Logopedov je premalo, zato nastajajo vrste

Otrok z govorno težavo naj začne k logopedu hoditi še pred šolo. Tudi odrasli lahko odpravijo sesljanje in pogrkovanje.
Objavljeno
02. marec 2018 14.03
Sabina Seme
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc

Vse več slovenskih otrok na svoji razvojni poti potrebuje oporo logopeda, teh pa je premalo. »Kakor ugotavljajo raziskovalci, zadnjih deset let narašča delež populacije, pri kateri se pokažejo odstopanja v govorno-jezikovni komunikaciji, tako da se je po ocenah iz literature s približno 25 odstotkov povečal na 30 do 40 odstotkov,« pravi predsednica Društva logopedov Slovenije Sabina Seme. Z njo smo se pogovarjali pred evropskim dnevom logopedije, ki je 6. marca.

Posebno starši majhnih otrok radi primerjajo svoj naraščaj z vrstniki, pa tudi sorojence med seboj. Ob takšnem vzporejanju se včasih prikrade skrb, kdaj bo otrok v svojem otroškem jeziku klepetal kot prijateljčki z igrišča in zakaj pri treh letih še ne brni po hiši kot avtomobilček na vzmet brr brr, ko pa je bil starejši brat pri tej starosti že pravi govornik. Takšne skrbi pripeljejo starše do pediatra, od tam vodi delovni nalog do logopeda. Ti so vključeni v zdravstveni sistem, zato delajo v zdravstvenih domovih, a ne v vseh. »Ko želijo starši za svoje otroke, pri katerih v govoru opažajo odstopanja ali pomanjkljivosti, poiskati ustrezno strokovno pomoč, se ustavimo pri čakalnih dobah. Te znašajo od šest do osem mesecev za prvi pregled. Tako je pri nas v zavodu za gluhe in naglušne in drugje po Sloveniji,« pripoveduje sogovornica.

Na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana vodi zdravstveno enoto, saj so logopedi surdopedagogi tako kot nekateri drugi strokovnjaki, pomembni za otrokov razvoj, del zdravstvenega sistema. V šolski sistem logoped kot mobilni učitelji za izvajanje dodatne strokovne pomoči »vstopi« le, če zavod za šolstvo izda odločbo, da otroku nekaj ur na teden pripada pomoč logopeda surdopedagoga, a tudi v tem primeru je treba pričakovati čakalno dobo, saj so preprosto prezasedeni. Po različnih ustanovah v Sloveniji je zdaj zaposlenih približno 180 logopedov.

Katera težava v govoru je najpogostejši vzrok, da slovenski starši pripeljejo otroka k logopedu?

Na splošno so najpogostejši vzroki odstopanja v artikulaciji oziroma motnje v izreki glasov, v izgovarjavi – otrok recimo ne tvori glasu r ali šumnikov in sičnikov. V zadnjem času pa je več otrok, ki pri določeni starosti še ne govorijo, se ne oglašajo. Pri zgodnji starosti okoli drugega leta ali med drugim in tretjim letom prihajajo starši z otroki po pomoč predvsem zaradi tega. Takrat moramo pri otroku oceniti zelo različna področja, od interakcije, pragmatike, geste, igre, razumevanja jezika ... Pri tej starosti še ne moremo govoriti o nepravilni izreki določenih glasov, ki jih razvojno še ni usvojil. To je zelo pomembno. Polovico glasov je otrok sposoben izgovoriti šele pozneje. Zato se pri tako majhnem ne ukvarjamo z glasom r ter sičniki in šumniki, ki jih otroci usvojijo pozneje, ampak se osredotočimo na strukturo jezika in komunikacijo.

Na podlagi naše in ocene psihologinje naredimo diferencialno diagnostiko in staršem ponudimo bodisi spremljanje otrokovega razvoja oziroma svetovanje, če gre za zaostanek le pri izražanju, bodisi jim ponudimo redne obravnave.

