Na Triglav boste najlaže prilezli od Planike

Večina oskrbnikov koč v visokogorju se je odločila, da bodo vrata odprli že ta konec tedna.

sob, 17.06.2017, 12:15

Od markacije do markacije

Po slovenskem gorskem svetu je razpredenih 2002 planinskih poti, na katerih je mogoče prehoditi dobrih 10 tisoč kilometrov. Planince vodijo značilne markacije, bela pika z rdečim obročem, in smerne table. Planinska zveza je lani odprla še 1800 kilometrov dolgo turnokolesarsko pot.

Po besedah predsednika PZS Bojana Rotovnika si v planinski zvezi želijo, da bi jim država pomagala vzdrževati in označevati planinske poti, kar že omogoča zakon o planinskih poteh, le še politična volja mora narediti svoje.

Obstojnost markacije je odvisna različnih vplivov - pod gozdno mejo je praviloma daljša, nad njo krajša, odvisno, ali je pretežni del dneva na soncu ali v senci. Mrkacisti imajo pri urejanju planinskih poti svoje standarde. Več markacij mora biti na križiščih, kjer je pot le ena in ni odcepov, so lahko posejane redkeje. Skrbniki poti enkrat na leto preverijo, ali so oznake še dobro vidne.

Planinska zveza Slovenije ima približno 55.000 članov, a v hribe se po nekaterih ocenah občasno odpravi vsaj 315.000 Slovencev, pravi njen predsednik Bojan Rotovnik. Prostovoljno in častno funkcijo je prevzel pred sedmimi leti, potem ko se je iz društva v Šoštanju postopno vzpenjal do najvišjega mesta. Zaposlen je v energetiki. Z njim smo se pogovarjali pred začetkom poletne planinske sezone. Zaradi sončnega junija oskrbniki koč v visokogorju namreč teden dni prej odklepajo vrata. Gorski svet se je prebudil iz zimskega spanja.

Turistične kraje že od aprila oblegajo turisti, dve tretjini je tujcev. Statistiki so našteli kar 27 odstotkov več prihodov gostov kot v enakem mesecu lani. Ali se sezona tudi v gorskem svetu začenja prej kot običajno?

Od 164 oskrbovanih planinskih koč v Sloveniji je v sredogorju 110 odprtih vsaj občasno vse leto, vsaj za konec tedna, tudi v bližini turističnih krajev. Ostale koče so v visokogorju, tam pa so razmere še zimske, ko je v dolini že poletje.

Zato je v visokogorju sezona povezana tudi z varnostjo, tja se planinci v tem času še ne podajajo množično, raje ostajajo nižje. Vedeti moramo, da so stroški koče, ki obratuje visoki, pri nizkem obisku se takoj pojavi vprašnje rentabilnosti.

Planinska društva sama skrbijo za svoje finance, nimajo državne pomoči. Zato se na na podlagi lastne ekonomske računice odločijo, kdaj bodo odprla koče, upoštevajo tudi vremensko napoved – če je junij deževen, ne hitijo. Ker je letos vreme lepo, se je večina odločila, da bodo visokogorske koče odprli nekoliko prej, že ta konec tedna. Ponavadi so to naredili okoli 25. junija.

Glede začetka sezone pa tudi ne gre le za koče in planince. Upoštevati moramo, da v visokogorju zima traja dlje, zato je narava v tem času še zelo občutljiva. To je vzrok, da planinska organizacija v spomladanskem obdobju ne spodbuja številčnejšega obiska visokogorja, prav zato, ker je narava v teh mesecih, posebej aprila in maja, še izredno občutljiva. Rastlinje in živali so po koncu zime v zelo pomembnem življenjskem ciklusu, nekje junija se to obdobje konča.

Množični obisk je na nekatere slovenske poti pritiskal že pred 30, 40 leti, a je bil zgoščen na kratko obdobje, na poletje, v začetku septembra je spet zavladal mir. Kakšne pa so v zadnjih letih razsežnosti množičnega obiskovanja slovenskih planinskih vrhov?

V planinski organizaciji smo se že v 80. letih prejšnjega stoletja zavedali problema zelo kratke skoncentrirane planinske sezone, predvsem okoli Triglava in najvišjih vrhov v Karavankah ter Kamniško-Savinjskih Alpah. Zato smo konec 80. in v začetku 90. let začeli izvajati program kvalitetne množičnosti. Obiskovalce gora smo začeli sistematično usmerjati na manj obljudena območja, sporočali smo jim, da nimamo let Triglava, Stola in Grintavca, ampak še ogromno drugih gora, hribov in gričev, ki so primerni za planinarjenje. Usposabljali smo gorske vodnike, ki so to idejo širili po Sloveniji z izleti in pohodi na manj znane predele.

Pred 20, 30 leti je bila recimo le malo znana Osilnica kot nek planinsko zanimiv del ob Kolpi, danes tam v poletnem času planinari veliko ljudi. Kvalitetna množičnost je bila eden od pomembnejših projektov planinske organizacije v zadnjih 20, 30 letih.

Okoli Triglava pa je gneča vseeno vsako leto večja, za te poti ni zdravila proti veliki množici?

