Drakov prehod obrne želodec, potem je prelepo

Na pot proti Antarktiki: turistične ladje odrinejo iz najbolj južnega mesta na planetu, Ushuaie v Argentini. Pred potniki je 1000 kilometrov morja.

ned, 12.11.2017, 12:00
Zdaj ga zanimajo toksini

Timotej Turk Dermastia, letnik 1992, se zdaj ukvarja s fitoplanktonom in fitoplanktonskimi združbami v slovenskem morju. Njegova mentorica je dr. Patricija Mozetič: »Osredotočil sem se na toksine iz alg, ki se lahko nakopičijo v školjkah in prek njih povzročajo zastrupitve s toksini pri ljudeh. Zato so vsa tri slovenska školjčišča občasno zaprta, tako kot v tem času.«

Tišina, morje, led, nepregledna bela prostranstva, divje živali, ki se ne bojijo človeka, našteva 25-letni Timotej Turk Dermastia, potem pa se zamisli in doda: »Težko je opisati z besedami.« Pripoveduje o svojem potovanju na Antarktiko, kamor je lani odplul s kolegi in profesorji s škotske univerze St. Andrews. Ta za svoje študente vsako leto znova izvede odpravo na beli kontinent, ki obkroža južni zemeljski tečaj.

Antarktika je v zad­njih dvajsetih letih postajala iz leta v leto bolj dostopna za popotnike, ker se turistična industrija prilagaja povpraševanju in širi svojo ponudbo na vedno nova območja, ki jih želijo doseči sodobni turisti. Na Antarktiko vabijo tudi slovenske turistične agencije. Zdaj oglašujejo februarske aranžmaje za leto 2018. Cene dosežejo približno 7500 evrov, lahko tudi nekaj sto več, odvisno od števila potnikov: okoli 6000 evrov za potovanje z ladjo in dodatnih 1300 za letalski prevoz do Argentine in nazaj.

Iz najbolj južnega mesta Ushuaia v Argentini vozijo bolj ali manj razkošne turistične ladje ali ledolomilci proti beli celini na skrajnem jugu Zemlje. Slovenci, ki so se tudi sami podali na to dolgo pot in o svoji dogodivščini poročajo v blogih, vsi po vrsti zatrjujejo, da je bilo to zanje najlepše potovanje, čeprav so planet že prekrižarili po dolgem in počez. Poln prelepih vtisov se je z južnega roba Zemlje vrnil tudi Timotej Turk Dermastia: »Ko vidiš ta prostranstva, se ti res orosi oko, lahko jih samo občuduješ.«

»Mislim, da ne bi veliko razmišljal, če bi znova dobil priložnost za potovanje na Antarktiko,« pravi 25-letni Timotej Turk Dermastia, ki zdaj dela na Morski biološki postaji Piran. Foto Roman Šipić/Delo

Na pot zaradi študija

Mladi raziskovalec je zdaj zaposlen na Morski biološki postaji Piran Nacionalnega inštituta za biologijo. Od otroštva ga je zanimala prav ta veda. Po diplomi na ljubljanski univerzi je iskal možnost za študij v tujini in sprejeli so ga na univerzo St. Andrews na Škotskem, ki je bila ustanovljena na začetku 15. stoletja. Tam je študiral ekosistemski pristop k upravljanju morskih virov, za temo magistrske naloge je izbral populacijsko strukturo in selitvene vzorce kitov grbavcev: »Del mojega študija je bila odprava na Antarktiko, ki jo na univerzi organizirajo vsako leto. V naši skupini je bilo štirinajst študentov in dva profesorja. Potovanje ni brezplačno, a cenejše, kakor če bi šli kot posamezniki. Pluli smo z nizozemsko turistično ladjo Plancius, ki sprejme 116 potnikov, to je razmeroma majhna ladja. Na Antarktiko krenejo dvakrat ali trikrat na leto iz Ushuaie. Naša profesorica z univerze je včasih delala pri njih. Dogovorila se je, da smo lahko uporabljali njihovo opremo, čolne, in da smo sploh dobili prostor na njej, ko smo želeli. Za takšno potovanje v skupini je potrebno kar veliko logistike.«