Katere glasove lahko pričakujemo pri otroku v določeni starosti, ko se razvija govor, kaj je običajno do šestega leta starosti, ko gre v šolo?

V predšolskem obdobju otrok praviloma usvoji vse glasove. Zadnji glasovi se razvijejo tam okoli petega do šestega leta. Do tretjega leta starosti se razvijejo glasovi: a, e, i, o, u, p, b, m, n, t, d, k, g, f, h, v. Med tistimi, ki večkrat povzročajo težave, je glas r, ki se praviloma razvije okoli četrtega leta starosti. Logopedi pravimo, da imamo do šole še čas za korekcijo, če ga otrok do omenjene starosti še ni pridobil. Morda ga zamenjuje z glasom l, kar je glede na mesto tvorbe in način izvedbe po strokovnih merilih logopedov bolje, kakor če r nadomešča z glasom j. Glas lahko prav tako izpušča ali pa ga napačno usvoji. Glas l se razvije pred njim, nekje okoli tretjega leta in pol. Zadnja skupina so sičniki s, z in c ter šumniki š, č, in ž. To pa so tudi vsi glasovi, ki se razvijejo še od petega do šestega leta. Pred vstopom v šolo naj bi otrok vse glasove pravilno izgovarjal in uporabljal v spontanem govoru.

Med drugim in četrtim letom razvija tehniko in pozornost usmerja na vsebino, pomen besed in stavkov, uporablja različne slovnične oblike – samostalnik, glagol, zaimke, pridevnike, predloge, veznike. Po četrtem letu preide v fazo popolne povedi. Starost med četrtim in petim letom je obdobje radovednosti, uporaba jezika je vse širša. Po petem letu se razvija razumevanje metafor, šal, ugank ... Okoli šestega leta nastopi obdobje ustvarjalnosti v jeziku. Ampak vedno ne gre tako gladko.

Zakaj nekateri otroci nekega glasu ne morejo usvojiti brez težav, drugi pa to naredijo z lahkoto?

Vzrokov je lahko več: napačen griz, nespreten jezik, kratka podjezična vez, slabša slušna pozornost, težave s sluhom, slab govorni model v okolju, ki ni pravilen. Otroci poslušajo in posnemajo. V prvem letu starosti začnejo čebljati in bebljati, med 9. in 12. mesecem so sposobni prvih besed. Starši pravijo, pa saj je že prej govoril mama ali baba ali kaj podobnega. V resnici mu je uspela kombinacija ponavljajočih se zlogov, tako imenovanega beblanja – recimo ma ma ma ma ali ba ba ba. To je lahko že pri sedmih, osmih mesecih. O prvi besedi govorimo, ko so zlogi povezani, recimo mama, s pomenom. Zakaj ravno mama? Prvi glasovi, ki jih otroci pridobijo, so namreč p, b in m, n. Zato so tudi prve besede izpeljanke iz teh glasov. Ata ali ati, oči je že težje in pride malo pozneje. Nekateri otroci pa usvojijo težje besede prej.

Torej ne gre za to, da bi imel otrok nekoga raje kot drugega, kakor se včasih šalimo v družinah, češ vidi se, koga ima malček raje, najprej je rekel mama?

Ne, pomembno pa je, s katero osebo je največ skupaj, jo posluša, posnema in katera imena oseb ter predmetov ga obkrožajo. Od prve besede okoli prvega leta se potem začnejo stavki, najprej preprostejši, eno- ali dvozložni in pozneje večzložni. Logoped nastopi takrat, ko se takšne povezave v razvoju govora ustavijo ali pa jih pri letu in pol starosti ali pri dveh letih ni oziroma so preskromne, če ugotavljamo pri otroku premalo usvojenih glasov, tudi premalo besedišča, posnemanja, razumevanje povedanega in nerazumevanje navodil. Takrat je priporočljivo, da starši poiščejo logopeda. Prvi takšna odstopanja opazijo pediatri, ki ravno v obdobju do leta in pol otroka vidijo največkrat. Pozneje so obiski redkejši. Zato morajo starši sami opazovati, kako se razvijata govor in jezik, posebej če opažajo razlike s sorojenci in vrstniki v jaslih ali v vrtcu.

