Ko se oglasi prva dama
Sedanji predsednik Donald Trump vidi v priseljencih eno največjih težav, kar jih pesti njegovo državo.
Odpri galerijo
Prva priseljenka med prvimi damami ZDA Melania Trump je menda imela velik vpliv na to, da je mož končal prakso ločevanja otrok nezakonitih priseljencev od staršev. Foto: REUTERS
V zadnjih mesecih je administracija predsednika Donalda Trumpa začela strogo izvajati zakonodajo, po kateri so vsi, ki nezakonito prestopijo meje Združenih držav Amerike, kriminalci. V ZDA veliko ljudi pribeži z otroki. Ker kriminalci ne smejo biti skupaj z otroki, so v zadnjih mesecih od staršev ločili že več kot 2300 otrok. Zaradi viharja, ki ga je takšno ravnanje dvignilo po svetu, je sicer Trump v sredo to prakso prekinil, vendar sta že pred tem glas dvignili njegova žena Melania Trump in nekdanja prva dama, žena Georgea Busha mlajšega Laura Bush. So se prve dame javno izrekale tudi v preteklosti?
Sedanji predsednik Donald Trump vidi v priseljencih eno največjih težav, kar jih pesti njegovo državo. Priseljenci so bili sicer vsi njegovi stari starši in za povrhu je priseljenka (iz Slovenije) njegova žena Melania Trump.
Melania Trump je po svoji tiskovni predstavnici sporočila, da noče otrok, ločenih od njihovih družin, in upa, da bodo v kongresu kmalu dosegli dogovor o priseljenski reformi. »Moramo biti država, ki spoštuje vse zakone, a tudi država, ki vlada s srcem,« je povedala prva priseljenka med prvimi damami ZDA.
»Politika ničelne tolerance je kruta. Je nemoralna. In strla mi je srce,« pa je v dnevniku Washington Post zapisala Laura Bush. »Naša vlada ne bi smela skladiščiti otrok v preurejenih trgovinah ali delati načrtov, kako jih bo namestila v šotorskih mestih v puščavah,« je bila čustvena.
Trump je sicer trdil, da so za vse krivi demokrati, saj so oni sprejeli zakonodajo, po kateri ločujejo otroke od staršev. Vendar bi lahko s svojim protipriseljenskim pravosodnim ministrom Jeffom Sessionsom njeno izvajanje prekinil že prej.
Intervencija aktualne in nekdanje prve dame je presenetljiva tudi zato, ker sta obe poročeni z republikancema, žene republikancev pa so praviloma igrale popolnoma stransko vlogo matere in skrbnice ognjišča ob svojih predsedniških soprogih. Globlji pečat so na mandate svojih mož pritisnile žene demokratskih predsednikov. Poleg Melanie Trump in Laure Bush so se proti ločevanju otrok priseljencev in staršev izrekle tudi vse tri še žive nekdanje prve dame, žene nekdanjih demokratskih predsednikov Rosalynn Carter, Hillary Clinton in Michelle Obama.
Za najvplivnejšo prvo damo v več kot 200-letni zgodovini ameriške republike velja Eleanor Roosevelt, žena predsednika Franklina D. Roosevelta. Oče Eleanor Roosevelt Elliott Roosevelt je bil mlajši brat Theodora Roosevelta, predsednika ZDA v letih od 1901 do 1909, torej je bila najprej nečakinja in potem še žena predsednika z istim priimkom. Kljub temu sta bila Franklin in Eleanor Roosevelt le v zelo oddaljenem sorodu.
Deloma je bil njen vpliv razumljiv. Njen mož je od leta 1932 kar štirikrat zapored zmagal na predsedniških volitvah in umrl na začetku četrtega mandata. Takrat v ZDA namreč še niso imeli sedanje omejitve, da je lahko nekdo predsednik samo dvakrat; je pa bil Roosevelt edini, ki je bil dejansko predsednik več kot dvakrat.
Vendar 12 let bivanja v Beli hiši in rojstvo v vplivni družini še zdaleč ne bi bilo dovolj, da bi si pridobila sloves najvplivnejše prve dame, če ne bi svojega položaja uporabila za uveljavljanje svojih idej. Bila je namreč velika zagovornica človekovih pravic, še posebno pravic žensk. Svoje poglede je zelo pogosto delila z javnostjo, v času moževega predsedovanja je sklicala kar 348 tiskovnih konferenc. Z njih so lahko poročale samo novinarke, s čimer je hotela povečati njihovo vlogo.
