati, čeprav so popolnoma sesuti. Po koncu, popoldne, narediš kljukico, razmišljaš o tem, da ti je morda uspel dober rezultat, še ure in ure te nese in dviguje. Srečaš se s prijatelji, ki jim je uspelo enako, k mizi pride natakar, pride še nekajkrat ... Sprostiš čustva, živčke ... Res, lepo je. Vse je tako fletno, vse se zdi izvedljivo.

V tekaškem svetu ste angažirani, bi rekla, s srcem, nogami in tudi malo z denarnico. Kakšen občutek imate: se balon še vedno napihuje? Zadnjih nekaj let so ultrateki, triatloni in podobne preizkušnje najbolj modni športi ...

Mislim, da se še napihuje, kar je zanimivo. Rekreacija se tudi pri nas dogaja v valovih. Prvi je bil v osemdesetih letih. Večina ljudi ne ve, da so bili Maratoni treh src, z začetkom 1981, pravzaprav trije: poleg Radencev še Bovec in Kranj, a sta slednja v nekaj letih zamrla. V tistem času so bili priljubljeni krosi, mislim, da je takrat nastal tudi Triatlon jeklenih, pa Brazde vzdržljivosti ... Ko se je desetletje prevesilo v devetdeseta, pa je tekaška evforija skoraj zamrla.

Sam pripadam drugem valu: kot mlad tekač sem se udeležil prvega ljubljanskega maratona, leta 1996. Bilo nas je manj kot danes na kakšni vaški tekmi. Prijetno je bilo teči po ljubljanskih cestah. Morda se mi samo tako zdi, ampak še vozniki so bili bolj tolerantni, ko smo tekali naokrog kot kake zgubljene duše. Rahlo futuristično-fantastičen občutek je bil: sama praznina, kot da bi vse pospravili zombiji. Tu in tam sem na progi videl kakega redarja, prehitel tekača ... Več pa niti ne.

Takrat so Američani že govorili o »drugem valu«, prvega so imeli namreč že po olimpijskih igrah v Münchnu 1971, ko je zmagal Frank Shorter. K nam je drugi val prišel z nekaj zamude. Sredi devetdesetih je tekaško vzdušje v tujini že buhtelo, pri nas pa se je znova začenjalo. Eksplodiralo pa je približno pred desetimi leti. Že pred kakimi petimi leti pa smo z Avstrijci in Nemci razpravljali, da so pri njih dosegli stabilno stanje, brez nabuhle rasti – ampak ne! Še gre naprej. Zanimivo pa je, da je rast sovpadla je z gospodarsko krizo. Na lepem se je več ljudi začelo ukvarjati s športom.

Kar nekaj področij je, kjer ste po svoje slovenski prvoborec: bili ste med prvimi ali vsaj najbolj znanimi s paleo načinom prehranjevanja, pa med prvimi bosonogimi tekači pri nas ... Počasi si bo treba izmisliti kaj novega, če boste hoteli ohranjati ta status. Kaj naklepate?

Dobro vprašanje, pravzaprav. Tema, s katero bi se rad ukvarjal, je starševstvo in vzgoja otrok na malo drugačen način. Permisivna vzgoja zadnjih dvajsetih let mi ni všeč. Ampak ne govorim o tem, da bi ustvarjal kake trende; sem velik občudovalec Marka Juhanta in Bogdana Žorža. Zanju se mi zdi, da sta postavila temelje zdrave vzgoje, mešanice tega, kar so imeli naši starši in njihovi starši, brez avtoritarnih elementov in z dodatkom nekega razmerja, v katerem se vsi med seboj spoštujejo. Kar želim dati svojim otrokom, sta predvsem zdrava, avtonomna osebnost in kritičen način razmišljanja. Majhni so še, dvojčka sta stara tri, hčerka pa pet let, zato se mi zdi zadnji trenutek, da to še ujamem.

Zanimivo je, da je večina stvari, ki ste jih omenili, v moje življenje prišla spontano, po naključju ali zaradi kakega heca. Bosi tekač sem postal, ker sem preveč rad pil pivo in sprejemal stave. Paleu sem se posvetil, ker sem se zaradi neke manjše poškodbe zaležal in se redil ter ugotavljal, zakaj je tako. Ugotovil sem, da na težo ne vpliva samo gibanje, ampak tudi prehrana in nasploh to, kako se imaš v življenju. Zdaj celo mislim, da je težišče bolj na prehranski kot na gibalni strani tehtnice. Z gibanjem se lahko izpiješ, pa ne boš fit in zdrav, če ne boš uredil tudi prehrane. Nisem pa prvi paleo jedec v Sloveniji, mogoče sem o tem več govoril in prišel v ospredje. Zdelo se mi je, da je lahko nekaj, kar deluje zame, uporabno tudi za koga drugega.

