Lisičke na osoljenem snegu

Tisoč in ena podrobnost za popolno podobo spektakla, imenovanega Zlata lisica.

Sun, 31.01.2016, 08:00

V četrtek sredi popoldneva se je bilo na lesenem platoju hotela Arena težko odločiti, mar na Mariborskem Pohorju vlada mila zima ali trda pomlad. Le strmo pogrnjen prt na pretežno kopni mizi, okolici tekmovalne proge, je nakazoval, da se pripravlja lov na zlate lisice, ki so to le še metaforično. In tristo in en mojster, ki je imel opraviti s to, ono malenkostjo, pa sto in eno telefonsko naročilo.

Ko tisoči gledalcev pridejo na tekmo, je kulisa postavljena, kot ne bi bila pontonska. Pa jo je bilo treba ustvariti, začelo se je decembra. Kako iz malone nič nastane pogled na eno (naj)prijetnejših vzdušij na ženskih alpskih tekmah, nam je orisal 65-let­ni Gorazd Bedrač, ki je letos status, funkcijo vodje tekmovanja predal nekdanjemu tekmovalcu Mitju Drag­šiču, prej pa ...

Smučarska nit

... šla sva globoko nazaj. Takoj pove, da se povsem natanko ne spominja, koliko let je bil vodja tekmovanja. »Morda od leta '97, '98. Bil pa sem že na prvi Lisici, kot član SK Branik, bil sem pionir v smučarski šoli, doma iz Limbuša.« Njegov oče je bil učitelj telovadbe na osnovni šoli in »je celo šolo peljal na tekmo, to je bil moj prvi stik z vrhunskim smučanjem«. Bedrač je tekmovalno smučal »do leta '78, '79, bil od leta '69 do '74 reprezentant«, pa dve leti pomočnik Toneta Vogrinca. Postaje njegovega žitja, sledeč pretežno smučarski rdeči (beli) niti, so bile še pomočnik direktorja Pohorske vzpenjače, v Tamu je bil najprej vodja prodaje teptalnih strojev, nato direktor prodaje tovornih vozil, sledila so leta direktorovanja Pohorski vzpenjači, pa dolgo, »do upokojitve leta 2014, sem bil na ministrstvu odgovoren za žičniške naprave«. Ministrstvu, ki je zdaj infrastrukturno.

Gorazd Bedrač je z Zlato lisico zraščen, sodeloval je pri pripravi večine tekem, bil je tudi vodja tekmovanja mladinskega smučarskega SP v Mariboru.

Gorazd Bedrač. Foto: Tadej Regent

Kdaj se začnejo priprave na nasled­njo tekmo? »Ko se tekma konča, se začne razmišljati o tisti čez eno leto. Opravimo analizo pripomb mednarodne zveze, poskušamo odpraviti napake.« Ločujejo pripombno zrnje od plev, relevantne opazke od vnemarnih, »tudi sami imamo sveže ideje«.

Ko sva zrla v bleščavo kamnito trdega smučišča, se je samo porodilo – pri vsem skupaj »je bistven sneg. Praviloma se ga da vedno narediti.« Bedrač pove, kako jim v zadnjega pol stoletja samo enkrat ni uspelo pro­izvesti dovolj snega in tekma ni potekala v njihovi organizaciji. Če je sneg bil, pa ga je vreme sfižilo, so tekmo prestavili, od avstrijskega Bad Gasteina prek bratranske Jahorine do Kranjske Gore. Lisica je torej vedno imela svoj kvartir, le skalo je sem ter tja zamenjala.

Vodstveni starosta nadaljuje, poleg snega je druga bistvena postavka priprave tekme varnost. Varnostna paleta. »Varnost smučišča za tekmovalke, varnost publike,« saj veste, če bi Mazejeva kdaj s proge zletela, da ne bi koga poškodovala, pa varnost ljudi, ki jim pravimo zelo pomembni, sem bi sodili predsedniki držav in malo manj izpostavljeni družbenopolitični oprode ljudstva. »Pri vipovcih sodelujemo z njihovo varnostjo.«

Točka tri je tehnična, »meritve, obdelava podatkov, to je zelo zahtevno, vsa ta infrastruktura, merilne linije, linki na televizijo, veliki ekran, ozvočenje ...« Ni konca.

Nesveti trije

Vodja tekmovanja uradno načeluje tehničnemu odboru, Bedrač pove, kako dva, tri dni pred tedajci na prizorišče pride trojka mednarodne smučarske zveze FIS, deloma po angleško: »Chief race director Atle Skaardal, race director Markus Mayr, pa še eden za ciljno areno, kontrolo opreme, razglasitve, Andy, Andy ...« Kroner, ugotoviva pozneje.