Eleanor Roosevelt je bila tudi sama zelo produktivna piska. V letih od 1935 do smrti leta 1962 je namreč šestkrat na teden napisala kolumno My Day (Moj dan), ki so jo objavljali številni časopisi in je imela milijonsko bralstvo. Kljub naslovu, ki je namigoval, da bo pisala o vsakdanjih trivialnostih prve dame in pozneje nekdanje prve dame iz ugledne družine, je bila kolumna vse prej kot to. V njej je razlagala svoje poglede na vrsto vprašanj. Bičala je rasizem, zagovarjala pravice žensk in celo komentirala aktualne dogodke, kot sta bila vstop v ZDA v vojno in jedrsko orožje. Kaj takšnega je za prvo damo, ne samo za aktualno, še danes skoraj nepredstavljivo.
Kot znano borko za človekove pravice jo je po smrti moža njegov naslednik Harry Truman imenoval za ameriško delegatko v generalni skupščini takrat sveže Organizacije združenih narodov. Aprila 1946 je postala predsednica komisije ZN za človekove pravice in velja za eno najzaslužnejših za sprejetje univerzalne deklaracije o človekovih pravicah. To je generalna skupščina ZN sprejela konec leta 1948 brez glasu proti.
Nedvomno je imela zelo velik vpliv na svojega moža, izjemno priljubljenega predsednika Billa Clintona, tudi Hillary Rodham Clinton. Poznavalci ameriške politike so vedeli povedati, da uživaški Clinton brez nje najbrž nikoli ne bi postal niti guverner zvezne države Arkansas, kaj šele predsednik ZDA. Da je bila skratka Hillary Clinton ambicioznejša in tudi sposobnejša polovica prvega para v letih od 1993 do 2001.
Podobno kot Eleanor Roosevelt se je tudi Clintonova zavzemala za enakopravnost spolov. Čeprav so se razmere na tem področju v pol stoletja, preden je prišla v Belo hišo, precej, celo dramatično spremenile, ženska enakopravnost ni bila in še vedno ni samoumevna. Vendar se je Clintonova bolj kot vprašanju enakosti posvetila eni najbolj okuženih ameriških ran, zdravstvenemu zavarovanju.
Ameriški zdravstveni sistem je zelo potraten in drag, vendar milijoni ljudi nimajo nobenega zdravstvenega zavarovanja. Načrt Hillary Clinton je bil iz evropske perspektive precej konservativen, saj niti ni uvajal univerzalnega zdravstvenega zavarovanja, kakor ga poznamo v večini držav na tej strani Atlantika. Samo od podjetij je zahteval, da poskrbijo za zdravstveno zavarovanje delavcev pri zavarovalnicah. Vendar je bilo to za Ameriko preveč, preveč je dišalo po tem, da hoče vlada ljudi v nekaj prisiliti, preveč je dišalo po socializmu.
Strasti so se tako razvnele, da je Clintonova med avtobusno turnejo, na kateri je nabirala podporo za reformo, na najbolj vročih točkah do zob oborožene države nosila celo neprebojni jopič. Vendar turneja in sklicevanje na zdravo pamet nista nič pomagala; novosti ni podprl niti predstavniški dom niti senat njihovega parlamenta, kongresa, čeprav so imeli v obeh sredi 90. let prejšnjega stoletja večino Clintonovi demokrati. Reforma zdravstvenega zavarovanja je padla v vodo in zdelo se je, da bo Hillary Clinton delovala samo še v ozadju.
Obrnilo se je drugače. Po spolnih škandalih moža, v katerih ga je po splošnem prepričanju podpirala iz sebičnih razlogov, saj da je hotela ohraniti privid trdnega para, se je vedno bolj posvečala lastni politični karieri. Najprej je postala senatorka zvezne države New York, kamor sta se po koncu Clintonovega mandata preselila. Potem je začela meriti više, najviše.
Leta 2008 je poskušala prvič dobiti nominacijo demokratske stranke za predsedniške volitve. Po umazani kampanji ji jo je speljal populist namazanega jezika Barack Obama. Obama jo je potem imenoval za zunanjo ministrico. Drugič je predsedniški stol naskočila leta 2016. Takrat je vse kazalo, da bo Hillary Clinton postala prva ameriška predsednica, še posebno ko se je na republikanski strani kot vodilni protikandidat izkristaliziral robati Donald Trump.
