Mirjam Poterbin: Luka je dal srce košarki

Pogovor z mamo najmlajšega slovenskega košarkarskega genija, ki velja za enega najboljših igralcev v Evropi.

sob, 23.09.2017, 12:00

»Res je nekaj posebnega, 
ko igraš za svojo državo!«

Luka Dončić

Srečali smo se v njenem salonu na Topniški v Ljubljani, ki je bil še dan prej okrašen z baloni in slovenskimi zastavami. Za to so poskrbeli navijači, sosedje, ki so proslavili uspeh slovenskih košarkarjev, med njimi tudi komaj 18-letnega Luke Dončića, najmlajšega genija med njimi. Kakor pravi njegova mama Mirjam Poterbin, ki mu ves čas stoji ob strani, je Luka to, kar mora biti: ne le odličen športnik, ampak tudi sočuten in preprost fant.

Kako se počutite po tem uspehu slovenske reprezentance in njenega najmlajšega člana, Luke?

(smeh) Kaj naj rečem. Fantastično, malce evforično … Zdi se mi, da šele zdaj prihaja za nami …

Luka je ves čas ponavljal, da kar ne more verjeti, da je Slovenija v resnici postala evropski prvak. Ste zdaj že ozavestili to dejstvo?

Zdaj že, tam, v Istanbulu, še ne, čeprav sem si zelo želela kolajno. Pravzaprav smo vsi verjeli, da so naši dovolj sposobni, da jo dobijo. Tudi jaz sem iskreno verjela v njih, saj sem videla njihovo kemijo. Res so kot bratje, kakor sami pravijo. Prepričana sem bila, da bodo osvojili kolajno, da bo ta zlata, pa smo lahko le potihem upali, nismo bili povsem prepričani. Šele zdaj se počasi tega zavedamo. Ko se je zgodilo, pa smo bili kar nejeverni, kot bi bili v nekakšni pravljici. Tudi navijači okrog mene so me spraševali: Mirjam, je to res, ali sanjam?

Vaš sin se je pri 18 letih uvrstil med pet najboljših košarkarjev Evrope, imenujejo ga košarkarski genij, imajo ga za najbolj obetavnega mladega igralca na svetu. Kakšni so ob tem vaši občutki?

Čudoviti!

Tekme so bile napete, zlasti zadnja, finalna proti Srbiji, je bila polna preobratov. Kako uspe Luki ohraniti mirnost, premagati tremo, nervozo?

Ne vem … Luka je res neverjeten. V sebi ima mirnost, hkrati pa je na parketu zelo živahen. Tudi sama sem zelo mirna, ko denimo spremljam tekme, nič kaj dosti ne reagiram … Drugače je bilo seveda na tekmah v Istanbulu (smeh). Sedela sem v prvi vrsti z navijači, tako da smo skakali, peli, vse …

Igranje za državo je vseeno nekaj posebnega. Tudi Luka je tako občutil. Neizmerno si je želel igrati za slovensko reprezentanco. Ko sva se včeraj peljala na letališče, mi je rekel: »Res je nekaj posebnega, ko igraš za svojo državo!« Bil je presrečen.

Koliko gre pri njem za nadarjenost, koliko pa igra vlogo dejstvo, da je že od najrosnejših let tekal okrog igrišč, kjer je nastopal njegov oče Saša Dončić? Mu je tako košarka prešla v kri?

Mislim, da gre za preplet obojega. Že čisto majčken, takoj ko je shodil, je tekal za žogo, nikoli se ni igral s kakšnimi avtomobilčki, denimo, tega pri nas ni bilo. Takoj ko je začel igrati košarko, pa je za to naredil vse. Tako je bilo, ko je imel sedem let, in tako je zdaj, ko jih ima osemnajst. Res je dal srce košarki. Prepričana sem, da je njegov uspeh izšel tudi iz njegovega trdega dela, saj v košarko vlaga vse. Ko trenira, res trenira. In to tudi zelo rad počne. Ko je bil še mlajši in je igral pri Olimpiji, me je vedno prosil, naj pokličem trenerje in jih vprašam, ali lahko pride še na drugi, popoldanski trening, pa k starejšim … Vsekakor ima tudi talent, oboje skupaj pa pripelje do takšnega uspeha.

Rada pa bi poudarila še njegov značaj. Nadarjenih športnikov imamo ogromno, vendar večini med njimi ne uspe, predvsem zaradi njihovega značaja. Ko začnejo verjeti, da so najboljši, se nehajo truditi. Luka pa je zelo skromen fant. Tudi če je na neki tekmi igral najbolje, potem ugotavlja, česa ni naredil dovolj dobro, kaj bi lahko izboljšal. Vedno je mogoče biti boljši. Morda je to tisti skupek vsega, kar ga je pripeljalo med najboljše.