Lahko najbolj na kratko poveste, kaj so res bistvena izhodišča tega načina življenja in prehranjevanja?

Če sledimo premisam naše evolucijske zgodovine, ko smo homo sapiensi postali zaradi našega lovsko-nabiralskega načina življenja, potem sodobni paleo jedec uživa predvsem raznovrstno meso in drobovino, zelenjavo, ribe, sadje, oreške, jajca, po možnosti pridelano in vzrejeno na naraven, do narave prijazen način. Temu dodamo še kakovosten počitek, spanje, zmerno in konstantno gibanje ter obvladovanje stresa, pa dobimo paleo sodobnika.

Lahko povzamete pluse in minuse palea, glede na to, da ste v tem že nekaj let in da se vsaka stvar razvija, spreminja, popravlja, da se odkrivajo napake in nove smeri? Ta način prehrane namreč ljudi zelo zanima, sodeč po tem, da je bil leta 2013 na googlu najbolj iskan med vsemi.

Samo v petih letih, kolikor se s tem pečam sam, se je paleo tako spremenil, da bi se današnji jedci z nekdanjimi skoraj gotovo na smrt sprli. Današnja prehrana ni več napisana na obrazcu kot včasih, ko je bilo zapovedano recimo strogo izogibanje mleku, stročnicam, ogljikovim hidratom vseh vrst. Veliko širša je. In jaz to zagovarjam, podpiram in nameravam tako peljati letošnji paleovember, ki ga pri nas organizira skupnost ljudi, ki jih to zanima. Gre za vprašanje, kje znotraj takega načina življenja, zlasti pa prehranjevanja, se vsak sam najde. Sam ne morem drugače kot ugotoviti, da mi gluten škodi, čeprav nimam celiakije. Najem se kruha ali pice – in napihnem kot balon. Nisem pa še obupal nad eksperimentiranjem in bom, v dobro znanosti, jasno, vsekakor še spil kako pivo, ki tudi vsebuje gluten (smeh).

Pokazalo se je, da so imeli nekateri novinci, čeprav so dosledno sledili predpisanemu, vseeno težave. Očitno smo toliko različni, da se tudi na paleo vsak odzove drugače. Tisti, ki se nam je obneslo, smo bili pač bolj glasni, ker smo bili zadovoljni. So pa tudi taki, ki jim sploh ni koristil. Recimo začelo se je nakazovati, in to so ugotavljali tudi prvi paleo znanstveniki, da imajo nekatere ženske morda celo več težav s plodnostjo kot prej.

Mogoče pa potrebujejo več ogljikovih hidratov? Pa nasičene maščobe. Niso grozne, vsi jih jemo. Ampak. Obstaja gen Apoe4; ljudem, ki ga imajo, uživanje nasičenih maščob škoduje. So taki primeri in pika. Zato jih je treba individualno obravnavati. Sklep: še bolj se bo treba posvetiti, vsak posameznik bo moral več eksperimentirati sam zase. Dobro prenašate fižol? Zakaj pa ne. Ste alergični na oreščke? Nikar ne jejte, čeprav so integralni del take prehrane. Pa če bomo temu še rekli paleo ali kako drugače.

Pravite, torej, malo po ovinkih, da je paleo paradigma izzvenela?

Niti ne, je pa res veliko širša. Razlike med ljudmi je treba zaobjeti in to vse. Osnovna premisa, da hrano jemljemo čimbolj nepredelano iz bogatega živalsko-rastlinskega sveta, pa vseeno ostaja. V zadnjem času sem veliko bral o evolucijski biomedicini. Zlasti me zanima razmislek o tem, katere stvari okrog nas so primerne za uživanje in katere ne: nekatere rastline, na primer, se branijo s kemijo. Zakaj imajo ljudje alergije na žito? Ker je zrno zavarovano s »kemijskim« ovojem, glutenom, ki lahko napade črevesje uživalca. Kaj pa ima žival? Samo fizikalno zaščito. Beg.

Potem bi morale imeti kokoši in zlasti ptiči največ celiakije? Poleg tega ne gre spregledati, da razmoževalne strategije nekaterih rastlin temeljijo prav na tem, da jih poje kaka žival in potem izloči na lepo pognojeni novi lokaciji ...