Antarktična ekspedicijska ladja Plancius, kakor jo opisujejo njeni lastniki, je bila leta 1976 zgrajena za dansko kraljevo mornarico, pod njeno zastavo je plula do leta 2004, pet let pozneje pa so jo prenovili in predelali za turistične namene. »To ni luksuzna ladja, je pa dovolj udobna. Ima okrepljen trup, ni pa ledolomilec,« dodaja Timotej. Sodobni pustolovci, ki na beli kontinent potujejo s turističnimi ladjami, so ves čas nastanjeni v kabinah, v potovanje je vključena tudi »zelo dobra« hrana – ladje različnih ponudnikov so opremljene bolj ali manj razkošno, takšna je tudi ponudba na njih in ne nazadnje seveda cene.

»Študenti s St. Andrewsa na Antarktiko nismo šli na počitnice, ampak smo imeli nalogo zbirati podatke za zbirko, ki jo na univerzi dopolnjujejo že več let, iz generacije v generacijo, vsakič, ko peljejo študente na odpravo. Ladja pluje po isti oziroma zelo podobni trasi, to pomeni, da študenti vsako leto zbirajo podatke na istih postajah, ob zelo podobnem času. Tako gradijo časovno serijo, zelo koristen niz podatkov, ker jih je mogoče primerjati in iz tega sklepati, kakšne spremembe se dogajajo na tem območju. Na pravih raziskovalnih plovbah je pot sicer določena vnaprej, ni je mogoče kaj dosti spreminjati, ker je na takšnih odpravah vedno od 200 do 300 raziskovalcev, tako da ne more vsak uveljavljati nekih svojih želja. Študenti pa imajo na svoji poti vseeno malo več manevrskega prostora, ker vendarle potujejo s turistično ladjo. Ta lahko malo spremeni smer plovbe,« pripoveduje Timotej.

Z ladje so vso pot opazovali vrstno sestavo in številčnost ptic in morskih sesalcev, na določenih postajah so merili razne oceanografske parametre, kot sta temperatura in slanost, poslušali so peti morske sesalce, delfine in kite: »Naša naloga pa je bila tudi izobraževati in informirati druge goste na ladji o varovanju okolja na dragocenem antarktičnem območju. Ko smo se vrnili na Škotsko, smo morali vse te podatke zbrati in vključiti v stare baze.« Imeli so srečo, da so potovali s skupino ameriških ljubiteljskih ornitologov – poznali so vse ptice, ki so spremljale ladjo ali se ji približale.

Ushuaia je najjužnejše mesto na Zemlji. Tu se potniki vkrcajo na turistične ladje. Foto: Timotej Turk Dermastia

Ushuaia, najbolj južno mesto

Turistične ladje odrinejo proti Antarktiki iz argentinskega mesta Ushuaia, najbolj južnega mesta na planetu, ki je upravno središče najjužnejše argentinske province Tierra del Fuego in največje mesto na Ognjeni zemlji. Južneje od mesta leži le nekaj manjših naselij, pripoveduje Timotej. Ushuaia je kar velika, leta 2010 je imela okoli 60.000 prebivalcev: »Večina popotnikov, namenjenih na jug Zemlje, pride najdlje do tega mesta. Do Ushuaie je pot pravzaprav enostavna. Številne table v mestu opozarjajo prišleke, da je to najbolj oblegano izhodišče za Antarktiko. To so pristaniška vrata proti njej, tukaj urediš vso dokumentacijo.«

Turistične plovbe so po podatkih, ki jih objavljajo agencije, mogoče nekje od novembra do konca marca, torej v času, ko je na južnem tečaju poletje – časa je malo, le okoli deset tednov na leto. Na St. Andrewsu odpravo vedno načrtujejo za marec in tudi Timotej s svojimi tovariši se je na dvotedensko potovanje odpravil sredi tretjega meseca. V Ushuaii so bili lahko v kratkih rokavih, ker je bilo takrat tam poletje. Se pa vreme lahko zelo hitro spremeni, tako da veš, da si na skrajnem jugu planeta, pravi sogovornik: »Ko smo prišli v mesto, je bila temperatura okoli 20 stopinj Celzija, naslednji dan smo se zbudili v snegu. V hribih nad Ushuaio je sneg vse leto. Zato hodijo tja tudi slovenski smučarji, saj lahko trenirajo vse leto. Tu se konča gorovje Andi, vrhovi so zelo visoki, na tem območju je veliko ognjenikov. Tukaj smo mi začeli spoznavati živalstvo in rastlinstvo južne poloble.«


