Korakala sem kot predsednik

Ugledne gostje so razmišljale o možnostih in priložnostih žensk in pripovedovale o svojih izkušnjah.

pon, 22.02.2016, 16:00

»Danes je veliko mladih žensk, ki se ne odločijo najprej za otroke, ampak na prvo mesto postavijo službo. Ne vem, ali je dobro ali slabo, da pri tridesetih še nimajo otrok. Meni se je pri petindvajsetih zgodilo oboje in vse sem zmogla,« je na okrogli mizi slovenjgraškega ženskega foruma povedala varuhinja človekovih pravic Vlasta Nuss­dorfer.

Časo so se spremenili

Čeprav so se časi precej spremenili, so zgodbe mnogih uspešnih posameznic z različnih področij dokaz, da je mogoče dobro usklajevati poklicno in zasebno življenje. O tem so se na povabilo Ženskega foruma Slovenj Gradec na okrogli mizi Ženske – mož­nosti in priložnosti razgovorile tudi Andreja Katič, Vlasta Nussdorfer, Mihela Sirk, Jasna Uranjek in Stanka Blatnik Blagotinšek.

Obrambna ministrica Katičeva prizna, da brez obeh babic ne bi šlo, ko je bila zdaj 14-letna hčerka še majhna: »V službo na Mestno občino Velenje sem se vrnila, ko je bila hči stara štiri mesece. Ker sem jo dojila šestnajst mesecev, sta mi jo zdaj ena, zdaj druga babica po obrok hrane pripeljali kar v službo.« Podpora moža Romana in širše družine je bila ključna tudi pozneje, ko se je odločala najprej za poslansko kandidaturo in nato prevzem ministrskega položaja. »To zad­nje je bil izziv, ki se mu preprosto nisem mogla upreti,« je bila odkrita obrambna ministrica. Ko je prvič korakala pred častno četo Slovenske vojske, ni mislila na nič drugega kot na to, da se ne bo spotaknila, a je imela srečo, da je njene prve, negotove korake ob strani bodril strankarski kolega Dejan Židan.

»Ti si imela njega, kaj pa jaz? Jaz nisem imela nikogar, ko sem se prvič znašla v tej situaciji. Ko sem kot varuhinja človekovih pravic prvič obiskala kadetnico, nisem vedela, da me bodo sprejeli z vojaškimi častmi. Trudila sem se korakati tako kot predsednik, a sem ves čas razmišljala, kako stopam, kam moram pogledati in komu moram dati roko. No, zdaj sem se pa tudi tega že navadila in mislim, da korakam že precej bolje,« je obujala spomine Vlasta Nussdorfer.

Kriva je luna

»Dva otroka in zahtevna služba ... Ni bilo lahko. Danes bi se odločila drugače,« priznava varuhinja človekovih pravic, ki je že babica dveh vnukov. »Menda sem nekoč iskreno izjavila, da ju vidim le enkrat na mesec. Pa je neki časopis šaljivo dodal, da me onadva vidita pogosteje, a ne v živo, pač pa po televiziji. Veste, meni se zdi izjemna tista mama, ki ima otroka z downovim sindromom in se že leta bori zanj. Sama ločujem ljudi na izjemne in povprečneže. Izjemen je lahko vsakdo, ne glede na to, kakšen poklic opravlja. Poznam ljudi, ki imajo božansko službo, pa kljub temu samo stokajo. Glede vsega. Celo lune. Zdaj je prazna, drugič je polna ali pa je dva dni pred tem, da bo polna, oziroma dva dni pred tem, da bo prazna ... Še nikoli v življenju nisem poslušala toliko o luni kot ravno v zadnjem času. Za kaj vse je kriva!« je bila kar malo kritična Nuss­dorferjeva.

Pikice na zaslonu

V nasprotju z varuhinjo človekovih pravic, ki je kontrolorka na mostu med državo in državljani, je Mihela Sirk kontrolorka zračnega prometa. Njen poklic spada med tri najbolj stresne na svetu. »V službi je moja naloga, da v desetih minutah, kolikor potrebuje letalo za prelet naše države, pikice na radarskih zaslonih varno popeljem od ene točke do druge, pri čemer moram biti v vsakem trenutku pripravljena na vse,« je opisala svoje delo. S piloti vzpostavlja le glasovni stik, zato je toliko bolj pomembno, da z glasom pri njih vzbuja zaupanje. Gneča na nebu je pozimi menda manjša, poleti pa je na njem kar dvakrat do trikrat več letal. »Rekord je 1353 letal, pospremljenih v eni izmeni,« je povedala Sirkova, ki v tem času pričakuje četrtega fanta v družini. »Meni bi se zmešalo! Saj ne bi vedela, kdo prihaja in kdo odhaja. Kapo dol kontrolorjem letenja,« je komentirala Vlasta Nussdorfer.