Kaj pravite logopedi o tem, da se je treba zaradi razvoja govora nenehno pogovarjati z malčki, od porodnišnice naprej?

Absolutno, da, to je priporočljivo in je dobra naložba za razvoj govorno-jezikovne komunikacije. Sprva uporabljamo bolj enoznačne, kratke, zaključene oziroma krajše stavke. Potrebnih je veliko ponovitev. Otroku preprosto pripoveduješ, kaj počneš, in on se odziva. Govor razume približno tri mesece prej, preden začne govoriti.

Ali je med posameznimi glasovi ravno r najpogostejši razlog, da starši otroka pripeljejo k logopedu?

Sičniki, šumniki in glas r so najpogostejši glasovi, pri katerih se pojavljajo tako imenovane artikulacijske težave. Ponavadi otroci, ki imajo težave z glasom r, prihajajo na vaje od nekaj mesecev do enega leta, lahko tudi dlje, če so vaje sistematične, tako da niso pri logopedu le enkrat na tri ali štiri mesece, ampak pogosteje. Zelo dobro bi bilo, če bi lahko prihajali na 14 dni, a žal to ni povsod mogoče. Cilj obravnave so pravilno usvojeni in uporabljeni vsi glasovi v spontanem govoru. Pomembno je, da otrok pridobi glasove prek vidne, slušne in taktilne poti. Naučiti je treba tudi starše, da lahko vaje utrjujejo še doma.

Poleg glasov, ki jih otroci zamenjujejo z drugimi, sta najbrž najbolj znani govorni napaki pogrkovanje, koroški r in sesljanje. Kako ju opišete strokovnjaki? No, v risanki Ledena doba je bil ta način izgovarjave zelo simpatičen ...

Glas r pravilno izvedemo z dvigom prednjega dela jezika za zgornje zobe na nebo. Pri pogrkovanju pa glas nastane zadaj, z dvigom zadnjega dela jezika in mehkega neba. Pri tako imenovani medzobni izreki, ki jo je slišati kot sesljanje, gre za to, da govorec jezik postavlja med zobe, ne ostane za zobmi, kot bi moral, ima drugačno lego in obliko kot pri pravilni tvorbi sičnikov in šumnikov. Vzroki za medzobno izgovarjavo so lahko različni, tudi nepravilna rast čeljusti ali zob, nepravilno požiranje in slinjenje ter različne ponavljajoče se bolezni – vnetja ušes, angine, laringitisi ... Majhni otroci lahko medzobno izgovarjavo pridobijo, ker veliko govorijo čez cucelj na steklenički ali z dudo v ustih. Seveda je tudi pri tej govorni težavi mogoče pomagati tako otrokom kot odraslim, a bodo nekateri težje spontano izvedli glas na način, ki ga niso navajeni, poleg tega jim bo najbrž zvenel tuje.

Starost torej ni ovira, tudi če nas naša izgovarjava začne motiti šele v odrasli dobi?

S pravilnim pristopom, s pravilno tehniko, ki jo določi logoped, in z vajami je mogoče doseči pravilno izgovarjavo v vseh starostnih obdobjih. Obstajajo pa individualne razlike zaradi različnih vzrokov.

Pravite, da so čakalne dobe za logopede dolge, ker vas je malo, hkrati pa poudarjate, kako pomembno je za razvoj govora in jezika, da se pomanjkljivosti odpravijo pravočasno, vsekakor pred šolo?