Do Antarktike je mogoče najhitreje priti iz dveh izhodišč, pripoveduje Timotej – iz pristanišča Punta Arenas na skrajnem jugu Čila in iz Ushuaie, ki leži ob kanalu Beagle, imenovanem po ladji, s katero je plul raziskovalec Charles Darwin. Kanal ločuje Argentino in Čile. Po Beaglovem kanalu izplujejo ladje v Atlantik: »Od tod je do cilja približno tisoč kilometrov morja. Ladje plujejo skozi zloglasni Drakov prehod, to je razburkana morska ožina med Južno Ameriko in Antarktiko, in mimo rta Horn na otočku Hornos, ki je uradno najjužnejša točka Južne Amerike. Plovba traja dva dni, odvisno, kakšno je morje, ampak tam nikoli ni zares mirno.«

V Drakovem prehodu se mešajo vode iz Atlantskega in Tihega oceana in kraj, kjer drug ob drugega treščita dva oceana, je znan po surovem vremenu in visokih valovih, pomorščakom pa grozijo tudi ledene gore. Najbolj oddaljeno izhodišče z južne poloble za pot proti Antarktiki je Cape Town v Južni Afriki, a traja plovba okoli deset dni: »Iz te smeri prihajajo potniki v glavnem z letali v francoske in norveške raziskovalne baze. Krajše je potovanje iz Avstralije, ki je oddaljena okoli 2600 kilometrov, in Nove Zelandije, ki traja po morju okoli pet dni. Od tam odhajajo v glavnem na največjo raziskovalno bazo na Antarktiki, v McMurdo, pravijo ji tudi The Town, Mesto. V njej živi okoli tisoč ljudi, tako da je res že pravo mesto, je pa pod upravo Nove Zelandije.«

Ostanki kitolovske baze na vulkanskem otoku Deception. Foto Timotej Turk Dermastila

Na pot s tabletami

Škotska odprava z univerze St. Andrews se je v Ushuaii vkrcala na Plancius: »Tako smo nekega popoldneva začeli pot proti Antarktiki. Vse, kar je sledilo od tam, je težko opisati z besedami. Vidiš mrtve kite, ki plavajo na vodi, na njih sedijo ptice, ki se hranijo z njimi. Takoj so nas pozdravile ptice, ki so zame nekaj posebnega, albatrosi, najboljši letalci, z razponom kril do treh metrov. Ko jih gledaš, kako letijo, ostaneš brez besed.«

Najprej so morali premagati nemirne vode Drakovega prehoda ali preliva, in kakor pravi Timotej, marsikateri želodec na ta del poti ni bil pripravljen: »Drugi dan poti smo se zbudili v Drakovem prehodu, tam je morje najbolj divje. Člani ladijske posadke, ki velikokrat opravijo to pot, govorijo, da plujejo čez Drakovo jezero, angleško Drake lake, če valovi sežejo do treh metrov visoko – in večina potnikov zaradi morske bolezni bruha. Ko pa so valovi visoki šest metrov in več, pravijo, da je to Drake shake, Drakov pretres – no, seveda, tudi v tem primeru bruhaš. Na ladjo moraš priti pripravljen, ampak tudi če si pripravljen, ti ne pomaga kaj dosti. Imel sem vse mogoče tablete proti slabosti in so takoj pošle. Posadka na ladji pa ima take, ki res pomagajo, tudi sami jih uporabljajo – obliže, ki jih prilepiš za uhlje.«

