Krvavec pod kožo

Od krampa do ratraka: Franc Grilc, žičničarski mojster za vse, tudi za čase

pon, 28.03.2016, 10:00

Najstarejša naprava na Krvavcu je enosedežnica Gospinca, ki ima 50 let.

Ko v dolini regrat ven pokuka, si je težko predstavljati, da bi kdo zgoraj na dilah vijugal. Ampak nekaj je takih, onega petka, ko vas je bilo v Planici 25.000, jih je bilo na Krvavcu 4000. Ker je na Krvavcu še zima. In Franc Grilc je tudi tam.

»Krvavec je 70-odstotno odvisen od narave, preostanek od ljudi,« začne vodja obratovanja, 40-letni Bojan Pergar.

Na žičnicah in vzdrževanju je pozimi zaposlenih približno 65, »strojniki in strežniki, vzdrževalci, torej teptalci in zasneževalci, nadzorniki, reševalci.« Pergar je odgovoren za komplet smučišče, za tehniko in ljudi. Vsako jutro je prvi gori, s sankami pregleda smučišče, razporedi ljudi, čez dan gre malo po smučišču, veliko je med papirji. Ogromno dela opravijo računalniki, »naprave so bile včasih mehanske, zadnjih 15 let sodobne, krmiljenje nadzira računalnik, vklop, izklop stolov ...«

Najstarejša naprava na Krvavcu je enosedežnica Gospinca, ki ima 50 let, no, vmes so jo obnovili. Sledila ji je vlečnica Njivice, sidra. In tu smo pri 69-letnem Francu Grilcu, ki s Krvavcem diha »od leta 1967«.

Ko je prišel iz vojske, je bil prvi dve leti na Krvavcu pozimi, štiri mesece. Doma z Ambroža pod Krvavcem, zdaj iz Komende, je že kot šolar s konjem in dvokolesnim vozom oskrboval krvavški planinski dom. Po dveh letih so ga redno zaposlili, »najprej sem bil strežnik, vozil prvi ratrak, strojnik, glavni strojnik, vodja smučišč, nazadnje vodja infrastrukture«. Vmes tudi vodja gradbenih, pripravljalnih del, ko so teren ravnali za smučišča. Zvoh je bilo treba speglati, veliko so minirali, »vojska je imela tukaj orožne vaje«. Devet let je v penziji, a je še Krvavčan, so ga prosili, ali bi ostal, pa mu ni bilo treba dvakrat reči, zdaj je nadzornik in strojnik, podjemni pogodbenik. Pa še takole: »Bil sem vse, še sekrete sem popravljal, če je bilo treba.« Tudi zasneževanje je imel čez, nadzoroval vodovod, vodo črpajo v dolini, iz reke Kokre, »kolikokrat sem moral na zajetje, se je listje nabralo, mašilo, ni bilo dotoka«. Kot ratrakist je nekoč brez počitka opravil 36-urni šiht.

Stran gledali

Prva žičnica, ki je iz doline peljala na Krvavec, je bila dvosedežna, sedeža tako obrnjena, da nisi gledal v smeri vožnje, ampak vstran: »Ko je obratovala, bilo je tudi minus 15, pa tak veter, pa greben, smo s svojimi telesi pazili, da sedeži s smučarji niso ob stebre udarjali.«

Izvem, kako strojnik skrbi za delovanje, vzdrževanje in nadzor naprave, strežnik za ljudi, smučarje. Ja, ampak »včasih je moral strojnik tudi karte gledati«. Zdaj je za šestsedežnico dovolj en strojnik, včasih so bili na eni vlečnici trije. »Pa ljudje so bili nerodni, ojoj.« Smučarji.

Bili so časi, ko se je v enem dnevu na Krvavcu smučalo tudi – deset smučarjev. Ko je začela Gospinca delovati, »smo nekateri na zgornji postaji delali v turnusu po tri dni, spali v kočici 2,5-krat 2,5 metra.« Ker ni bilo teptalcev, nikogar, da bi zjutraj pregledal smučišče.