Igralci se velikokrat izgubijo, ko pride obdobje mladostništva, v času preskoka od mladincev med člane. Luka je resda star šele osemnajst let, vendar je že dokazal, da ga ne more nič odvrniti od košarke, saj so takšne priložnosti že bile. Zdi se mi, da so za mlade športnike bolj nevarna zgodnejša leta, denimo okrog 15., 16. Ko so denimo z Realom osvojili naslov prvaka med mladinci, so ga tudi v klubu zelo zaščitili. Iskreno moram povedati, da res gledajo nanj, kakor bi bil njihov sin. Vendar je Luka zdaj tako odrasel, razmišlja kot 25-letnik. Z njim sem vsak dan, poznam njegov značaj in mislim, da ni bojazni, da bi ga kam odpeljalo.

Ste se tudi vi ukvarjali s športom, košarko?

V resnici me različne oblike športa spremljajo že vse življenje. Seveda sem malo metala tudi na koš, v šoli, ampak ne preveč ... Bolj intenzivno sem se ukvarjala s tekom na 400 metrov z ovirami in plesom. Z našo plesno skupino smo bili celo svetovni prvaki.

Luka je v Madrid odšel z rosnimi 13 leti. So ga našli sami ali morda z vašo pomočjo?

Ne, njihovi skavti, agenti hodijo okrog in iščejo nadarjene mlade igralce.

Tudi vse pogodbe z agenti, klubom ste podpisali vi, kot skrbnica. To je verjetno kar velika odgovornost.

Seveda je.

Vam je kdo pomagal, vam svetoval?

Na začetku se moraš kar sam znajti. Vse pogodbe smo dali preveriti k notarjem, odvetnikom …

Odločitev, da pošljete 13-letnika samega v svet profesionalnega športa, je bila verjetno težka. Vam je bilo kdaj žal?

Zdaj, ko vidim, kakšni so rezultati, mi ni žal, lahko pa bi mi bilo, če bi se obrnilo drugače. Takrat postaviš vse na kocko. Tudi Luka je na začetku kolebal. Vedela sem, da je nadarjen, priden delavec, garač, skrbelo pa me je, ker je bil zelo čustven otrok. Zato je bil tudi zanj ta odhod zelo težek. Ne znam opisati, kako hudo je bilo, za oba. Poskusila sem ga prepričati, naj še nekaj časa počaka z odhodom v Španijo, pa si je vseeno želel poskusiti. Ko sva prišla tja, je bil to zanj popoln šok, saj se prej niti ni dobro zavedal, da gre nekam, kjer ni družine, kjer ne znajo njegovega jezika.

Kako naporno pa je bilo to zanj, glede na to, da je poleg treningov obiskoval še šolo in se učil španščino?

Zelo naporno, saj je tudi pouk trajal zelo dolgo. Jutranje treninge so imeli že ob sedmih, potem šolo od pol devetih do pol šestih, nato še večerni trening. Mladim fantom, ki zdaj prihajajo v Real Madrid, so malo skrajšali pouk, saj je bil tempo vendarle prehud. V šoli so samo do dveh, popoldne pa delajo z individualnim učiteljem. Tako da je bilo res zelo naporno.

Marsikdo verjetno ni zdržal takšnega pritiska.

Veliko jih ni. Bila sem priča odhodom vrhunskih igralcev, res nadarjenih, ki psihično niso zmogli. Zagotovo pa ti športniki, ki gredo tako mladi od doma, potrebujejo podporo. Znano pa je tudi, da jih takrat, ko so dobri, vsi podpirajo, ko jim ne gre tako, kot bi želeli, pa najbolj potrebujejo podporo staršev, družine. In tukaj je bila moja vloga. Tudi sama sem vedela, da nam bo težko, zato sem bila na začetku pri Luku čisto vsak teden, vsaj tri ali štiri dni. Pozneje sem prihajala vsak drugi ali tretji teden.

Kdo pa je bil vam v podporo?

Vsekakor mama. Res sva pravi prijateljici. Vedno mi je bila v oporo, v težkih in lepih okoliščinah. Še vedno je v oporo, meni in Luku.

Luko so med tekmami v Istanbulu spodbujala tri dekleta: mama Mirjam, babica Milena in dekle Anamarija. Foto: AP

Ko je Luka odšel v Madrid, so stroški, ki ste jih imeli, verjetno krepko presegli finančno korist?

