Manuela Ham: Ko sem mislila, da sem že vse videla, sem se spet razjokala

Krizni center Palčica, kjer poskrbijo za zlorabljene dojenčke in otroke, stare do šest let, deluje že dobrih deset let.
Objavljeno
09. februar 2018 17.01
Helena Kocmur
Helena Kocmur

Dveletnega dečka so starši alkoholiki hudo zanemarjali, šestletno deklico sta spolno zlorabljala materina partnerja, petletnega dečka je zlorabljal dedek. To so le trije od 345 otrok, ki so v desetih letih našli zatočišče v Palčici, grosupeljskem kriznem centru za malčke do šestega leta starosti. Med najbolj pretresljive primere uvršča vodja centra Manuela Ham novorojenčke, ki preživljajo strašne bolečine zaradi abstinenčne krize, in nasilje staršev, ki so bili tudi sami žrtve zlorab. Da bi se začarani krog nasilja prekinil, je treba takšne primere opaziti in prijaviti, pravi, ne pa da se obrnemo stran, kakor Slovenci še prevečkrat storimo.

Krizni center Palčica je zatočišče za najbolj ranjene malčke, stare od nič do šest let. »K nam vedno pridejo najbolj ogroženi otročki, potem ko center za socialno delo res naredi vse, da bi pomagal družini oziroma da bi bili starši zmožni vsaj minimalnega starševstva,« razlaga vodja Palčice Manuela Ham. Prostora imajo za enajst malčkov, trenutno sta tam nameščena dva. Razlog, da otroke začasno odvzamejo staršem in namestijo v centru, so »zelo hude telesne in spolne zlorabe ali najhujše oblike zanemarjenosti«. Pri najhujšem zanemarjanju otrok, izvemo, so starši največkrat odvisniki, bodisi od prepovedanih drog bodisi alkohola. Prevladujejo prvi. »Zgodi se, da ti starši tako zelo odpovedo, da otroku ne morejo zagotavljati stalne varnosti. Največkrat še sami zase težko poskrbijo.« Tako so v Palčici pred kratkim ponudili varno zavetje še ne triletnemu dečku, za katerega starša alkoholika preprosto nista mogla več poskrbeti.

Še bolj so presunljive pripovedi o spolnih zlorabah, ki se, pravi Hamova, začnejo že pri dojenčkih. Tako so denimo imeli že triletno deklico, žrtev pedofilije, in petletnega dečka, ki ga je, tako kot njegove tri sestrice, zlorabljal dedek. Nedavno so v Palčico sprejeli štiriletno deklico, žrtev spolne zlorabe, katere zgodba je Hamovo še posebno pretresla: »Ko sem mislila, da sem v odločbah prebrala že vse najhujše, kar je bilo mogoče, in da se me res ne more nič več dotakniti, sem se spet razjokala. To je ena najbolj krutih zgodb od vseh, ki smo jih pri nas videli.« Izvemo, da je bila malčica žrtev spolne zlorabe in telesnega nasilja, hkrati pa je bila ves čas priča nasilju in posiljevanju v družini. Storilec je bil oče, ki ima zdaj do deklice prepoved približevanja, sodni postopki zoper njega pa se bodo šele začeli.

Varno zavetje, terapija pozneje

Izvemo tudi za dečka, ki je bil skupaj s tremi sorojenci žrtev zelo hude spolne zlorabe in nasilja v družini, kjer je bila mati prostitutka, ki je ob prihodu policije ravno rodila četrtega otroka, njen partner – dečkov oče – pa njen zvodnik. Stiska zaradi nasilja, ki ga ti otroci doživijo, je lahko tako huda, da nekateri o njej še dolgo ne morejo spregovoriti. »Čeprav se je deček v dveh mesecih zelo navezal name, mi o tem ni mogel ničesar povedati,« pove Manuela Ham. Med bivanjem v Palčici za malčke ni predvidena posebna terapija, ponudijo jim le »varno, ljubeče okolje. Za terapije je še prezgodaj, te izvajajo potem, ko nekje že poženejo korenine, če je to potrebno. Tu jih poskušamo razbremeniti občutka krivde, kar je najpomembnejše. Vsi namreč mislijo, da so sami krivi, da so si vse sami zaslužili, saj so bili poredni.« Veliko Slovencev je še vedno prepričanih, da so jih starši tepli upravičeno, z razlogom, in da je bilo to prav. »Otrokom tu razlagamo, da ni tako. Z njimi ravnamo spoštljivo in jim poskusimo postaviti zdrave meje. To je zanje nekaj čisto novega.«

