Vrhunci tedna: Mi pa že ne bomo žep!

Kaj pomeni avstrijsko delno zaprtje meje, se bo pokazalo šele, ko bo beguncev več.

ned, 21.02.2016, 08:00
Nekaj več kot milijon ljudi, kolikor jih je lani in letos prišlo v Evropsko unijo, po logiki ne bi smelo biti nikakršna težava.

Slovenska demokratska stranka je pogosto videti kot nepremakljivi monolit, kjer ni odklonov, svobodne misli ali soliranja. Vsak znak razhajanja zato takoj vzbudi pozornost. Še posebno če gre za nekoč ministra, programskega tajnika, poslanca in predvsem zelo zvestega sledilca predsednika Dragutina Mateja.

Ali to, da podpišeš kak predlog, pomeni, da je predlog tvoj? Se vam zdi vprašanje nesmiselno? Vprašajte Alenko Bratušek.

Samopredlagana

Na koncu sicer klavrno propadla kandidatura Alenke Bratušek za članico evropske komisije, že po tem, ko je padla kot predsednica vlade in po volitvah v državni zbor leta 2014, na katerih se je njena na novo ustanovljena stranka sicer prebila v poslanske klopi, a za las, je dvignila veliko prahu. Ta se je kot po navadi hitro polegel, a v ponedeljek je vlada – zdaj seveda pod poveljstvom Mira Cerarja – končno objavila magnetogram seje, na kateri so razpravljali o njenem imenovanju. Seja je bila konec julija 2014, torej dobra dva tedna po volitvah.

Glavni očitek pred dobrim letom in pol je bil, da se je Bratuškova sama predlagala za kandidatko za komisarko, kar je vsaj nehigienično; pri tem ni odveč pripomba, da evropski komisarji zaslužijo več kot 20.000 evrov bruto, skoraj štirikrat več kot slovenski predsednik ali premier, pri tem pa jim pripadajo še številni mastni dodatki, o kakršnih Borut Pahor ali Cerar lahko samo sanjata. Iz magnetograma seje je jasno, da se je premierka res predlagala sama.

Torej, takole je govorila Alenka Bratušek: »Pred vami je predlog, da Republika Slovenija na moj predlog pošlje v Bruselj tri imena – to so mag. Tanja Fajon, g. Karl Erjavec in mag. Alenka Bratušek.« In še pozneje: »... jaz podpiram ta predlog, saj sem ga jaz pripravila, to je dejstvo, a ne ...«

Vsakemu pismenemu človeku bi moralo biti jasno, da človek, ki dvakrat poudari, da je nekaj predlagal, to dejansko predlagal. Če je Alenka Bratušek za komisarko predlagala Alenko Bratušek, je predlagala samo sebe. A ne?

No, niti ne. Vsaj če sledimo Alenki Bratušek. Po objavi magnetograma je namreč povedala, da v njem manjka obrazložitev takratnega obrambnega ministra in verjetno najtesnejšega zaveznika Romana Jakiča. Ta je razložil, da kandidatov ni imenovala Alenka Bratušek, ampak njena stranka. Ki se imenuje Stranka Alenke Bratušek. Gre za odcepljeno krilo Pozitivne Slovenije, ki ga je za potrebe državnozborskih volitev 2014 ustanovila, ne boste verjeli, Alenka Bratušek. Gre za kadrovsko zelo plitvo politično združbo in popolnoma neresno je trditi, da je predlog nastal nekje drugje kot pri njej. Koga torej farba?

Neaktivni polkovnik Dragutin

Iz ene osrednjih političnih strank, poleg Socialnih demokratov pravzaprav edine preostale predstavnice slovenske tranzicije v sklicu državnega zbora, Slovenske demokratske stranke (SDS), so v zadnjih letih, takole na hitro preglejmo, odleteli nekdaj njen drugi mož Miha Brejc, nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel, nekdanji ustavni sodnik Peter Jambrek, nekdanja Janševa gospodarska, predvsem medijska eksekutorka Andrijana Starina Kosem in nekdanja zelo jezična poslanca Ivo Hvalica in Franc Pukšič. Zadnji v vrsti odhodov je Dragutin Mate.

