Košček na košček – sv. Kunigunda

Dušan Knehtl iz Zgornje Kungote želi početi nekaj, kar ne počne nihče. Samouk gradi cerkve, iz tisočev lesenih drobižkov. Pa jaslice, božične in pasijonske.
Objavljeno
09. marec 2018 15.25
Grega Kališnik
Grega Kališnik


Delavec viličarist je 52-letni Dušan Knehtl, »nekdo mora delati« take stvari, nepisarniške, kar še bolj poudari nasprotje, ko ga obišče nekdo z Nedela. Je član KUD Jože Kerenčič Zg. Kungota, sekcije Kungoški detli, »rezbarstvo, kiparstvo iz lesa, modelarstvo, skulpture iz kovin«. On je modelar. Deset let je, kar se ukvarja z lesom, bila je želja, pa delavnica na razpolago, rezbarjenje pod mentorstvom Srečka Ornika, »za drugo sem samouk«.

Vrh kraja je cerkev sv. Kunigunde. In v njej cerkvica sv. Kunigunde, maketa, do pičice veren posnetek, pomanjšanka spod rok samouškega mojstra Dušana.

»Maketa je sestavljena iz 5820 koščkov lesa, nič barve, samo oreh, mahagonij, češnja, bukev.« Nastajala je, poslušam sredi hladu originala, stoječ ob maketi, »kot bi hišo gradil, vrsta za vrsto, košček za koščkom, kot prava zidava«. Cerkev je nastajala približno eno leto, ako bi čas meril zdržema, bi naneslo približno tri mesece dela. »Grem, natančno poslikam cerkev, naredim tloris.« Kaj pa mere, merilo, razmerje? »Vse od oka, pa paše, pa gre.«

Maketa sv. Kunigunde. Foto: Grega Kališnik/Nedelo

Doma, v delavnici, mi pozneje razkrije še maketo cerkve sv. Andreja v Svečini, iz enakih vrst lesa, iz 6825 koščkov. Obe sakralni maketi sta osvetljeni kot izvirnika, identično je tudi zvonjenje zvonov. Kako je to mogoče, ob tolikšni pomanjšavi, da bi enako zvenelo, donelo? To ostane poslovna skrivnost. »Ko prižgeš luči, začne zvoniti,« toliko le pove.


Ime, scena

Izdeluje tudi božične jaslice, »sem član jasličarjev Slovenije«, tudi tu gre za zidavo iz koščkov lesa, pa preideva na posebnost. Izvem, da so prve velikonočne jaslice pri nas nastale v 18. stoletju, dvoje je mogoče videti v muzeju na Brezjah, potem je njihova izdelava zamrla. In ko se je pojavila ideja po obuditvi, jo je Dušan Knehtl zgrabil z obema rokama in orodjem v njih.

Pasijonska scena. Foto: Grega Kališnik/Nedel

Če se je že kdo loteval te tematike, se je osredil na posamezen prizor, denimo Kalvarijo, Dušan pa ustvari »celotno pasijonsko sceno, umivanje nog, zadnja večerja, sojenje, palača, bičanje, nošenje križa, Kalvarija, Jezusov grob in vstajenje«.


Naj jim pravimo pasijonske, vstajenjske, postne, velikonočne, ni hudega, spotakljiv je menda izraz jaslice. Jaslice so pojem Kristusovega rojstva, velika noč konca in vstajenja od mrtvih.

»Za zdaj jim rečemo jaslice, na skupščini jasličarjev se bo določalo, kako naprej.« Še to pove, pri nas imamo zdaj že troje pasijonske jaslice, Dušanove so te dni še v cerkvi sv. Kunigunde, pa bodo šle na razstave. »Stavbe so iz siporeksa, uporabil sem še pesek, lepilo, les, papir, keramiko.« Figurice je dobil iz Italije, tak­šnih pri nas še ni.

»Pasijonske jaslice so moje osebne,« obe cerkvi in vse drugo, kar izdela z lesa, pa bolj v okviru društva. Pri gradnji jaslic mu je svetovala žena Mira, »iz Međugorja dobim zadnjo večerjo, prinese mi jo župnik Ciril Kocbek, pobarva jo soseda Karolina Kaiser«, ozadje, platno, pa nariše študentka, prijateljica Dušanovih otrok Lea Martinčič.

Jaslice mu, pravi, ogromno pomenijo, ne samo one izvorne, Kristusovega rojstva, »na splošno jih imam rad«. Veliko mu povedo, doda, »lepo bi bilo, če bi bil ves svet v složnosti«, složnosti, kakršna je jaslična. Ko izdeluje jaslice, se »mi porajajo vprašanja o veri«, tedaj se je počutil, kot bi živel v času, ki ga upodabljajo. Pri maši nauke samo poslušaš, ob jaslicah, se mu zdi, podoživljaš, živiš.

Izdelovalsko pa, »če zamočiš, moraš iti od kraja, zlasti pri delu s siporeksom«.

Delo, za hobi, »pomirja, ko se usedem za tišlarsko mizo«. Pa še to, »pri lesu nič ne gre v nič,« če se zmotiš, ga polomiš, »je pa za kurjavo«.

Pravi, da bi se rad lotil še cerkve na Gorci pri Malečniku, »od tam prihajam«. Sicer rezbari, struga.

Nekateri, saj vemo, cerkve ne prenašajo. Dušan jo ima rad in onega dne, ko sva se srečala, je svoji z veseljem prenašal, da sem od blizu videl zlepljenko tisočerih gibov, tisočerih minut, tisočerih lepih misli.