Če je ponoči zapadlo, »smo zjutraj poštamfali, pa še kakšen smučar nam je pomagal in mu nismo karte luknjali«. Vmes pove Franc, da je bila tretja postavljena naprava na smučišču dvosedežnica Tiha dolina, »približno leta 1970«.

Smuči, sani

Danes z motornimi sanmi, včasih je pregled smučišča potekal – na smučeh. Pa ljudje, »ko so kupili karto, so mislili, da so ves Krvavec kupili, imeli smo težave, smučali so povsod.« Objestnost.

Večji napredni prelom je bila gondola iz doline, še pomnite barvna kabinska jajčka, tudi ta so že preteklost. Nekoč, pravi Franc, »si pozimi ure nabiral in bil poleti frej«, z razvojem se je začelo delati vse leto. Vedno so hoteli žičničarji že spomladi zastaviti za naslednjo sezono, pa jih je birokracija zamedla, »vedno smo začeli prepozno, delali, tudi če so prekle dol padale«. Tako je bilo, »včasih se je delalo s srcem, vsak je delal vse, ratrak, kramp, lopata«.

Delo žičničarja je specifično, je delo z ljudmi, a še vedno je tudi veliko fizičnega. Tu se za hip spet pridruži Pergar, da »so moški postali mehkužni, tako delo jih ne zanima, bomo kmalu ženske zaposlovali«.

Pripadnost mora biti, nadaljuje Franc, »to ni fabrika, od sedmih do treh pa domov«. To je vesčasna pripravljenost, »ljudje nas vidijo le, kadar je sonce, a mi smo tu tudi v megli, dežju ...«

Največji sovražnik žičničarjev je žled, pa tudi južni sneg, ko je recimo vetrovno, dež, ki preide v sneg, in najslabše je, ko južni sneg pomrzne in vse zamaši. Med posameznimi deli smučišča pa je lahko tudi pet, šest stopinj razlike. Včasih se je gondola, »samo zajla, vrtela vso noč, da ni pomrznilo«.

V nekdanjosti »smo šli včasih dol ob enajstih zvečer, ob treh so me že klicali, da sneži, pa sem nekatere fante priklical po telefonu«, druge pa v živo iz postelje vrgel.

Franc je harmoniko igral, čez vikend so bile ohceti, direktor na Krvavcu ga je hitro postavil pred dilemo, Franc je izbral Krvavec. Kaj mu pomeni? Išče besedo, misel, slednjič: »Ne vem, rad ga imam, pa ne znam reči ne.« Kontrabas še igra pri folklori.

Smučarji so imeli strojnike radi, »radi so dajali za pijačo«. In pijače je bilo včasih veliko, velikokrat preveč.

Žičničarska specifika: »Vsi uživajo, ti pa stojiš, ne glede na vreme ...« Nekoč v svojih oblekah, »imel sem špichoze, dolge gate pa cajteng sem si za obleko tlačil«.

Če je nekoč smučar padel, ga je najbolj skrbelo, da ga je kdo videl, danes pa cepne in toži upravljavca smučišča. Bila so leta, ko so bili smučarji divji, »malo je manjkalo, pa bi se enkrat stepel«. Jih je pa fasal, nemalokrat: »Od vsake žičnice sem jih dobil, »udarci sedežev, sider«.

Umetno zasnežujejo 23 let, »prvi pravi snežni top je bil Krpan iz Črne na Koroškem, zdaj jih imamo sto, žirafe in one propelerske. Bila je švoh pumpa, špricalo je na kup, potem pa smo sneg s traktorji razvažali, kamor je bilo treba.«

Včasih pomislijo, kako laže bi bilo vse naprave na smučišču nadomestiti z dvema kabinskima žičnicama.

Včasih je Frančeva žena nergala, ko je bil toliko na Krvavcu, »zdaj pa se je že navadila«.

Včasih si mora celo Franc, za sodelavce Francl, dan dopusta vzeti. In priti na pogovor. Na Krvavec.

Prijavi sovražni govor