Na kanti je nebeško

Sandi Murovec je odgovoril na zagonetko, zakaj se je bilo drsati in rolati bistveno laže naučiti kot smučati. In petkrat je oblekel slovenske olimpijce.

sob, 06.01.2018, 12:00
dvsdvsdvsdvsd

 

Sandi Murovec je Kranjčan, leto starejši od Abrahama, pa bi še najbolj zadeli, rekoč, da je doma na snegu. Smučanje je vse, bi takoj podpisal, »dizajn je vse«, zatrjuje. In ta dva pola se pri njem stapljata. Murovec smuča in riše.

Po izobrazbi arhitekt, vendar se nikdar ni videl v načrtovanju zgradb, sprva bolj v »interierju, pa grafično oblikovanje, celostne podobe, logotipi, kreativa«. Po naključju je padel v oblikovanje športnih oblačil, čeprav, poudari, »nisem modni oblikovalec«. Na nerganje, kako lahko arhitekt oblači, odgovarja, »dizajn je dizajn, ne glede na segment«, segment pojavnosti. Ne nazadnje, na področju, na katerem zdaj dela, »so imeli vsi dvajset let časa, možnosti«.

Murovčeva oblačilna športna zgodba je kombinacija »čutenja uporabnosti, pomen estetike in funkcionalnosti«, ne glede na šport, športna oblačila oblikuje za več podjetij.

Za naključnike je multipraktik, na ta izraz »bi bil marsikdo ponosen, meni se zdi, kot bi pomenil, da delaš vse, a vsako stvar po malem«, nobeno z vsem srcem, nobene dobro. Česar pa zase gotovo ne bi rekel.

Pri treh letih je začel smučati, se že kot pionir poškodoval in zelo hitro prišel med smučarske demonstratorje. »Ob demonstratorstvu sem začel sodelovati s tekmovalci, od pionirjev do svetovnega pokala.« Bil je dolgoletni član, tudi vodja našega demoteama, slovenske demonstratorske vrste, odgovoren za izobraževanje učiteljsko-trenerskih kadrov.

Dovršeno

Murovec je član Smučarske zveze Slovenije, zunanji sodelavec moške reprezentance za hitre discipline, pa član Združenja učiteljev in trenerjev smučanja, »tu sem vodja komisije za mednarodno sodelovanje«, je tudi član ISIA, profesionalne zveze učiteljev in trenerjev smučanja, zveza ima 39 članic, »zastopam Slovenijo in sem član predsedstva«.

Demonstratorji, pravi, »so tehnično najbolj dovršeni smučarji, ko govorimo o prikazu smučarske tehnike«. Tehnike, ki vsebuje paleto elementov, od začetniških do izzivov vrhunskosti.

Tekmovalci, niza sogovornik z vzdevkom Muri, se piljenju detajlov in nadgradnji lastne tehnike najbolj posvečajo v pripravljalnem obdobju. In primerjava trener-demonstrator. »Trener daje tekmovalcu direktne informacije,« plastično, naj se z brega po strmini vrže na glavo, »demonstrator pa mu jih še pokaže,« zahteva isto, le da to najprej stori sam, torej demonstrira. Če dobiš le ukaz brez zgleda, se lahko upreš, odločiš za demonstracije, z zgledom pa ti je laže.

»Vadba smučarske tehnike je proces, ki se nikdar ne ustavi, tehnika neprestano napreduje,« ker živi »z roko v roki z materiali«. Takole gre, »nov material zahteva od smučarja nov pristop in ponuja nove možnosti, ki jih izkoristimo s popravki v tehniki, s čimer težimo k izboljšavam materiala ...« Začaran ali ne, to je krog, ta pa nima ne začetka ne konca. Če ob razpravi o opremi ne upoštevamo psihofizičnih lastnosti smučarjev, pa na primer snežne podlage. V Stenmarkovih časih je bila preparacija prog bistveno drugačna, proge manj utrjene, pripravljene na naravnem snegu ... Zdaj je, Murovec pogladi tla v svojem delovnem prostoru, razumem, kot po keramičnih ploščicah. In vse ledeno. In težko predstavljivo zapleteno pripravljeno. Dokaz, da ima neskončnost napredka vendarle (živo) mejo, pa so poškodbe. »Človek ni narejen za takšne ekstreme.«