O razlogih, zaradi katerih starši zlorabljajo otroke, pa pribije: »Sami so bili zlorabljani in zdaj ponavljajo vzorce. Staršem naših otrok so se dogajale enake ali še hujše stvari – enega med njimi je imel oče doma na verigi. Nekateri ravnajo z otroki živalsko. Če želimo, da bodo ti hudo ranjeni otroci nekoč ravnali drugače, moramo ta krog prekiniti, jim pokazati, da je mogoče živeti tudi drugače. Ključnih je ravno prvih sedem let, to nas zaznamuje za vse življenje, zato je pomembno, da se take stvari čim prej odkrivajo in prijavijo, da center lahko umakne otročka na varno.«

Enega samega primera se spomni, da ni šlo za hudo zlorabo ali zanemarjanje – ko je mamica, ki se je znašla v hudi stiski in depresiji, sama prišla po pomoč. »Želela se je pozdraviti, tako da je bil njen dve leti in pol star sin čez teden pri nas, ona pa je ob koncih tedna, ko je bila prosta, prišla ponj. Ker pa bo mamica potrebovala daljše zdravljenje, bo šel malček za nekaj mesecev v rejništvo.«

Rekordni januar

Samo januarja letos je v zavetišče Palčica prišlo deset otrok, kar je presenetljivo veliko, saj jih na leto v povprečju sprejmejo okrog 40. Manuela Ham si tako velikega povečanja ne zna razložiti, tudi zato, ker je januar ponavadi mesec zatišja po praznikih, medtem ko je praviloma največ nastanitev poleti. V kriznem centru za malčke, edinem takem v Sloveniji, lahko otroci na papirju ostanejo do tri tedne, »saj se začnejo potem na nas čustveno navezovati in postane odhod iz Palčice nov stres«. Kljub omejitvi je treba največkrat bivanje podaljšati na več mesecev, zlasti ko gre za več otrok iz ene družine. Včasih jih pride tudi štiri ali pet, zelo težko pa je najti rejniško družino, ki bi vzela vse, zlasti ko gre za romske otroke – pred kratkim so kar tri mesece skrbeli za tri sorojence in slovo je bilo potem res boleče. »Ves čas so se tudi spraševali, kaj je z njimi narobe, da so ostali tako dolgo, medtem ko so drugi prihajali in odhajali. Predvsem pa jih je bremenila negotova prihodnost, saj niso vedeli, kam bodo odšli, domov ali k rejnikom.« A treba je vedeti, da je romskih otrok pri njih komaj nekaj odstotkov, vsi drugi so iz »klasičnih, slovenskih, heteroseksualnih družin«. V Palčici se ti ranjeni otroci privadijo topline, spoštljivega odnosa in varnosti, tako da se je potem zelo težko posloviti.

Manuela Ham, vodja centra Palčica. Foto: Marko Feist

Tudi zaradi tega je Manuela Ham zagovornica mehkega prehoda v rejništvo, tako da se rejniki z otrokom pri njih najprej spoznavajo, navežejo stik, jim pokažejo fotografije novega doma, preden jih dokončno vzamejo k sebi. Malčki se iz Palčice zelo redko vrnejo k staršem – morda je takšnih komaj dobra desetina, drugi pristanejo v rejništvu, na prste ene roke pa je mogoče prešteti tiste, ki gredo naravnost v posvojitev. Takšnih je bilo v desetih letih le pet, potem ko so se starši odrekli roditeljske pravice. Slovenska zakonodaja je naravnana tako, da se ta pravica le redko odvzame. »Tako imamo pri nas starše, ki imajo v rejništvu tudi po šest otrok. Za nekatere preprosto vemo, da nikoli ne bodo začeli vsaj minimalno izvajati starševske vloge, zato se mi zdi v takih primerih smiselno, da bi šli otroci lažje v posvojitev.«


Bistvo rejništva je možnost, da se otroci vendarle nekoč vrnejo v svojo družino. Med najtežjimi dejavniki tega ukrepa pa je zagotovo negotovost, saj se nikoli ne ve, kdaj si bodo starši toliko opomogli, da bodo lahko dobili svojega otroka nazaj. »V tem času se rejniki in otroci drug na drugega čustveno navežejo in slovo je potem res težko,« pove Hamova.

