Na obisku: Trenutek, ki skriva leta treningov

Sam Sebastian pravi, da je biti poklicni čarodej življenjski slog in da si ne predstavlja, da bi počel kaj drugega.

pon, 11.09.2017, 15:00

To delo združuje vse, kar me veseli – ustvarjalnost, nastopanje in potovanja.

Zna pričarati enkratno vzdušje in očarati gledalce. Na svoji profesionalni poti je prejel več mednarod­nih nagrad in je edini slovenski čarodej, ki je bil uvrščen na elitni seznam 15 najboljših uličnih čarodejev sveta. Sam Sebastian pravi, da je biti poklicni čarodej življenjski slog in da si ne predstavlja, da bi počel kaj drugega.

Srečava se nad Slovensko Bistrico v zelenem objemu Pohorja, kamor me povabi na obisk. »Od tod imam pogled na Dravsko polje in Ptuj, ob jasnih dneh pa se vidi vse do Hrvaške,« se nasmehne, ko mi navdušeno pokaže razgled za domačo hišo. »Sem mestni fant, ki je odraščal na mariborskem betonu, počitnice pa vedno preživljal pri dedku in babici na podeželju. Pozneje sem študiral v Ljubljani in veliko potoval po evropskih mestih. Še danes sem veliko med ljudmi in pogosto na poti. Včasih je takšno življenje precej naporno,« pove sogovornik, ki si je vedno želel, da bi živel nekje, kjer bo mir in bo obdan z naravo.

Zeleno, zeleno ...

»Našel sem to 170 let staro hišo in se vanjo vselil pred sedmimi leti. Počasi jo prenavljam in si tukaj ustvarjam svoje gnezdo. Veliko je dela z obnovo, toda prav ta počasni proces jo dela tako edinstveno in posebno,« se nasmehne, ko se sprehodiva do verande s pogledom na zeleno trato in velik zeliščni vrt. »Vse naokrog je zeleno. Pohorje so pljuča vse regije, zato je zrak izvrsten. Tukaj je lepo. Sosed ima oslička in druge domače živali, vsak dan me zbudi petelin … ne bi si mogel želeti lepše lokacije,« pove umirjeni sogovornik, ki si ob hiši gradi atelje, kjer bo imel prostor za čarovnije. »Imam veliko opreme, rekvizitov, ozvočenja, scenografije in kostumografije. Trenutno je vse pospravljeno v eni od sobic v hiši, kjer mi je že zmanjkalo prostora,« se nasmehne. »Za marsikoga bi bil to preprosto velik kaos, toda jaz temu pravim ustvarjalni nered.«

S čarovnijo se je srečal kot deček. Prvi trik s kovancem mu je pokazal stric. »Prvi solo nastop pa sem izvedel v domači dnevni sobi pred mamo in očetom. Čeprav trik z balonom in mamino iglo za kvačkanje ni uspel tako, kot sem si zamislil, mi ni vzelo poguma,« se namuzne. »Vedno sem rad bral knjige o čarovniji in se učil novih trikov. V osemdesetih letih pri nas ni bilo trgovin, kjer bi rekvizite lahko kupoval, tudi knjige sem običajno dobil iz Zagreba in Beograda,« se spominja začetkov. »V srednji šoli sem čarovniške trike opustil. Tako kot kakšen poseben šport ali umetnost je tudi čarovnija povezana z velikimi stroški in vanjo je treba vložiti zelo veliko treninga,« razloži.

Po srednji šoli je potoval po svetu. V tujini je pogosto srečeval žonglerje in druge ulične umetnike. »Od njih sem se naučil žongliranja, hoje s hoduljami, bruhanja ognja in drugih podobnih trikov, sam pa sem raziskoval, kako bi lahko vse to znanje nadgradil.« V Ljub­ljani se je vpisal na študij filozofije in se preživljal s prilož­nostnimi študentskimi deli. »Nato sem se pridružil skupini, s katero smo nastopali na ulici. Povpraševanja po takšnih predstavah je bilo vedno več. Takrat sem ugotovil, da lahko kot cirkusant zaslužim precej več kot z delom v skladišču, hkrati pa to delo združuje vse tisto, kar me veseli – ustvarjalnost, strast do nastopanja in potovanja,« nadaljuje. »Na začetku sem se s čarodejstvom ukvarjal, da bi si plačal študij, toda kmalu za študij nisem imel več časa,« je iskren.

Ko nemogoče postane mogoče

Letos je minilo 30 let, odkar se je prvič srečal s čarovnijo, poklicno pa se je s čarodejstvom začel ukvarjati konec devetdesetih let. Resda je včasih naporno, toda pravi, da je življenje čarodeja lepo. »Rad na obraze prikličem nasmešek in to delo me zares veseli,« pove Sam Sebastian. »Čeprav sem enak kot vi ali kdorkoli drug, na splošno še vedno velja, da je čarovnik tisti medij, skozi katerega se lahko manifestira magija. Pozna način, da reči, ki so videti nemogoče, naredi mogoče,« pojasni mojster iluzije.

»Pogosto nastopam na velikih odrih in pred številčnim občinstvom, moj oder pa je večkrat tudi dnevna soba. Sploh kadar me povabijo na praznovanja rojstnih dni, abrahamov, na dekliščine ali fantovščine ... Nastopam na porokah, pripravljam ognjene šove, veliko gostujem v tujini. Vsako občinstvo in vsak oder je zame poseben izziv,« razloži.


Karte so njegov osnovni pripomoček. Foto: Mankica Kranjec

Pogosto nastopa za odrasle, toda v zadnjem obdobju se osredotoča zlasti na mlajšo publiko. Ko je začenjal, tečajev in delavnic čarodejstva še ni bilo. »Zato sem se posvetil pedagoškemu delu z otroki. Za začetnike sem ustvaril tudi nekaj čarovniških rekvizitov. Eden takšnih so karte Pavo Deck, ki sem jih oblikoval in so osnovni pripomoček vsakega čarodeja. Z njimi je mogoče narediti več kot štirideset čarovnij,« pove in me s setom rdečih kart navduši z enim od trikov. Na leto opravi med 150 in 200 nastopov, udeležuje se tudi mednarodnih čarodejskih kongresov in konvencij.

Do zdaj je gostoval skoraj tri tisočkrat. S svojo čarovniško karavano je obiskal več kot trinajst držav, prejel je več mednarodnih nagrad. »Na Češkem sem osvojil prvo nagrado v kategoriji mikromagija in drugo nagrado v kategoriji odrski mentalizem. Ponosen sem na grand prix, ki sem ga prejel v Zagrebu … Vse te nagrade so motivacija za moje delo in potrditev, da grem v pravo smer,« je iskren.

»Čarodej mora trik predstaviti tako, da so težke reči videti preproste. Skriti mora vsa tista leta vaje in treninga …« Svojih trikov pa Sam Sebastian nikoli ne razkriva: »Preprosto zato, da se ne bi izgubila tista čarobnost. Saj veste, kaj pravijo – lepše je biti očaran kot razočaran.«

Prijavi sovražni govor