Sistem

Leta 2004 se mu zgodi spoznanje, ups!, z dotedanjim učenjem smučarske tehnike je nekaj narobe. Se vpraša: »Zakaj se drsati ali rolati naučimo v enem dnevu,« ne vrhunsko, a da gremo sami na drsališče, »smučati pa ne?« Pokaže se, da je smučanje na dilah s stranskim lokom podobno drsanju in rolanju, torej, »naredimo drsalke za sneg, skrajšamo smuči.« Karving smuči omogočajo »učenje v paralelnem položaju tako rekoč od prvega koraka, govorimo le še o levem in desnem zavoju«, odpadejo konvencionalni elementi, ni osnovnega zavoja, ni pluženja. Iz zagatnega ups! nastane sistemski UPS, nov pristop k učenju sodobne tehnike smučanja, učenje s podaljševanjem smuči. Uk se začne z 90-, nadaljuje s 125-centimetrskimi, šele nato gre učeči se na končno dolžino smuči, odvisno od namena, discipline. Sistem je patentiran.

Dve leti pozneje se Murovec kot (kant)avtor podpiše pod knjigo Na kanto (The Edge), film s tem naslovom nastane 2013., s predlansko letnico še film 7doUspeha, 7toHeaven, nadaljevanje, nadgradnja prve knjige, posneto s Tino Maze, ki je karierno prismučala do tekmovalnih nebes. Saj se razumemo, da kanta ni kanta, ampak robnik smučke.

Učenje s podaljševanjem smuči, pravi smučar, je »delovalo fenomenalno«, sistem zaživi (zdaj ga uporabljajo v Sloveniji, Italiji, Švici, Avstriji, Rusiji, Grčiji, na Hrvaškem ...), avtor si ga želi uveljaviti od začetnikov do svetovnega pokala, »leta 2004 je bila slalomca«, slalomska dilca, »že takšna kot zdaj, veleslalomska se še menja«, tiste čase so bili najboljši še ta stari, tekmovalci, ki so začeli na klasičnih smučeh in doživeli kopernikanski obrat s stranskim lokom. »Kdor se je bolje prilagodil, je uspel.« UPS je Murovec preizkusil s hrvaško smučarko Niko Fleiss, čez poletje, v enem letu, pravi, »smo jo spravili v prvo grupo«. Slalomistk. Potem pa se, leta 2008, upsanje poklopi, pokrije s preklopom Tine Maze na samostojno pot. Murovec postane zunanji sodelavec Črnjankine ekipe.

»Tekmovalec vedno išče rešitve, ki se skrivajo v vsakem metru proge, a mnogi jih podcenjujejo.« V smučanju, poslušam, je ogromno detajlov, ki ti kradejo čas, »ko se seštejejo v minus, je katastrofa. Ko se v plus, je zmaga.«

7toHeaven je film o sedmih aksiomih, detajlih, »ki morajo biti idealno speljani«, detajlov je pravzaprav, kolikor si jih zamisliš, Muri in Mazejeva sta jih zakoličila pravljično število. Neupoštevanje detajlov ti v zavoju lahko odnese nekaj stotink, na progi je 45 zavojev, to sta lahko »dve sekundi zaostanka v enem teku«. Naprej, sekunda in desetinka na koncu je 55 stotink na tek, je približno stotinka na vratca, torej, upoštevati je treba vsak detajl. Ne drži, da Schiffrinova smuča briljantno, tekmice pa bistveno slabše, samo detajlov se bistveno trdneje drži. V žepu jih ima v vsakem zavoju. Toliko o tem, ko boste komentirali podkorenske lisičke.

Sandi, Lori, Tina, aksiomi do uspeha. Foto: Aleš Fevžer

Toliko o smučeh, zavojih, »potem so tu čevlji, to je formula ena, znanost«, pravi multipraktični teoretik, ki se strokovno »ukvarjam s tehniko smučarjev, nihče ni popoln«.