Nekateri potniki so premetavanje na valovih prenesli brez težav, na drugi strani pa si je moralo z obliži proti slabosti pomagati tudi več članov posadke: »Dva dni moraš pač preživeti na zelo razburkanem morju. Na Antarktiki pa ni valov, ker so tam otoki, arhipelagi, morje je mirno. Samo čez ocean in globoko morje. Ampak mi tudi v Drakovem prehodu nismo imeli časa bolehati, ker smo morali opraviti svojo nalogo. Izmenično smo stali na mostovžu, opazovali in šteli ptice, morske sesalce ... Tudi če morje škropi vse naokoli, nekaj le vidiš. Povsod so kiti, vidiš visoke curke razpršene vode, ki jih brizgajo skozi nos. Ptic pa je res veliko, predvsem albatrosov in raznih viharnikov, ki letijo za ladjo, tudi po tri ure samo krožijo okoli nje, ne da bi enkrat samkrat zamahnili s krili.« Drugo noč so že vedeli, da so blizu cilja: »Bili smo sredi morja, snežilo pa je, kot da bi bili v Dolomitih ali na Krvavcu. Naslednje jutro smo bili brez besed. Bili smo na Antarktiki.« V času njihove odprave, na prehodu iz poletja v jesen, sta bila noč in dan še kar dolga, ni še bil čas za polarno noč.

Cilj turističnih ladij je Antarktični polotok, ki ga obplujejo v desetih, enajstih dneh, na takšno pot se je odpravil tudi Plancius: »Takoj smo bili ob koloniji morskih medvedov, to je vrsta tjulnjev, ki so jih zaradi lova pred leti že skoraj iztrebili. Na otoku Južna Georgia so jih lovili za krzno. Zdaj pa so si na tem območju kar dobro opomogli in se znova namnožili. Jastrebov na Antarktiki ni, glavni mrhovinar tam je rjava skua, vrsta viharnika, ki se je na okolje prilagodila tako, da je samo mrtvo meso. Na Antarktiki se lahko zelo približaš živalim, ker niso navajene na ljudi, jih ne poznajo, zato so po svoje zelo krotke, ne menijo se za človeka. Ker pa je to zavarovano območje, jih ne smeš motiti ali jih preganjati. Velja tudi pravilo, da se jih ne dotikaš, čeprav bi to dovolile. Zdaj prihaja vendarle vse več turistov, in če bi se pogosto dotikali živali, bi se človeka z leti začele bati in bi bežale pred njim.«

V notranjosti celine od vseh živali živi samo avtohtoni antarktični kopenski ptič, podoben naši kokoški: »Je bolj slab letalec, a je priletel na ladjo.«

Na Antarktiki velja pravilo, da se človek ne dotika živali, čeprav bi rad pobožal mehko tjulnje krzno. Foto Timotej Turk Dermastia

Pristal je prvi boeing

Južni ocean je od leta 1994 zatočišče za kite, pripoveduje Timotej, zato je na tem območju kitolov prepovedan, tako kot v Indijskem oceanu: »Nekatere države se ne držijo prepovedi. Japonci recimo še vedno prihajajo v Južni ocean z utemeljitvijo, da lovijo v raziskovalne namene. Vsekakor je kitov na tem območju res veliko. Ko pluješ ob Antarktičnem polotoku, so vsepovsod, doživeli smo res veliko srečanj z njimi. Marca je bilo predvsem veliko kitov grbavcev, ki se poleti preselijo na Antarktiko, pozimi pa se vrnejo na tropska območja, kjer se parijo, a se tam ne prehranjujejo. Na Antarktiki potem vse poletje jedo ogromne količine krila. To je vrsta drobcenih rakcev, ki se na tem območju zadržuje v velikanskih jatah. Do konca poletja se tako že dobro nasitijo, potem v glavnem spijo – zato na vodi vsepovsod ležijo kiti grbavci kot ogromni hlodi, le ko mimo njih pluje ladja, se malo zganejo. Neverjetno doživetje je biti tako blizu teh velikanskih živali. Posebej vznemirljivo pa je srečanje v naravnem okolju z velikimi plenilci, z orkami ali morskim leopardom, velikim tjulnjem.«


Na Antarktičnem polotoku je še mogoče videti sledi časov, ko je bil kitolov dovoljen: »Na otoku Deception je stara kitolovska baza, od nje so ostali kuhalniki za maščobo in rezervoarji za kitovo olje. Ta otok ni pod snegom oziroma ledom, ker je v resnici aktivni vulkan, zato je črna vulkanska zemlja malo toplejša, vse se sproti stopi. Deception leži že zelo severno, in ko smo bili tam, je celo malo deževalo.«