A ker je življenje pogosto bolj čudno kot fikcija, je razvpiti milijarder in zvezda resničnostnega šova na volitvah Clintonovo premagal. Res je dobil milijone glasov manj, a je zmagal povsem legalno, zaradi arhaičnega elektorskega sistema volitev predsednika. Takrat je Hillary Clinton, kakor je priznala pozneje, padla v hudo depresijo. O njej in še manj o njenih morebitnih političnih ambicijah ni več kaj dosti slišati.
Zelo velik vpliv je na svojega moža, demokrata Jimmyja Carterja, predsednika samo en mandat v letih od 1977 do 1981, imela njegova žena Rosalynn Carter. Veljala sta za skromen in zgleden par, menda nista šla nikoli spat sprta in sta vsak večer drug drugemu na glas brala Biblijo v španščini.
Vendar Rosalynn Carter na moža seveda ni imela vpliva zato, ker sta se dobro razumela. Veljala je namreč za predsednikovega najpomembnejšega svetovalca. Da svetovalec lahko svetuje, pa mora seveda imeti vse informacije. Zato je Carter ženo začel vabiti na seje kabineta, da mu potem ni bilo treba najprej razlagati, o čem naj mu svetuje.
Predsednik je vedno govoril, da je žena njegova enakopravna partnerica. Na sredini mandata je revija Time Rosalynn Carter razglasila za drugo najmočnejšo osebnost v ZDA. Ker so se pojavljali pomisleki, koliko lahko predsednik pove ženi, ne da bi kršil zakone, sta pojasnila, da ji pove vse, razen strogo zaupnih in varnostno občutljivih informacij. Poleg svetovanja je Rosalynn Carter moža zastopala na številnih srečanjih z domačimi in tujimi politiki, vodila je tudi nekaj ameriških delegacij v tujino.
Kljub ženini podpori se Jimmy Carter ni zapisal v zgodovino s čim epohalnim, res pa je, da je bil predsednik v dokaj neatraktivnem času, po koncu vietnamske vojne in v času umirjanja hladne vojne. Ko se je ob islamski revoluciji v Iranu leta 1979 in zasedbi ameriškega veleposlaništva v Teheranu, kjer so osebje vzeli za talce, pokazalo, da v kriznih razmerah ne deluje najbolje, je to pomenilo konec njegovega predsedovanja. Premagal ga je nekdanji igralec v kavbojskih filmih in nadaljevankah Ronald Reagan.
Sedanji predsednik Donald Trump vidi v priseljencih eno največjih težav, kar jih pesti njegovo državo. Priseljenci so bili sicer vsi njegovi stari starši in za povrhu je priseljenka (iz Slovenije) njegova žena Melania Trump.
Republikanski izjemi
Melania Trump je po svoji tiskovni predstavnici sporočila, da noče otrok, ločenih od njihovih družin, in upa, da bodo v kongresu kmalu dosegli dogovor o priseljenski reformi. »Moramo biti država, ki spoštuje vse zakone, a tudi država, ki vlada s srcem,« je povedala prva priseljenka med prvimi damami ZDA.
»Politika ničelne tolerance je kruta. Je nemoralna. In strla mi je srce,« pa je v dnevniku Washington Post zapisala Laura Bush. »Naša vlada ne bi smela skladiščiti otrok v preurejenih trgovinah ali delati načrtov, kako jih bo namestila v šotorskih mestih v puščavah,« je bila čustvena.
Trump je sicer trdil, da so za vse krivi demokrati, saj so oni sprejeli zakonodajo, po kateri ločujejo otroke od staršev. Vendar bi lahko s svojim protipriseljenskim pravosodnim ministrom Jeffom Sessionsom njeno izvajanje prekinil že prej.
Globlji pečat so na mandate svojih mož pritisnile žene demokratskih predsednikov Združenih držav.
Intervencija aktualne in nekdanje prve dame je presenetljiva tudi zato, ker sta obe poročeni z republikancema, žene republikancev pa so praviloma igrale popolnoma stransko vlogo matere in skrbnice ognjišča ob svojih predsedniških soprogih. Globlji pečat so na mandate svojih mož pritisnile žene demokratskih predsednikov. Poleg Melanie Trump in Laure Bush so se proti ločevanju otrok priseljencev in staršev izrekle tudi vse tri še žive nekdanje prve dame, žene nekdanjih demokratskih predsednikov Rosalynn Carter, Hillary Clinton in Michelle Obama.