Ti sicer delajo tudi ponoči. Osemurno delo Mihaele Sirk je razporejeno tako, da dve uri dela, potem pa obvezno eno uro počiva. Njihov kolektiv je pretežno moški. Le petnajst odstotkov je žensk. Kako gosto je sito pri izboru kandidatov za ta poklic, pove podatek, da se je na zadnji razpis prijavilo 1600 kandidatov, izbrali pa so jih osem. Sirkova, nekdanja profesionalna igralka odbojke, je prepričana, da ji je šport dal dobro podlago za vse v življenju. »Naučil me je delavnosti, dal mi je motivacijo,« našteva sogovornica, ki se v službi hkrati pogovarja s piloti od deset do petnajst letal na različnih višinah.

Nussdorferjeva jo je poslušala z občudovanjem. »Jaz vedno vse pokvarim, in to zato, ker v nasprotju s svojim možem nikoli za nič ne preberem navodil. On pa to stori, čeprav so v island­ščini,« je razložila, zadovoljna, da je v službi to, kar je. Doma pa ... Za nazaj bi marsikaj spremenila. »Spomnim se, kako sem voščila sinu za štirinajsti rojst­ni dan. Vstopila sem v njegovo sobo in mu rekla: 'Peter, zdaj si kazensko odgovoren.' Tega mojega stavka ni nikoli pozabil. Še na svoji poroki me je spomnil nanj. Pa veste, nikoli ni naredil ničesar narobe. Še šipe ni razbil,« je razložila Vlasta Nussdorfer.

Jackpot ali nočna mora

Veliko stresa, včasih tudi solz, v svoji službi doživlja tudi zdravnica anesteziologinja Jasna Uranjek iz slovenjgraške splošne bolnišnice. »Dežurstva so vedno tombola: lahko zadeneš jackpot ali pa si v pogonu 25 ur,« je povedala. Stresnih situacij se po njenih izkušnjah sčasoma sicer privadiš, a tudi zdravnik je le človek. »Imeli smo primer, ko se je razjokala vsa ekipa,« je dodala gostja, ki se je v želji po uravnoteženju čustev odločila za pomoč pri lajšanju porodnih bolečin. »Prihod dojenčka me tudi sredi noči napolni s pozitivno energijo,« priznava novopečena strokovna direktorica bolnišnice. »Nisem še sto dni na tem položaju, a še vedno menim, da lahko in zmorem kaj spremeniti.« Jasna Uranjek obožuje potovanja. Nazadnje je s skupino prijateljev obiskala Libanon, Sirijo in Jordanijo in ugotovila, da ljudi tam tarejo povsem iste skrbi kot nas. »Rada se družim z drugačnimi, z ljudmi, ki mi zgolj ne kimajo, ampak tudi oporekajo,« je še razkrila o sebi.

Za modno oblikovalko Stanko Blatnik je ključno, da stranko, ki si želi njenih kreacij, dobro spozna. »Težko naredim obleko za 'nikogar'. Prave obleke so vedno narejene za konkret­no posameznico,« je povedala Stanka Blatnik, ki je pod eno streho združila dom in službo. »Delo od doma ima svoje prednosti, pa tudi slabosti. Kadar sem doma, sem običajno vedno v službi, tudi po 20 ur na dan, zato me mora mož dobesedno odvleči kam drugam, da počivam.« Da bo moda postala njen poklic, ni načrtovala. Zgodilo se je spontano. V svet visoke mode si je odprla vrata z zmago na enem od natečajev, na katerem je skreirala zmagovalno obleko za miss Slovenije. Pri svojem delu ni samo estet, ampak pogosto tudi psiholog. »Sebe vidimo drugače, kot nas vidijo drugi,« je prepričana Blatnikova.

Kaj je torej ključno za uspešno usklajevanje službenega in zasebnega življenja? »Pogovor, dogovor in organizacija,« je strnila Katičeva in druge gostje okrogle mize so ji zgolj prikimale.

Prijavi sovražni govor