Morda je v zadnjem obdobju ravno na področju zgodnje obravnave malo boljša situacija, ker poskušamo najbolj kritično populacijo hitreje naročiti vsaj za prvi obisk in svetovanje, tako da lahko tudi bolj natančno postavimo strokovno oceno, za kakšne težave sploh gre, recimo če pri dveletnem otroku še ni govora ali pa je slabo razvit in da ne razume enostavnih navodil. Če ugotavljamo, da otrok zaostaja na področju govorno-jezikovnega razvoja in je razlika z vrstniki zelo velika, je zelo pomembno, da ga pediater čim prej napoti k logopedu, zlasti zato, ker vemo, da so čakalne dobe dolge, čakati je treba več mesecev. Vse več je otrok s kompleksnejšimi težavami. Starši uporabljajo sodobno avdiovizualno tehnologijo kot varuško za svoje otroke in to bolj škodi kot koristi njihovemu govorno-jezikovnemu razvoju. Veliko sodelujemo s pediatri. Ti vedo, da je v določenih primerih delovni nalog za logopeda bolje izdati prej kot pozneje. Ni dobro čakati do otrokovega petega leta, da začne hoditi prej v šolo, preden pride do logopeda.

Kaj svetujete staršem, ki pri otroku opazijo jecljanje?

Pri netekočnosti, nefluentnosti v govoru, kar je v laični javnosti znano kot jecljanje, je zelo pomembno, ali se je pojavilo v zgodnjem obdobju otroštva do tretjega leta, ko lahko traja tudi dvanajst mesecev, a bo najbrž izzvenelo. Če pa se pojavi po tretjem letu, je treba zelo hitro poiskati pomoč logopeda, ker v tem primeru motnja lahko preide v persistentno oziroma kronično obliko. To pomeni, da vztraja in lahko tudi ostane. Logopedi vsekakor priporočamo zgodnjo obravnavo, svetovanje, v nekaterih primerih to pomeni že okoli drugega leta. Enoznačnega vzroka za jecljanje ni, strokovnjaki se nagibajo k temu, da jih je več: genetski, okoljski, osebnostni ... Potreben je timski pristop pri obravnavi (psiholog, učitelj, vzgojitelj). Jecljanje zajema vse starostne skupine. Starši in družina lahko veliko naredijo, če otroka, ki jeclja, ne prekinjajo, dovolijo naj mu, da pove do konca. Če ga na različne načine opominjamo, prekinjamo, želimo, da ponavlja za nami, bo svojo težavo ozavestil in jecljanje se lahko spremeni v trajno.

Leta 2005 se je zbrala komisija za preventivo, ki je pripravila pripomoček za sistematični preventivni logopedski pregled petletnih otrok, prvi slovenski presejalni test na tem področju. Ali ti sistematski pregledi potekajo?

Komisija je pripravila pripomoček za pregled komunikacije in govorno-jezikovnih sposobnosti petletnikov, tako imenovani PLP 5. Gre za 20-minutni presejalni test sistematskega pregleda za petletnike. V času, ko je nastal, so otroci začenjali osnovno šolo pozneje kot zdaj. Pri treh letih imajo psihološki sistematski pregled, pri petih pa naj bi sledil logopedski. Izvajajo ga logopedi po zdravstvenih domovih, a zelo različno. Na območju Ljubljane z okolico delež ni visok. Po podatkih za leto 2015 je bila sistematika petletnikov na področju logopedije opravljena pri 50 odstotkih populacije, regionalno zelo različno – ponekod pri skoraj 80, 90 odstotkih, ponekod le pri 13 odstotkih. Pri približno 25 do 40 odstotkih otrok se ugotovi, da gre za govorno-jezikovno odstopanje, zaradi katerega bi potrebovali pomoč logopedov. Ker teh zelo primanjkuje, je ponekod delež sistematike tako nizek, saj je ob rednih obravnavah ne zmorejo izpeljati. Dogaja se, da otroci pridejo k logopedu prepozno in že začnejo obiskovati šolo.