Eleanor Roosevelt velja za najvplivnejšo prvo damo v zgodovini Združenih držav. Foto: REUTERS
Največji vpliv
Za najvplivnejšo prvo damo v več kot 200-letni zgodovini ameriške republike velja Eleanor Roosevelt, žena predsednika Franklina D. Roosevelta. Oče Eleanor Roosevelt Elliott Roosevelt je bil mlajši brat Theodora Roosevelta, predsednika ZDA v letih od 1901 do 1909, torej je bila najprej nečakinja in potem še žena predsednika z istim priimkom. Kljub temu sta bila Franklin in Eleanor Roosevelt le v zelo oddaljenem sorodu.
Deloma je bil njen vpliv razumljiv. Njen mož je od leta 1932 kar štirikrat zapored zmagal na predsedniških volitvah in umrl na začetku četrtega mandata. Takrat v ZDA namreč še niso imeli sedanje omejitve, da je lahko nekdo predsednik samo dvakrat; je pa bil Roosevelt edini, ki je bil dejansko predsednik več kot dvakrat.
Vendar 12 let bivanja v Beli hiši in rojstvo v vplivni družini še zdaleč ne bi bilo dovolj, da bi si pridobila sloves najvplivnejše prve dame, če ne bi svojega položaja uporabila za uveljavljanje svojih idej. Bila je namreč velika zagovornica človekovih pravic, še posebno pravic žensk. Svoje poglede je zelo pogosto delila z javnostjo, v času moževega predsedovanja je sklicala kar 348 tiskovnih konferenc. Z njih so lahko poročale samo novinarke, s čimer je hotela povečati njihovo vlogo.
Eleanor Roosevelt je bila tudi sama zelo produktivna piska. V letih od 1935 do smrti leta 1962 je namreč šestkrat na teden napisala kolumno My Day (Moj dan), ki so jo objavljali številni časopisi in je imela milijonsko bralstvo. Kljub naslovu, ki je namigoval, da bo pisala o vsakdanjih trivialnostih prve dame in pozneje nekdanje prve dame iz ugledne družine, je bila kolumna vse prej kot to. V njej je razlagala svoje poglede na vrsto vprašanj. Bičala je rasizem, zagovarjala pravice žensk in celo komentirala aktualne dogodke, kot sta bila vstop v ZDA v vojno in jedrsko orožje. Kaj takšnega je za prvo damo, ne samo za aktualno, še danes skoraj nepredstavljivo.
Eleanor Roosevelt je ena najzaslužnejših za sprejetje univerzalne deklaracije o človekovih pravicah.
Kot znano borko za človekove pravice jo je po smrti moža njegov naslednik Harry Truman imenoval za ameriško delegatko v generalni skupščini takrat sveže Organizacije združenih narodov. Aprila 1946 je postala predsednica komisije ZN za človekove pravice in velja za eno najzaslužnejših za sprejetje univerzalne deklaracije o človekovih pravicah. To je generalna skupščina ZN sprejela konec leta 1948 brez glasu proti.
Hillary Clinton je po koncu moževega mandata tudi sama imela sijajno politično kariero, a vrhunca, na katerega je merila, ni dosegla. Foto: REUTERS
Največje ambicije
Nedvomno je imela zelo velik vpliv na svojega moža, izjemno priljubljenega predsednika Billa Clintona, tudi Hillary Rodham Clinton. Poznavalci ameriške politike so vedeli povedati, da uživaški Clinton brez nje najbrž nikoli ne bi postal niti guverner zvezne države Arkansas, kaj šele predsednik ZDA. Da je bila skratka Hillary Clinton ambicioznejša in tudi sposobnejša polovica prvega para v letih od 1993 do 2001.
Podobno kot Eleanor Roosevelt se je tudi Clintonova zavzemala za enakopravnost spolov. Čeprav so se razmere na tem področju v pol stoletja, preden je prišla v Belo hišo, precej, celo dramatično spremenile, ženska enakopravnost ni bila in še vedno ni samoumevna. Vendar se je Clintonova bolj kot vprašanju enakosti posvetila eni najbolj okuženih ameriških ran, zdravstvenemu zavarovanju.
Ameriški zdravstveni sistem je zelo potraten in drag, vendar milijoni ljudi nimajo nobenega zdravstvenega zavarovanja. Načrt Hillary Clinton je bil iz evropske perspektive precej konservativen, saj niti ni uvajal univerzalnega zdravstvenega zavarovanja, kakor ga poznamo v večini držav na tej strani Atlantika. Samo od podjetij je zahteval, da poskrbijo za zdravstveno zavarovanje delavcev pri zavarovalnicah. Vendar je bilo to za Ameriko preveč, preveč je dišalo po tem, da hoče vlada ljudi v nekaj prisiliti, preveč je dišalo po socializmu.