Če smo pri kokoših: na zrnje smo jih navadili ljudje, ko smo jih udomačili. Divje kokoši bi se zanašale bolj na črve, žuželke in podobno hrano, ker je neprimerljivo bolj hranilna. Glede razmnoževalne strategije imate prav: ravno tako se prenaša seme naokrog. Ampak pazite, to seme mora ostati celo! Če pa žito, ki je tipični predstavnik semena, zmeljemo, z razmnoževanjem ni nič. Glede odziva telesa na določeno hrano moramo upoštevati tudi to, da so med živalskimi vrstami velike razlike v presnovi določenih hranil in da tu nikakor ne moremo vleči vzporednic.

Kaj je neka srednja, uporabna pot po vsem tem?

V paleo svetu je razmeroma znana avtorica Denise Minger. Všeč mi je njena zamisel, da obstaja prehranska gaussova krivulja: na eni strani so, pravi, ljudje, ki odlično delujejo ob hrani skoraj brez ogljikovih hidratov, recimo jim paleo jedci. Ti prisegajo na slanino in surova jajca (smeh). Mene bi na primer veganstvo pokopalo, mi pa morda ustreza ketonska dieta, ki temelji na povečanem vnosu maščobe in zmanjšanju OH na minimum. Na drugi strani so ultravegani, ki živalice še grdo ne pogledajo. In oboji funkcionirajo; ameriški ultramaratonec Scott Jurek je vegan, pa mu nič ne manjka. Ampak velika večina ljudi je res najbrž nekje vmes in se ne bi dobro počutila na skrajnih koncih krivulje. Prehranski diapazon je tako raznolik, kot smo mi sami. Tega se je dobro zavedati in večina paleo gurujev je že dojela, da je treba gledati malo širše. Ne bomo pa zdaj potegnili uravnilovke in rekli: vse, kar ješ, je v redu.

Nekaj pa smo se le naučili: kako pridelamo, pripravimo hrano, kako uporabimo rastlinsko, živalsko hrano, maščobo, beljakovine, ogljikove hidrate ... Jaz vsakemu zdravemu človeku, ki me vpraša za nasvet, vseeno priporočim, naj naredi enomesečni poskus s paleo dieto: to ne bo nikogar resno načelo, če ne bo šlo dobro, se pa bo pokazalo, ali je takšen način prehranjevanja za tega človeka primeren ali ne.

Lahko v enem stavku poveste nekaj, kar je po vašem pametno navodilo za zdravo in zadovoljno življenje?

V enem stavku: ključ do psihofizičnega zdravja sodobnega posameznika je v tem, da najdete malo divjaka v sebi. Drugače pa, ko bi vi vedeli, kako sovražim enostavčno posploševanje v smislu, da so babice rekle, naj jemo vsega po malem! To je tako, kot bi pijancu govoril, naj pije manj alkohola, pa bo zdrav. Naše okolje je prirejeno temu, da nam ponuja vse več udobja – naše telo pa je tako, da je pripravljeno na določeno količino neudobja in truda vsak dan. In kje ga dobiš, če hočeš vsega po malem? Greš v telovadnico in garaš eno uro ... Ampak zakaj bi bil v fitnesu, če lahko tečeš, se obešaš na drevo? Ko si lačen, jej. Ko zaide sonce, pojdi spat, ko vzide, vstani. In razmišljaj o tem, kaj je samoumevno nam in kaj na primer komu iz prvobitnih plemen, ki jih še vedno najdemo kje v odmaknjenih predelih sveta.

Kako pa vi to naredite? Robb Wolf, avtor ene najbolj znanih knjig o paleo načinu življenja, opisuje teden paleolitskega človeka: pet do deset ur dela, lova na teden, prehranjevanje, kadar je hrana, vse drugo pa lenarjenje, druženje v okviru svojega plemena. Malo težko je danes misliti samo na to, da boš na suhem spal, jedel in se razmnožil ...

Vem. Vsak, ki hoče v trenutku razbiti paleo koncept, mi lahko reče: »Pojdi nazaj v votlino! Ne greš? Hvala, na svidenje.« In res je, ne vi, ne jaz, ne kdor koli drug ne bomo imeli samo deset ur dela na teden in tudi stresu se ne bomo izognili. Kar je slabo, kajti zaradi hormonov, ki se v takem stanju izločajo, je za telo uničujoč – ob hrani, gibanju in spanju pravzaprav najpomembnejši. Ampak že če samo enega od teh dejavnikov spremeniš na bolje, se čuti napredek. Po izobrazbi sem ekonomist, nekaj let sem delal v informatiki in vem, kako je z dolžino delovnikov in prostim časom. Delal sem dvanajst ur na dan, šest dni na teden. Ves čas sem bil v avtu in živel od cigaret in kave. Iz tega sem pri tridesetih izstopil in sem zdaj samozaposlen; oddaljujem se od informatike in več delam v športu.