Seveda. Luka je sicer prejemal štipendijo, ki mu je nekako pokrivala življenjske stroške, vse drugo, od superg naprej, pa je bilo treba kupovati. Veliko sem žrtvovala za sina, ne samo jaz, ampak tudi moja mama, da sem mu lahko dajalo podporo in ga tako pogosto obiskovala. Ni bilo lahko, a za svojega otroka sem pripravljena narediti vse.

Seveda pa je treba tudi verjeti v uspeh?

Sploh se nisem nikoli spraševala, ali mu bo uspelo ali ne. Samo to me je skrbelo, da mu ne bi bilo hudo, ker je tako daleč od doma. V resnici pa je bil tako srečen, ko je šel v Madrid … Že tukaj, na igrišču za najinim blokom, je bilo dovolj, da je v roke vzel žogo in je bil srečen.

Po dveh letih potovanj sem in tja ste se tudi sami preselili v Madrid. Zakaj?

Luka me je pri 15 letih prosil, naj pridem. Nisem ga niti spraševala, zakaj …. Ni več hotel živeti v internatu, bil je dovolj samostojen, da bi z lahkoto živel sam, vseeno pa je potreboval še nekoga ob sebi. Sam je v enem tednu našel stanovanje in me poklical, naj pridem. (smeh)

Verjetno je treba ob vseh naporih skrbeti tudi za posebno prehrano. Je to vaša naloga?

Da, za vse to skrbim sama. Prehrana je pomembna, tega se tudi Luka zaveda, tako da se trudim, da je čim bolj zdravo. Pomembno je, da so pravilno zastopani ogljikovi hidrati, beljakovine in maščobe. Pozanimala sem se tudi pri drugih športnikih, tako da sem postala kar strokovnjakinja na tem področju. Tudi ko sva menjavala agencijo, sem se morala dobro poučiti in raziskati.

Skrb za Luko je torej vaša polna zaposlitev?

Nekako tako, da. Še vedno tudi živiva skupaj. Luka zdaj sicer sam odloča o vsem, saj je že polnoleten, še vedno pa se o odločitvah pogovorimo.

Ali morda načrtuje tudi nadaljevanje šolanja, študij?

V Madridu je končal srednjo šolo, nekako primerljivo z našo gimnazijo. O študiju za zdaj ne razmišlja, saj to preprosto ni mogoče.

Pred njim so verjetno še mnoge odločitve. Že zdaj se ugiba, ali bo ostal v Realu ali se bo morda odločil za NBA … V katero smer se nagiba?

Če sem iskrena, se sploh ne pogovarja kaj dosti o prihodnosti. O tem se res veliko piše, češ da mu je odprta pot v NBA, da je prvi na draftu … Luki je to sicer všeč, godi mu, vendar pravi, da je trenutno v Real Madridu in ne razmišlja o prihodnosti. Zanima ga le, kako bo odigral to sezono, potem pa naprej. To se tudi meni zdi najbolje. Seveda pa je odvisno tudi od izbora na draftu, potem pa se bo lahko odločil. Zdi se mi dovolj pameten, da bo dobro vedel, kdaj bo pripravljen. Poleg tega ima za seboj izvrstno agencijo BDA, ki zelo dobro skrbi zanj. To je agencija, ki že dolga leta skrbi tudi za Gorana Dragića.

Verjetno ga v Madridu že čakajo treningi, tekme?

Res je, takoj jutri ima pregled poškodovanega gležnja … Prepričan je, da bo v petek že igral na tekmi. (smeh) Bomo videli, ko bodo opravili preiskave.

Vas je kaj strah hujših poškodb?

Luka ima kar težave z gležnjem …. Ampak saj jih imajo vsi. Res energično igra košarko, skače sem in tja, tako da se temu ne da izogniti.

Upa si metati tudi dolge mete, trojke. Videti je, da zaupa vase.

Da, pridobil je samozavest, pri čemer so mu zagotovo pomagali v Real Madridu, igralci in njihov strokovni štab. Nima strahu, kar se tega tiče, in to je dobro, saj lahko tako prideš daleč.

S svojo nadarjenostjo in uspehom je zagotovo tudi navdih mlajšim, ki šele stopajo na parket.

Seveda, zato mi je tudi všeč, kako se obnaša. Njegov pristop do drugih, sočutje … na parketu ni egoističen. Na evropskem prvenstvu je bila v resnici cela slovenska reprezentanca takšna, zato jim je tudi uspelo. Luka tudi v Madridu vedno rad pomaga. Ko sem bila mlajša, sem pogosto sodelovala pri kakšnih dobrodelnih prireditvah, Luka pa z mano. Zbirala sva zamaške in še marsikaj drugega. To je pravi vzor – ne le da je uspešen v športu, ampak da ima sočutje, da se zna obnašati in da je preprost fant.

Prijavi sovražni govor