Manca Ahlin: S čipkami v tretjo dimenzijo

Slovenska arhitekta in oblikovalka je za newyorško restavracijo izdelala pregrado iz čipk.

ned, 01.03.2015, 18:00

Leta 1999 ji je Gospodarska zbornica podelila naziv mojstrice domače umetnost in obrti, nagrade pa je prejemala tudi na arhitekturnih tekmovanjih kot članica arhitekturnih birojev oz. neodvisnih skupin, s katerimi je sodelovala v času študija.

»V kaj na svetu sem se spustila,« se je Manca Ahlin, slovenska arhitekta in oblikovalka, ki živi in ustvarja v New Yorku, večkrat vprašala med dokaj neobičajnim garanjem: kleče na tleh je le s pomočjo kladiva in žeblji iz več kot kilometra dolge konopljine vrvi v dobrem mesecu sklekljala 120-kilogramsko čipko. Zdaj, ko ta krasi in pregrajuje novo mediteransko restavracijo v NY, avtorica ve, da je bilo vredno truda, saj je s tem projektom opozorila nase in na svoje delo.

Vprašanje, zakaj prav čipke, je pri Ahlinovi odveč, saj izvira iz žirovske vasice Izgorje, Žiri pa so poleg Idrije zibelka tega filigranskega ročnega ustvarjanja. »Doma smo veliko kvačkali, pletli, klekljali niti ne toliko,« se spominja Manca, ki je tako prve bucike v narisani vzorec na blazinici zapičila kot prvošolka, ko se je vpisala tudi na čipkarsko šolo v domačem kraju. »Eno težjih prvin, ribico, me je pravzaprav naučil dedek, ki ni nikoli klekljal.« Očitno je bil dober učitelj, deklič pa nadarjen, saj je že kot dvanajstletnica zmagala na enem od mednarodnih čipkarskih festivalov. In čeprav ima klekljanje pridih starodobnosti, ga je Manca uspešno vpeljala v moderno ero. Med pridobivanjem znanja in veščin najprej na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, nato na fakulteti za arhitekturo, nazadnje pa še na magistrskem študiju arhitekture in urbane kulture v Barceloni ga je namreč čedalje uspešneje cepila z digitalnimi tehnologijami, zlasti z računalniškim 3D-modeliranjem, ki ji je dalo krila tudi pri eksperimentiranju z najrazličnejšimi materiali in oblikami. »Kombiniram tradicionalno obrt in sodobne računalniške metode oblikovanja in izdelovanja na številnih področjih, od nakita do arhitekture. Verjamem, da generacije obrtnikov lahko pospešijo razvoj novih tehnologij in računalniškega oblikovanja, le priložnost morajo dobiti,« je prepričana.

 

Paša za oči

In njeno, tako imenovano »apliciranje čipke v tridimenzionalni prostor« je prava paša za oči: načipkane ambientalne luči, samosvoj nakit iz kovinskih čipk, navdihujoč se po skrivnostih kozmosa, pleteni most z bambusovimi podporniki za pešce, futuristična marina na kitajski obali Qingdao za zasebnega naročnika, ki pa je tamkajšnja lokalna oblast ni odobrila. Manca, pri kateri narava nikakor ni skoparila z darovi, saj je ob arhitekturi vešča tudi v grafičnem oblikovanju, snovanju interierov in abstraktni arhitekturni fotografiji – kot pravi, je precej raje za kot pred objektivom –, poskuša biti s svojimi stvaritvami tudi do narave in okolja prijazna, saj pogosto dela z recikliranimi materiali, pri katerih je malo ali nič odpadkov, medtem ko pri arhitekturnem snovanju sledi načelu, da se objekt zlije z naravnim okoljem.

Stapljanje z okoljem jo je vodilo tudi pri oblikovanju dela notranjščine nove restavracije Stix v newyorškem predelu Chelsea pod okriljem enega tamkajšnjih arhitekturnih studiev, s katerim sodeluje zadnjih sedem let. Nekdanjo Žirovko je sicer čez lužo pred sedmimi leti potegnilo po naključju: med magistrskim študijem na barcelonskem Metropolisu je sodelovala na razstavi Sleep.ing Beauty (s praktičnimi rešitvami spanja v javnih prostorih) v Illinoisu, »tam smo preživeli dva super meseca, navezovali stike in nazaj grede sem se ustavila v New Yorku, šla na nekaj pogovorov v upanju, da bi dobila kakšno delo«. Po nizu podobnih sodelovanj, predvsem pa dolgotrajnem urejanju dokumentov se je leta 2010 v New York dokončno preselila. In tam prid­no dela, ustvarja, se bori za obstoj, prepoznavnost.

Prvič povsem proste roke

No, s približno enajst metrov dolgo in tri metre široko pregrado v obliki čipke, sklekljano iz mornarske vrvi, je zagotovo opozorila nase, projekt pa je bil, in to ne le zaradi svojih gigantskih razsežnosti, poseben tudi zanjo. »To je bil zagotovo moj najbolj osebni projekt doslej, saj sem si ga v celoti sama zamislila in ga sama tudi izpeljala. Drugače gre večinoma za timsko delo, pri katerem se moraš precej prilagajati in sprejeti veliko kompromisov.« Kar je lahko, zlasti če je človek nadvse kreativen, včasih tudi frustrirajoče, zato »sem med svojo prvo samostojno nalogo zares uživala«.