Tako imam lahko dovolj raztegljiv delavnik, ob čemer se poskušam disciplinirati tako, da takrat, ko je čas za delo, to res počnem stoodstotno. Včasih dve, včasih dvanajst ur na dan. Ampak še vedno lahko zjutraj peljem otroke v vrtec, jih grem popoldne iskat. Potem skupaj kuhamo, smo zunaj. Včasih se zgodi, da grem opoldne na tek. Ali brkljam okrog hiše. Poskušam skratka minimizirati in razbijati stresne »bloke«. Zakaj ne bi bil izziv, da greš sredi dneva bos v gozd po kostanj? Nam je, mogoče zaradi protestantske etike, težko vbiti v glavo, da je prosti čas pozitiven. Mi raje delamo, pa čeprav samo zato, da se dela. V informatiki je znana krilatica, da ima dober informatik ves čas noge na mizi in sreba kavo. Zakaj? Ker vse funkcionira. Prej je vse dobro uredil.

Po prevladujoči mentalni zasvojenosti z večnim napredovanjem in silnim izkoristkom bi temu verjetno rekli hipijevstvo in nazadovanje ...

Morali bi si dovoliti, da nam na vseh področjih ni treba napredovati. Izkušnja mi namreč pravi, da napredek potem vseeno pride: v trenutku, ko prizadevanje zavestno spustiš iz rok in rečeš, mogoče pa tega res ne potrebujem v življenju. Želja, da bi ves čas obvladovali vse stvari in delali stvari »na več in na bolje«, povzroča velik stres. Tudi pri teku je tako: najprej vsak teče. Potem teče maraton štiri ure. Potem začne razmišljati, da bi ga lahko tekel tri ure in pol. Nato: zakaj ne kar tri. V življenju postanemo deseterobojci, ki so v vseh desetih disciplinah še kar dobri – v nobeni pa najboljši.

Kaj je torej vaša najboljša disciplina?

Vsekakor tek. Ker sem po naravi dokaj neroden človek, sem se vedno težko znašel v kompleksnih, skupinskih športih ali zelo tehnično zahtevnih disciplinah. Zame je že tek vrhunsko tehnično čisto dovolj zahteven šport in ga v tej smeri tudi gojim.

Bosonogi tek. V čem je zgodba tega?

Če govoriva o najbolj naravnem načinu človekovega gibanja, potem je tek brez obutve gotovo prava izbira. Navsezadnje: s katerim delom telesa se tekač sploh stika s svojo okolico? S stopali vendar! In ko mu z debelimi čevlji vzameš senzoriko – stopala so poleg očesnih zrkel v človekom telesu najbolj prepredena z živčnimi končiči–, potem mu vzameš nekaj ključnih informacij, kako se odzivati na podlago, kako se ekonomično in telesu prijazno gibati. Zelo zanimivo je, da je včasih dovolj, da se človek samo sezuje, pa začne stopati bistveno bolj nežno, tehnično pravilno in do telesa prijazneje, bolj ekonomično. Zaradi tega je manj poškodb, kar je edino smiselno pri naravnem gibanju, kot je tek. Je pa pomembno dodati: dolgoletni obuti tekač ne bo čez noč postal izdelan, tehnično dovršen bosonogi gibalec. Tranzicija zahteva čas in postopnost, včasih tudi leto ali več.

Kaj bi vi rekli človeku, ki je bil danes zadnji na Ljubljanskem maratonu? Morda še teče, tudi če je to že globoko nedeljsko popoldne ...

(smeh) Za ta paradoks najbrž veste: tisti, ki priteče zadnji, bo veliko bolj zadovoljen kot zmagovalec. Če bi fotografirali prvega, ki pride na cilj, in njegovo evforijo ter zadnjega, bi bilo na obrazu slednjega opaziti bistveno več veselja in zadovoljstva. Pred kakim mesecem nas je šlo za poln avtobus na maraton v Berlin. Najboljši med nami, ki je tekel 2 uri in 40 minut, je bil vesel. Tisti, ki je tekel šest ur, je bil pa n-e-p-o-p-i-s-n-o vesel. Skakal bi od veselja, če bi mogel. Najboljši je bil tako ali tako že navajen, da je vedno spredaj, dober, zadnjemu pa je bilo izziv že to, da se je moral na cesti matrati šest ur. Skoraj cel delovnik. Samo pomislite, koliko več čustev je v šestih urah kot v treh. (smeh)

Prijavi sovražni govor