Novi družinski zakonik, ki je bil zavrnjen na referendumu, je rejništvo omejil na tri leta, po tem času pa bi morali najti trajno rešitev za otroka, zlasti v primerih, ko se zlorabe v družini ponavljajo ali starši kljub pomoči CSD ne zmorejo napredka. Veliko otrok je tako pri rejnikih do 18. leta, če se šolajo, najdlje do 26. leta, potem pa ostanejo sami. »Vendar je kar nekaj takšnih rejnikov, ki rejence vzamejo 'za svoje',« pove Hamova in nam razgrne še eno zgodbo iz svoje zakladnice: o fantu, ki sta ga rejnika posvojila dan pred njegovo polnoletnostjo.

Naša zakonodaja zelo omejuje posvojitve, saj varuje predvsem roditeljske pravice in daje staršem možnost, da polno zaživijo v svoji vlogi. Tako se sodišče za odvzem starševske pravice odloči res v skrajnem primeru, marsikaj pa je tudi nedorečenega, kar naj bi uredila nova zakonodaja. »Vendar je ljudi zmotil predvsem tisti del novega družinskega zakonika, ki je urejal družine istospolno usmerjenih partnerjev. Takrat sem se javno izrekla, da spolna usmerjenost ne vpliva na razvoj otroka, saj je pomembno, da ima otrok ob sebi nekoga, na kogar se lahko naveže, da ima ta človek do otroka spoštljiv, ljubeč odnos in zna postaviti znane meje. Resne raziskave so pokazale, da spolna usmerjenost staršev ne vpliva na spolno usmerjenost otrok.«

Skrite zlorabe

Tudi zlorabe in zanemarjanje, katerih žrtve so malčki, niso povezani s spolno usmerjenostjo staršev. Velikokrat niso povezani niti s slabšim socialnim položajem staršev. »Ti problemi se rešujejo drugače, nikakor z odvzemom otroka. Imeli smo tudi malčke iz družin, v katerih denar sploh ni bil problem, res pa je, da pri nas prevladujejo otroci iz socialno šibkejših družin – morda zato, ker so stalno na centru in je morebitne zlorabe ali zanemarjanje lažje opaziti kot pri drugih,« razmišlja sogovornica. V družini, ki je CSD ne pozna, se morda takšne zadeve lažje izmuznejo. »Morda ljudje zaradi domnevnega nasilja za štirimi stenami tudi neradi prijavijo družino, ki ima moč, denar. Nasploh smo Slovenci še vedno preveč strpni do nasilja. Zelo hitro bomo zatožili soseda, ki bo imel še malo po deseti zvečer zabavo, nikakor pa ne bomo poklicali policije, če bo mlatil ženo in otroke,« je kritična socialna delavka. Veliko vlogo pri zaznavi nasilja imajo pediatri, zaposleni v vrtcih, sosedje oziroma ljudje, ki so v dnevnih stikih z otroki. Deček, ki je bil pri njih nedavno tega, je imel denimo hudo tresavico, pa starša tega sploh nista opazila in ga tudi nikoli nista peljala k zdravniku. A to ni nikoli razlog za odvzem otroka – dvoletnik je bil namreč žrtev hudega alkoholizma in nasilja.

»Gre res za najhujše oblike družinskega nasilja in zanemarjanja. Ponosna sem na zgodbo dveh deklic, ki sta prišli k nam zaradi hude zlorabe in prostitucije v družini. Žal sta se tudi rejnika do njiju vedla zelo grdo, kar so opazili in prijavili sosedje na morju. Center za socialno delo je potem lahko ukrepal,« opiše dogodek. »Če zgolj gledamo v tla, tako majhnega otroka, ki si sam ne more pomagati, ne moremo rešiti.« Hamova je prepričana, da je pri nas bistveno premalo prijav, zaradi česar je še vedno veliko skritega nasilja in zlorab. »Če opazimo, da se v naši bližini redno pojavlja jok, kričanje otrok, je bolje, da to prijavimo, pa potem ni nič hudega, kakor da pogledamo stran,« pravi sogovornica. Policija ima v takih primerih možnost izreka prepovedi približevanja za 48 ur, pokliče interventno službo, ki zavaruje žrtev nasilja, po novem pa se mora nasilnež tudi umakniti iz lastnega stanovanja.