Žegen za speljavo tekme, veleslaloma, slaloma, dajo štirje, žirija, Skaardal, Mayr, vodja tekmovanja in tehnični delegat, ki je, pove sogovornik, vrhovni sodnik. Slednji »odloča o nenormalnostih, o morebitnih prekinitvah tekme, popravkih na progi, diskvalifikacijah«. Bedrač je bil nemalokrat tehnični delegat mednarodne zveze, »vidim, kako tekmovanja potekajo drugje, bil sem na svetovnih prvenstvih, le na olimpijskih igrah ne«.

Priprave na Zlato lisico. Foto: Tadej Regent

Znotraj tehničnega odbora so sektorji, eks vodja našteje onega za pripravo proge, potem je tehnična pisarna, kar pomeni obdelavo podatkov, meritve, sektor za telekomunikacije, »tu sodelujemo s Telekomom«, za energetiko, to je preskrba z električno energijo, sektor za ozvočenje, pa za zagotavljanje varnosti, interni promet ... »Sodelujemo z uprav­ljavcem smučišča in žičnic,« zdaj sta to dve pravni osebi, pomembna je oprema vseh prostorov, priprava objektov, tribun, ureditev dostopa za gledalce, priprava parkirišč, prometne signalizacije. Ogromno vsega, združeno v: »Vse fizično je naše.«

Stotnije

Delavcev, da tekmovanje teče kot smuči po ledu ali pivo po grlu, je »na dan tekme štiristo, petsto. Samo oddrsovalcev je približno sto, dvajset kontrolorjev vratc, petdeset delavcev na progi z lopatami in drugim orodjem.« Zadnji teden je vsak dan na progi v povprečju petdeset ljudi, se izmenjujejo, ena ekipa opravi svoje, odide, pride druga, število se iz dneva v dan stopnjuje. »Naši fantje so vodje sektorjev, ki imajo svoje ali zunanje sodelavce.«

Ja, še o naših fantih, znanih denimo tudi iz Planice. Naših pohorskih fantov »je približno šestdeset, sedemdeset, so pri stvari z dušo in srcem«, gotovo tudi z vsem telesom, »dolga leta isti, pa starejši odidejo, pridejo mlajši«. Ne sprejmejo vsakega, pač vsakega, ki ima do Lisice afiniteto. Na podvprašanje Bedrač: »Tudi Ljubljančana bi sprejeli.« To so sicer zaposleni ljudje, ki si za volontersko delo vzamejo dopust, »povrnjene dobijo potne stroške in malo odškodnine, dnevnico«. Za Lisico jim ni težko žrtvovati prostega časa.

Minimalna količina za tekmovanje je 40 centimetrov primernega, kompaktnega snega. Zdaj pa pozor, povzemam predavanje. Specifična gostota naravnega snega je 150 kilogramov na kubični meter, narejenega 400 do 450, »za tekmovanje potrebujemo 500 do 600 kilogramov na kubični meter, in sicer za veleslalom, za slalom 550 do 600«. To velja za dekleta, za fantine mora biti zadeva še gostejša. Gostot­no specifiko naravnega snega pa je mogoče nategniti do največ 250, 300 kilogramov na kubični meter. Torej se samo z naravnim ne da ustrezno pripraviti tekmovališča.

Priprave na Zlato lisico. Foto: Tadej Regent

Ko na pamet potipam, kaj pa kemikalije, zvarki, ne dobim kakšnega posebej začinjenega odgovora. »Gre za sol, sol se uporablja za to, da se sneg utrjuje, če je toplo, tako kot zdaj, bi bil brez nje premehak.« Sol, poslušam, potegne vlago vase, sneg se ohladi, strdi ... »Uporabljamo zelo različne soli, granulacije.«

Z Bedračem se strinjava, kako je paradoksalno, da ista sol sneg utrjuje in led taja, ko z njo posipamo ceste. Saj mi je tudi to razložil, pa je prezapleteno, ostanimo pri paradoksu.

Kamorkoli mi je neslo oko, povsod je kak majster kaj šraufal, vlekel, klel. Še na parkirišču, tik pred odhodom iz čudovite Štajerske, ujamem gručo junakov. Eden je začel: »Fantje, kdo bo ponoči ...« skrbel, da bodo Fisovi kombiji nemoteno parkirali ali nekaj podobnega. Če ni šlo za to, je šlo pa za kako drugo drobnarijo.

Ki so se na včerajšnji in današnji tekmi sestavile v mozaik tekmovanja za zlato lisico. Ki je broška, za najboljšo v seštevku vele- in slalomske tekme. O tem v besedilu nekaj strani naprej.

***

P. S. Verjemite, raje kot vodja tekmovanja, tako trnova se zdi pot od mrtvega decembra do rajajočega lisičastega vikenda, bi se na dilah spustil po tekmovalni strmini, čeprav brez postavljenih vratc. Čeprav edinokrat. No, zagotovo edinokrat.

Prijavi sovražni govor