V sredo se je razvedelo, da ga je prejšnji konec tedna svet stranke izključil iz izvršilnega odbora; ali je še član stranke, je nepomembno, saj padec v nemilost pomeni, da v njej nima več prihodnosti. Razlog za Matejevo izključitev je menda to, da ga že desetkrat ni bilo na sejo izvršilnega odbora, na poizvedovanja, zakaj ga ni, pa ni odgovarjal. Zato so ga izključili skupaj s podobno neaktivno članico, nekdanjo poslanko Damjano Petavar Dobovšek, in asistentom poslanke SDS v evropskem parlamentu Patricije Šulin Tomažem Lisjakom. Njega sicer niso vrgli iz izvršilnega odbora, ampak so se tako dogovorili, ker dela v Bruslju in na seje ni mogel prihajati. A se odnosi morda krhajo tudi s Šulinovo, saj je odpustila pri njej kot asistenta zaposlenega sina predsednika SDS Janeza Janše Žana. Uradno mu je sicer potekla pogodba za določen čas, vendar je to seveda vedno mogoče podaljšati, če je volja.

Politična pot Dragutina Mateja se je začela leta 2004, ko je v prvi Janševi vladi postal notranji minister. Imenovanje je bilo presenečenje. Skoraj nihče ni vedel, kdo sploh je. Le redki so se spomnili, da je bil Mate, veteran vojne za osamosvojitev, že leta 1992 svetovalec za mednarodno dejavnost v kabinetu obrambnega ministra, kar je bil takrat Janša. Ali da je bil konec 90. let 20. stoletja vojaški ataše v Sarajevu, od koder so ga leta 1999 odpoklicali, ker naj bi zbiral podatke o zasebnem življenju slovenskega veleposlanika v Bosni Draga Mirošiča, kar ni niti po pomoti naloga atašeja.

Imenovanje Mateja za notranjega ministra je bilo presenečenje tudi zato, ker je bil vojak s činom polkovnika. Tako je država, ki nikoli ni imela vojaka niti na čelu obrambnega ministrstva, se pravi resorja, odgovornega tudi za vojsko, dobila vojaka na čelu notranjega ministrstva, resorja, odgovornega tudi za policijo. In ne nazadnje, Mate je po narodnosti Hrvat iz Čakovca, kar pri nacionalistični stranki, kakršna je SDS, vsekakor ni poseben plus.

O njegovem vodenju notranjega ministrstva ni veliko pozitivnih zgodb. V tem času se je, na primer, zgodila afera z založenimi Interpolovimi depešami. Slovenska policija je februarja 2007 iz različnih držav, največ iz Avstrije, dobila več depeš, v katerih so omenjali oklepniški posel med Slovenijo in Finsko, ki se je nato razrasel v mednarodni podkupovalni škandal patrio. Čeprav bi morali na depeše odgovoriti v enem dnevu, so odgovor pripravili po več kot enem letu. Ozadja orjaške zamude, zaradi katere je preiskava afere patria trajala precej dalj, kot bi sicer – in zaradi česar so imeli osumljenci, na čelu z Matejevim vladnim šefom Janšo, več časa, da so pospravili dokaze –, nikoli niso uradno pojasnili.

Poleg tega je v času Matejevega ministrovanja potekala tudi sramota s preseljevanjem romske družine Strojan. V tistem času, pred božičem 2006, je hotel predsednik Janez Drnovšek, takrat že v svoji newagerski fazi, Strojanovim, ko so jim inšpekcije podrle na črno zgrajeno hišo, odpeljati bivalni zabojnik, da ne bi zime preživeli v šotorih. Na poti se je zgodil škandal vseh škandalov. Proti Strojanom nastrojeni domačini so Drnovška ustavili in se besno drli nanj. Policisti v spremstvu pa so, namesto da bi razgnali drhal, nemo opazovali dogajanje in se najbrž hihitali, kako so vaške proticiganske straže opravile s »trčenim« predsednikom.