Hillary Clinton je med avtobusno turnejo, na kateri je nabirala podporo za zdravstveno reformo reformo, včasih nosila celo neprebojni jopič.
Strasti so se tako razvnele, da je Clintonova med avtobusno turnejo, na kateri je nabirala podporo za reformo, na najbolj vročih točkah do zob oborožene države nosila celo neprebojni jopič. Vendar turneja in sklicevanje na zdravo pamet nista nič pomagala; novosti ni podprl niti predstavniški dom niti senat njihovega parlamenta, kongresa, čeprav so imeli v obeh sredi 90. let prejšnjega stoletja večino Clintonovi demokrati. Reforma zdravstvenega zavarovanja je padla v vodo in zdelo se je, da bo Hillary Clinton delovala samo še v ozadju.
Obrnilo se je drugače. Po spolnih škandalih moža, v katerih ga je po splošnem prepričanju podpirala iz sebičnih razlogov, saj da je hotela ohraniti privid trdnega para, se je vedno bolj posvečala lastni politični karieri. Najprej je postala senatorka zvezne države New York, kamor sta se po koncu Clintonovega mandata preselila. Potem je začela meriti više, najviše.
Leta 2008 je poskušala prvič dobiti nominacijo demokratske stranke za predsedniške volitve. Po umazani kampanji ji jo je speljal populist namazanega jezika Barack Obama. Obama jo je potem imenoval za zunanjo ministrico. Drugič je predsedniški stol naskočila leta 2016. Takrat je vse kazalo, da bo Hillary Clinton postala prva ameriška predsednica, še posebno ko se je na republikanski strani kot vodilni protikandidat izkristaliziral robati Donald Trump.
A ker je življenje pogosto bolj čudno kot fikcija, je razvpiti milijarder in zvezda resničnostnega šova na volitvah Clintonovo premagal. Res je dobil milijone glasov manj, a je zmagal povsem legalno, zaradi arhaičnega elektorskega sistema volitev predsednika. Takrat je Hillary Clinton, kakor je priznala pozneje, padla v hudo depresijo. O njej in še manj o njenih morebitnih političnih ambicijah ni več kaj dosti slišati.
Na sejah kabineta
Zelo velik vpliv je na svojega moža, demokrata Jimmyja Carterja, predsednika samo en mandat v letih od 1977 do 1981, imela njegova žena Rosalynn Carter. Veljala sta za skromen in zgleden par, menda nista šla nikoli spat sprta in sta vsak večer drug drugemu na glas brala Biblijo v španščini.
Vendar Rosalynn Carter na moža seveda ni imela vpliva zato, ker sta se dobro razumela. Veljala je namreč za predsednikovega najpomembnejšega svetovalca. Da svetovalec lahko svetuje, pa mora seveda imeti vse informacije. Zato je Carter ženo začel vabiti na seje kabineta, da mu potem ni bilo treba najprej razlagati, o čem naj mu svetuje.
Revija Time je Rosalynn Carter razglasila za drugo najmočnejšo osebnost v ZDA.
Predsednik je vedno govoril, da je žena njegova enakopravna partnerica. Na sredini mandata je revija Time Rosalynn Carter razglasila za drugo najmočnejšo osebnost v ZDA. Ker so se pojavljali pomisleki, koliko lahko predsednik pove ženi, ne da bi kršil zakone, sta pojasnila, da ji pove vse, razen strogo zaupnih in varnostno občutljivih informacij. Poleg svetovanja je Rosalynn Carter moža zastopala na številnih srečanjih z domačimi in tujimi politiki, vodila je tudi nekaj ameriških delegacij v tujino.
Kljub ženini podpori se Jimmy Carter ni zapisal v zgodovino s čim epohalnim, res pa je, da je bil predsednik v dokaj neatraktivnem času, po koncu vietnamske vojne in v času umirjanja hladne vojne. Ko se je ob islamski revoluciji v Iranu leta 1979 in zasedbi ameriškega veleposlaništva v Teheranu, kjer so osebje vzeli za talce, pokazalo, da v kriznih razmerah ne deluje najbolje, je to pomenilo konec njegovega predsedovanja. Premagal ga je nekdanji igralec v kavbojskih filmih in nadaljevankah Ronald Reagan.