Po tradiciji odprav z univerze v St. Andrewsu se je Timotejeva tovarišija na Deceptionu okopala v oceanu: »Tudi voda okoli otoka je zaradi toplote, ki jo oddaja vulkan, malo toplejša, namerili smo 0,9 stopinje Celzija. Jaz sem ostal v njej natančno sekundo, ni bilo zelo prijetno. Še najdlje so zdržala nekatera dekleta. Ozračje pa ima tam okoli tri stopinje, morda pet.« Vreme je pogosto vetrovno in poveča občutek mraza: »Veter piha s celine proti morju, mrzel zrak se vali navzdol po pobočju ledenikov, ki segajo v morje – to je tako imenovani katabatični, padajoči veter. Opazovali smo morskega leoparda in kolonijo pingvinov, ko se je kar naenkrat stemnilo, spustila se je megla, začel je pihati silovit veter s 100 kilometri na uro. Zvili smo se v želvo k tlom in počakali kakšnih deset minut. Poleti je to redek pojav.«

Po tradiciji škotskih odprav so se študenti s St. Andrewsa na Deceptionu okopali v oceanu: voda je imela 0,9 stopinje Celzija, ozračje okoli 5. Foto Timotej Turk Dermastia

Beli kontinent, ki obdaja južni zemeljski pol, kot temeljni dokument varuje antarktična konvencija, ki jo je dvanajst držav podpisalo v obdobju hladne vojne, danes jih je že veliko več, Slovenije še ni med njimi, pripoveduje sogovornik. Podpisnice so enakopravne uporabnice območja, tam smejo postaviti baze in raziskovati: »Antarktika je namenjena znanosti, ker je tako izolirana, nedotaknjena, čeprav ne več povsem. Od tam res prihajajo zelo kakovostna znanstvena dognanja, podatki, ki jih uporabljajo za primerjavo z območji na našem planetu, kjer so posledice človekove dejavnosti, recimo industrije, že zelo obsežne. Notranjost prekriva več kilometrov debela ledena plast, velik del celine je še neraziskan.« Na Antarktiki stoji 45 stalnih raziskovalnih postaj in 30 občasnih, na katerih so znanstveniki le poleti: »Na območju raziskovalnih postaj je 20 letalskih stez, seveda na ledu. Načeloma tam pristajajo samo manjša posebna letala, toda lani je neka island­ska letalska družba tja prvič izvedla komercialni let z boeingom 757.«

V gumijastih škornjih

Popotniki, ki želijo doseči Antarktiko, morajo dobro premisliti, kaj bo v prtljagi. V njej seveda ne smejo manjkati nepremočljivo oblačilo za sneg, kapa, rokavice, sončna očala: »Res priporočam, da si nabavijo kakovostne tople nogavice, to je nujno, drugače lahko dobiš ozebline. Na ladji namreč dobiš gumijaste škornje, da lahko obuvalo razkužiš vsakič, ko stopiš na kopno in nazaj na ladjo. Tako recimo ne prenašaš bolezni med kolonijami pingvinov. Poleg fotoaparata pa je dobro imeti tudi daljnogled.« V mrzlem ozračju popotniki na Antarktiki ne čutijo žeje, a morajo vedeti, da jih zato ogroža dehidracija, morajo piti. Tudi v ozračju je le malo vlage: »Antarktika je najbolj sušna celina na svetu. Okoli južnega pola skoraj ni padavin, morda občasno sneži. Za največjo raziskovalno bazo McMurdo, Mesto, ležijo tako imenovane suhe doline, angleško McMurdo Dry Valleys. To je območje, kjer je zemlja tako suha, da sploh ni padavin. Pravijo, da je to največji zemeljski približek pokrajini na Marsu, geološki procesi so zelo podobni, ker je v teh suhih dolinah tako suho in mraz, tam so tudi zelo močni vetrovi.«

Vznemirljivi spomini na antarktično potovanje se počasi umikajo v ozadje, pravi Timotej Turk Dermastia, a če bi znova dobil priložnost, da se vkrca na ladjo? »Mislim, da ne bi veliko razmišljal.« Zdaj pa je čas za improligo, imajo vaje, pravi visokorasli mladenič, ki je nekaj ur prej s svojim predavanjem o daljni celini napolnil vse sedeže ne ravno majhne dvorane.

»Pingvini so za Antarktiko tako značilni, kot je za Arktiko beli severni medved,« pravi Timotej Turk Dermastia. Foto osebni arhiv

»«