Po koncu ministrske poti je bil Mate nekaj časa programski tajnik SDS, od leta 2011 pa poslanec stranke v državnem zboru. Na naslednjih volitvah, leta 2014, se je pokazalo, da so njegovi dnevi v stranki šteti. Dobil je namreč kandidaturo v enem od za desnico neizvoljivih ljubljanskih okrajev. Po volilnem neuspehu je bil nekaj časa brezposeln, konec lanskega leta pa je dobil službo na Slovenskih železnicah. Zanimivo, tako kot še eden nekoč razvpit Janšev operativec, iz zlatih časov Morisa znani Darko Njavro.

A slišati je, da vzrok za Matejevo izključitev iz izvršilnega odbora SDS ni samo njegova neaktivnost v tem organu. Janša je domnevno namreč imel natančne podatke, kdo od vplivnih članov stranke je bil dejaven na mitingih pred sodiščem, ko so mu sodili v primeru patria, ter v procesijah okrog njegovega prihoda in odhoda iz zapora. Ker niso bili dovolj dejavni, so se v nemilosti znašli na primer Rupel in brata Jerovšek, nekdanji ustavni sodnik Tone in nekdanji poslanec Jožef; ta si je po državnozborskih volitvah 2014 celo drznil razmišljati, da so slab izid dosegli, ker so se morda preveč ukvarjali s šefom v zaporu in premalo z volivci. Zdaj je pač vrsta prišla še na polkovnika Mateja, ker se menda ni dovolj aktivno vključil v varovanje lika in dela Vodje.

Nichts mehr!*

V zadnjem tednu je število beguncev, ki prihajajo v Slovenijo, dramatično padlo. Če jih je bilo še v nedeljo skoraj 2700, jih je bilo v ponedeljek samo dobrih 500. V četrtek po uradnih podatkih ni bilo niti enega. Kaj natančno se je zgodilo, ni jasno. Vreme še zdaleč ni peklensko mrzlo, razmere pa se v Siriji in širšem bližnjevzhodno-srednjeazijsko-afriškem območju, od koder begunci prihajajo, seveda tudi niso prav nič izboljšale.

Nekaj več kot milijon ljudi, kolikor jih je lani in letos prišlo v Evropsko unijo, po logiki ne bi smelo biti nikakršna težava; za primerjavo, Libanon ima slabih 4,5 milijona prebivalcev – Unija več kot pol milijarde –, milijon beguncev iz Sirije in poleg tega že več desetletij skoraj pol milijona Palestincev, ki so jih nagnali iz Izraela in Jordanije. A kljub temu se hočejo države EU čim bolj zapreti pred ljudmi, od katerih si jih večina z begom rešuje golo življenje.

Najradikalnejša je do zdaj bila Madžarska, kjer so meje obdali z ograjo in rezilno žico ter tako onemogočili prehod beguncev iz Srbije in Hrvaške. Slovenija je na južni meji raztegnila že več deset kilometrov rezilne žice. Ta teden pa je, po dolgem tipanju in pripravah, zelo restriktivne ukrepe sprejela tudi Avstrija. Od petka sprejema le še do 80 prosilcev za azil na dan in spusti iz Slovenije 3200 ljudi, ki bi hoteli skozi Avstrijo in za azil zaprositi v kateri drugi državi, se pravi predvsem v Nemčiji.

Ker nobena država na balkanski poti seveda noče postati tako imenovani begunski žep, so Slovenija – na mejo je poslala vojsko, ki naj bi že jutri tudi uradno dobila nekatera policijska pooblastila –, Hrvaška, Srbija in Makedonija začele zaostrovati nadzor na mejah. Avstrijsko omejitev so sicer kritizirali v Bruslju, vendar ni mogoče pričakovati, da bi to imelo kakršenkoli učinek. Bolj jasne ukrepe bodo balkanske države najbrž predstavile prihodnji teden. Kakor zdaj kaže, je scenarij takšen: Zaprimo makedonsko-grško mejo in Grke (spet) prepustimo samim sebi!

*Nič več!

Prijavi sovražni govor