Z otrokom je torej treba k logopedu, še preden si oprta šolsko torbico, če opažamo pomanjkljivosti v govoru?

Da, drugače lahko v šoli pričakujemo težave na področju začetnega opismenjevanja, pri pisanju in branju. Osnova govorno-jezikovnega razvoja se usvoji v predšolskem obdobju, razvoj jezika še traja nekje do desetega, enajstega leta, v obdobju prve triade šolanja. V predšolskem obdobju so možgani najbolj plastični in dovzetni za spremembe. Otroci hitreje preklapljajo, težav se običajno še ne zavedajo, delo vzamejo kot igro. V tem obdobju razumejo več, kot lahko povedo.

Ko hodite blizu igrišč, vrtcev, šol, ali poslušate, kako govorijo otroci?

Četudi ne poslušam spontanega govora, zaradi svojega poklica zelo hitro slišim oziroma zaslišim nepravilnosti v govorno-jezikovni komunikaciji.

Logopedov je premalo, in če jih ni dovolj niti za otroke, kam sploh lahko gredo odrasli, ki potrebujejo njihovo pomoč?

Tudi odrasli potrebujejo pomoč logopeda zaradi različnih težav v govorno-jezikovni komunikaciji. Logopedi v zdravstvenih domovih jih praviloma ne sprejemajo, osredotočeni so na otroke. Glede na težave jih osebni zdravniki napotijo k nam v ambulante Zavoda za gluhe in naglušne v Ljubljani, v Center za komunikacijo sluha in govora Portorož in v Center za sluh in govor Maribor. Obravnavani so na nekaterih oddelkih UKC Ljubljana in UKC Maribor, URI – Soča in v zdraviliščih.

Kaj pa mladostniki, ki niso ne otroci ne odrasli?

Tudi mladostnike osebni zdravniki napotijo k nam in v sorodne centre ter bolnišnice. V obdobju odraščanja je zelo močno socialno vključevanje, pomembni so družba in vrstniki, začnejo se simpatije ... Mladostniki si želijo biti popolni, tudi pri govoru, da jih ne bodo vrstniki zasmehovali ali izločili. To je pomembno za njihov status v družbi. Kakor mi pripovedujejo mladostniki, ki pridejo k nam, se dogaja, da jih zaradi težav pri govoru drugi zasmehujejo, zbadajo, jih izpostavljajo in jim povzročajo nevšečnosti.

Društvo logopedov Slovenije letos ob evropskem dnevu logopedije pripravlja tudi svoj peti kongres. Na katero temo se boste osredotočili?

Evropski dan logopedije, to je 6. marec, je po vsej Evropi posvečen seznanjanju in ozaveščanju vpliva, ki ga imajo različne motnje komunikacije in požiranja na življenje ljudi. Letos opozarjamo na pomembno vlogo nadomestne in dopolnilne komunikacije. Društvo logopedov Slovenije se ji bo posvetilo na kongresu z mednarodno udeležbo, ki bo 8. marca v Mariboru.

Za katere skupine govorcev je pomembna nadomestna in dopolnilna komunikacija?

Primerna je za posameznike s težjimi ali težkimi govorno-jezikovnimi motnjami, ki so lahko prirojene ali pridobljene pozneje v življenju. Najpogostejši uporabniki so osebe s cerebralno paralizo, različnimi sindromi, osebe po poškodbi glave, možganski kapi, osebe z motnjami avtističnega spektra ... Ta oblika komunikacije jim omogoča sporazumevanje s svetom, ki bi bilo sicer zelo oteženo. Nadomestne oblike komunikacije občasno uporabljamo vsi, kadar pišemo ali uporabljamo geste, kretnje ali mimiko obraza. Posamezniki s težjo ali težko govorno-jezikovno motnjo pa različne sisteme nadomestne in dopolnilne komunikacije potrebujejo za sporazumevanje.