Začelo se je s »skeniranjem« notranjosti, njene namembnosti in lokacije, nato je naredila prve skice: ker gre za mediteransko restavracijo, ki je poleg tega v ulici s prodajalnami cvet­ja, se je odločila za rastlinski vzorec, prepleten z motivom dveh (naj)bolj tipičnih sredozemskih živil, oljkami in grozdjem, in ker je Sredozemlje povezano z morjem in mornarji, je za material izbrala mornarsko konopljino vrv. Z izrisom vzorca je prekrila tla kleti slovenske cerkve sv. Cirila v New Yorku, ki ji jo je za čas izdelave prijaz­no in brezplačno odstopil pater Krizolog, bolj znan kot Padre, »sicer bi morala za najem podobnega prostora odšteti celo premoženje«, namesto bucik uporabila žeblje – in začela plesti.

Vzelo ji je približno mesec dni, a kot je priznala, je bilo mega klekljanje z vrvjo vseeno lažje kot tisto s srebrno nitjo, iz katere nastaja njen filigranski nakit. »Ustvarjanje nakita se je začelo bolj kot eksperiment, a mislim, no, upam vsaj, da ima potencial.« Kot ga ima očitno tudi uporaba čipkarskih veščin v notranjem opremljanju, saj je zdaj dobila že drugo podobno nalogo: za restavracijo Stix na drugi lokaciji sicer ne izdeluje pregrade, ampak aplikacijo čipkastega vzorca – kako lepo se ta okras poda na bele stene, lahko preverite v idrijskem baru Srčkovka, ki ga je »očipkala« prav nekdanja Žirovka.


Trud se izplača

Ahlinova sicer ustvarja pod (mednarodnim) imenom Mantzalin, kar je še najbolj posrečen približek pravilni izgovarjavi njenega imena – če ga izgovarjajo tujci, seveda. »Nastalo je čisto po naključ­ju, med študijem v Barceloni, ko je moje ime poskušala izgovoriti cimra iz Kolumbije. V latinskih jezikih črke h ne izgovarjajo in tisto, kar je prišlo iz njenih ust, je bilo slišati prav posrečeno.« Čeprav je v mestu, ki nikoli ne spi, že peto leto, pravi, je še vseeno »zelo zelo na začetku. Pri prebijanju pomaga vsako poznanstvo, vsak dober glas o tebi, ki ga kolegi in znanci prenesejo naprej.« Večji del kruha si prisluži predvsem kot arhitektka, njeno lastno ustvarjanje je bolj za zraven, za »gušt«. »A glede na to, da trenutno živim čisto OK, se nimam kaj pritoževati.«

Za New York sicer pravi, da so tam vsakomur odprte vse poti, »potem pa je samo od tebe odvisno, kako se bodo zadeve razvijale naprej. Večina Slovencev je gor rasla v času socializma, torej z mislijo, da bo vedno nekdo poskrbel za nas. Tukaj pa si odvisen sam od sebe, in če se ne potrudiš dovolj, ne moreš pričakovati, da ti bo karkoli uspelo. Je pa v primerjavi s Slovenci razlika tudi v sprejemanju uspeha: ljudje tukaj znajo ceniti in priznati tvoj trud in dobro delo, uspehov drugih se znajo veseliti.«

Delovni vsakdan je, kot pravi, kar dolg, priložnosti za oddih bolj malo, tudi obiski Slovenije so redki. »Seveda poskušam iti domov, kolikor se le da, a to precej stane, stike pa vsekakor dobro vzdržujem: pogosto sem v navezi s sestro, ki mi včasih pomaga tudi pri izdelovanju nakita, sem in tja je super, če se lahko slišiš s svojimi prijatelji ali nekdanjimi kolegi arhitekti, da z njimi predebatiraš idejo, prerešetaš projekt v nastajanju.« Ne odreče niti, kadar jo želijo angažirati za sodelovanje na kakšnem s čipkarstvom povezanem dogodku; če ne drugače, prek videokonference, bo v Sloveniji zagotovo prihodnje leto, ko bo ena od predavateljic na svetovnem čipkarskem kongresu, ki bo potekal v Ljubljani.

In če, multipraktičarka, kot je, oblikovalka, katere cilj je izdelovati uporabne in funkcionalne stvari, pogleda v prihodnost, kam meni, jo bo najbolj potegnilo? »Vsekakor upam, da čim dlje od rutine – ta res lahko ubija. Sem človek, ki je zelo težko pri miru in mora nenehno početi nove stvari, nove izdelke, izvirne projekte …« Ne skriva želje, da bi ji nekoč vendarle uspelo na samostojni poti. »Tega si, verjamem, želimo vsi kreativci, torej situacije, v kateri se ti ni treba nenehno prilagajati, poslušati nadrejenih, si prirezovati kril … In ne, da bi mi zmanjkalo idej in navdiha, se ne bojim.«

Povezane novice

Idrijčani tudi s klekljanjem v boj za Unescov seznam
22. avgust ob 15:00
Idrijska čipka je vpisana v slovenski register žive kulturne dediščine, kar je eden korakov na poti k morebitnemu vpisu na Unescov seznam.
Prijavi sovražni govor