Včasih takšne grozljive zgodbe privrejo na dan po naključju, denimo pri posredovanju policije zaradi nočnega hrupa ali nadzora v prometu. Tako so denimo vinjenemu očetu, ki je delil skrbništvo z nekdanjo partnerico, med vožnjo začasno odvzeli triletnega sina in ga za čas očetove streznitve namestili v Palčico, nato pa je brskanje policije pokazalo, da je bilo v ozadju hudo nasilje.

Na začasni odvzem otrok se starši odzovejo različno – »nekateri gredo v medije, drugi mi grozijo celo s smrtjo. Preprosto so v stiski, strah ji je, saj ne vedo, kaj bo sledilo. Razumem jih in jih tudi znam pomiriti, ko pridejo sem.« Drugi se vendarle potrudijo, da bi lahko otroke spet pridobili nazaj. Če nimajo prepovedi približevanja, jih lahko že v Palčici za uro in pol obiščejo enkrat na teden ali se, če otrok to želi, pogovorijo po telefonu. Nekateri starši te možnosti dobro izkoristijo, drugi se žal ne potrudijo.

Zasvojeni novorojenčki

Zgodbe novorojenčkov, ki se rodijo zasvojenim materam, so še posebno pretresljive, zlasti v primerih, ko se vse do poroda ne ve, da je med nosečnostjo uživala heroin. »Ko pridejo k nam takšni dojenčki, se nam najbolj zamajajo tla. Dokler se z njimi nismo srečali, niti nismo vedeli, da so bolečine pri njih tako hude.« Novorojenček, ki se rodi odvisnici od heroina, ima namreč povsem enako abstinenčno krizo kot odvisnik, ki preneha jemati drogo – kot bi si predstavljali simptome gripe na deseto potenco. »Nekaj dni sicer prejema metadon oziroma neko nadomestno zdravilo, ki se ga počasi odvaja, tako da to ni nevarno za njegovo življenje, vendar bolečina ostaja. Trga ga po kosteh, ima krče v trebuščku, nevzdržno je. Ti dojenčki so res posebni, polni bolečine, nenehno v krču. Tako da si jih z ruto privijemo k telesu, da so stalno na toplem, čutijo naš srčni utrip, povezanost.«

Takšni otroci največkrat že iz porodnišnice pridejo v Palčico, razen v primerih, ko centri za socialno delo že vnaprej vedo za odvisnost matere, in če se ta strinja, da gre novorojenček naravnost v posvojitev ali rejništvo. Vendar, opozarja Manuela Ham, je rejništvo smiselno, »če se vidi, da bodo starši lahko dosegli minimalno starševstvo. Poznamo tudi pozitivne zgodbe, ko gre za odvisnosti od drog, ko so starši nekako stisnjeni v kot in vidijo, da ni več šale. Velikokrat se odločijo za zdravljenje in se otroci sčasoma vrnejo k njim.«

Projekt Človek, denimo, odvisnikom med odvajanjem odvisnosti omogoča, da v terapevtski skupnosti bivajo z otrokom. Tako je bila neka deklica v Palčici toliko časa, dokler je bila mamica na odvajanju od heroina, potem sta šli v terapevtsko skupnost. Zdravljenje je uspelo in zdaj živita skupaj.« Dobro se je iztekla tudi zgodba šestletnice, ki sta jo spolno zlorabljala materina partnerja. Potem ko so poiskali dekličinega očeta, ki je živel v tujini in mu je nekdanja partnerka stalno odrekala možnost očetovstva, je hčer odprtih rok vzel k sebi. Med takšne zgodbe s »srečnim koncem« prišteva Hamova tudi posvojitev petletnih dvojčkov. »Mamica, ki je bila znova noseča, je ugotovila, da ne zmore več. Poklicala je na center in povedala, da se ji zdi, da njeni otročki niso več varni. Fantka sta odšla v krasno družino – zdelo se nam je, da so si celo telesno podobni. Posvojitelja sta privolila v odprto posvojitev, da se lahko otroka še naprej družita z mamico, ki je bila sodelujoča. Vesela sem, ko slišim, da se imajo lepo in da ju mamica še vedno lahko obiskuje.«