Na leto Murovec nabere 130 smučarskih dni, razen julija in avgusta, »je treba tudi kaj narisati«. Pri 12 letih je doma, zase narisal osnutek plakata, »silhueto Stenmarka s smučmi«, to vidi Jure Vogelnik, Švedov trener, in dečkov osnutek postane podlaga za Elanov plakat. Del prihodnosti je izrisan.

Olimpijsko

Preskočimo v leto 2002, ko ga tik pred tedajci aktivira Elan, »imam že svoje kolekcije športnih oblačil s podjetjem Andraž« in ga na natečaju izberejo za oblikovalca oblačil zimskih olimpijcev za Salt Lake City. Na olimpijskih igrah »ne nosiš ničesar svojega, razen tekmovalnih kombinezonov, dresov«. Za Salt Lake dizajnira kolekcijo z Elanom, potem je desetletje pavze, ko ga OKS povabi k sodelovanju na dolge proge, hočejo barvno, oblikovno identiteto. »Pri načrtovanju upoštevamo športnike, funkcionarje, in »kar je zelo pomembno«, navijače. Ti so del zgodbe, slike, »slovenski športnik naj bo vizualno prepoznaven, ne glede na šport«, v katerem nastopa. Oblačila oblikuje še za poletna London in Rio, zimski Soči in prihajajoči Pjongčang.

Ima proste roke, pravi, kajpak, upoštevati je treba barve, zeleno, modro, belo, pa vedno je stilizirana oblika Triglava, »ves čas težim k temu, da bi se športnik počutil dobro, samozavestno, trendovsko«. Zaradi detajlov, ja, spet detajli, »celo trasiramo trend«. Recimo oblikovna asimetrija, pa barvna kombinacija športnih oblačil ni barva državne zastave, »mnogi si tega ne bi upali narediti«. Si predstavljamo Ruse brez rdeče barve? Razen morda, ko nastopajo pod olimpijsko zastavo?

Poletna olimpijska kolekcija pomeni 250 ljudi, za vsakega 40 do 50 kosov, pri nas je to finančno in zmogljivostno neizvedljivo, pripoveduje arhitekt, olimpijci imajo tujega sponzorja, oblačila so made in China. Včasih je ena firma dala oblačila, druga športne copate, podoba je bila pisana, zgodba ni bila celostna. Zdaj se ve, kdo je zeleno-modro-bel.

Made in China za Slovenijo. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Na snegu je Sandi večinoma poklicno, »veliko delam individualno«, tekmovalno smuča njegova 10-letna hči Lori. Če verjamete, včasih gre na dile tudi zase. In uživa, »neizmerno«. In vedno bo, pribije. In vedno bo tudi razmišljal o smučanju. Pove, da je »kot eden prvih na svetu govoril o pomenu gležnja«, ki je veljal za nepomembnega, fiksiranega v čevlju, pa da je ob trenutku menjave robnika ob vstopu v zavoj zunanja smučka, bolje, zgornja, ki postane zunanja, celo nekoliko pomaknjena naprej ... In ne obratno.


Tu so še aksiomi, eden se imenuje roka zmage, »ko greš v zavoj, notranja roka ostaja odmaknjena od telesa do odboja količka. Ali pa odprt napad, ko »ramenska os sledi smeri, po kateri bo navidezno potovalo težišče telesa«. Da o sistemu UPS v obliki aplikacije za pametne telefone ne izgubljamo stotink. Ja, sredi smučišča ali bolje ob njem se lahko ustavite, izvlečete mobilnik in ne klepetate s frendom, ampak si ogledate, kako daleč ste od idealnega vijuganja. Ali blizu.

Sandi Murovec, nekoč državni prvak v disciplini karving, sedemkratni udeleženec festivala Interski, to je spektakel demonstratorjev, »formacije, tekme, sejem, delavnice na snegu«. Sedem udeležb, vsaka štiri leta, izračunajmo.

Muri na suhem. Foto: Tina Dokl

Sneg, pod dilcami ali v mislih, nikdar ga ne zmanjka. Če bi ga, bi demonstratorji demonstrirali. Murovec v prvih vrstah. Ker kot sklene v prvem filmu: »Življenje je lepo, smučanje je oboje.«

 

Prijavi sovražni govor