Med Slovenci še vedno velja, da je treba vsaj enkrat stopiti na Triglav, tudi med tistimi, ki drugače ne zahajajo v gorski svet, preprosto čutijo pritisk in željo, da se vsaj enkrat povzpnejo nanj.

Po drugi strani je Slovenija tudi v svetu vse bolj prepoznavna po planinskem turizmu, tujci vedo, da so naši hribi lepi, zanimivi. Velik delež tujih tujcev se želi povzpeti na najvišji slovenski vrh. Zato je predvsem julija okoli Triglava ogromno, res ogromno tujcev, dosti več kot domačih ljudi. Avgusta se ta trend obrne, ker je pri Slovencih v navadi, da gredo julija na morje, avgusta pa vsaj za nekaj dni v hribe.

Seveda vsa ta množičnost prinaša tudi določene negativne posledice. Znotraj planinske zveze izvajamo različne dejavnosti, da bi bili ti vplivi čim manjši. Želimo, da bi planinci razumeli, zakaj so naše koče skromno opremljene. Ne nudimo luksuza, ker ta prinese tudi močno povečano porabo energije in vode. Tega pa v naših hribih ni v izobilju. Marsikateri planinec s sabo že prinese svojo posteljnino.

Na vrhu Triglava z Aljaževim stolpom. Foto: Marjan Raztresen

Slišali smo že za želje, da bi tudi v slovenskih hribih postavljali hotelčke z udobjem, kakršnega so gosti deležni v dolini. Ali so realne?

Kar zadeva udobje v planinskih kočah imamo vsake toliko časa razprave znotraj naše organizacije, pojavljajo se pritiski od zunaj. Vsem, ki nas želijo poslušati, povemo, da je slovenski gorski svet že po strukturi kamnine drugačen kot so Alpe na drugi strani meje, kjer imajo ogromno površinskih voda – kjer je potok ob koči, imajo dovolj tako vode in energije, ker postavijo malo hidroelektrarno. Tega pri nas praktično ni, zato imamo velike težave tako pri zagotavljanju vode kot energije. V zadnjih 15 letih smo se veliko ukvarjali s čiščenjem odpadne vode.

Koliko ljudi se v enem letu povzpne na Triglav?

Natančih podatkov nimamo. Po nekaterih ocenah lahko v določenih špicah na vrh stopi tudi 1000 planincev na dan. Mislim, da je tako ekstremno velik obisk morda dvakrat na leto, običajna številka je nekaj sto ljudi na dan. V planinski zvezi jim svetujemo, naj raje pridejo sredi tedna, ko je gneča manjša in je vzpon laže izvedljiv. Poletje se je v zadnjem obdobju, ko govorimo o zelenih zimah, potegnilo v jesen, tako da je vzpon praviloma možen tudi ves september. Še pred kakšnimi 30 leti je bilo to težko izvedljivo, ker se je okoli 10. septembra že zelo ohladilo, lahko je že snežilo. Mile zime so podaljšale sezono.

S katere smeri se je najlaže povzpeti na Triglav?

Na koncu na vrh pripeljeta le dve poti, ena s Kredarice, ki se ji pridruži pot od doma Planika, druga z Doliča. Skrbnik obeh smeri je planinsko društvo Ljubljana Matica.

Vedno poudarim, da noben vzpon na Triglav ni lahek, med zahtevnimi pa so lažji in težnji. Tudi po obiskanosti se vidi, da je najlažji vzpon s Pokljuke mimo Vodnikovega doma na Planiko, od tam na Mali Triglav in potem na vrh. To je tudi pot, ki jo veliko planinskih društev izbere za svoje organizirane izlete. Po moji oceni je ta pristop tehnično najlažji, ampak še vedno daleč od lahke planinske ture. Po tej poti mora planinec premagati najmanjšo nadmorsko višino.

Zagotovo se največ ljudi na Triglav povzpne iz te smeri, saj se na Pokljuko lahko pripeljejo, tako da se že povzpnejo na nadmorsko višino okoli 1300 metrov. V sezoni so seveda zelo obljudene tudi zahtevnejše poti iz Vrat in doline Krme.

Ali v planinski zvezi razmišljate o tem, da bo treba zaradi varovanja okolja in varnosti planincev občasno omejiti dnevni obisk očaka Triglava?

Ne samo Planinska zveza Slovenije, ampak tudi mednarodna zveza UIAA in planinske organizacije ostalih držav zagovarjamo prost dostop do gora. Prizadevamo si, da ga ne bi omejevali na kakršen koli način, razen zaradi nujnega varovanja narave in varnosti planincev. Redno sodelujemo z upravo Triglavskega narodnega parka, kjer so z najnovejšim načrtom upravljanja določili mirne cone znotraj parka, kjer je gibanje dovoljeno samo po urejenih poteh.

Dejansko se je obisk naših gora v zadnjih desetih, petnajstih letih močno povečal, to vsi opažamo, to vidijo tudi laiki, ki sami hodijo v hribe. Gotovo je nekje meja, obisk ne more stalno samo naraščati brez vsakih omejitev. Z upravo parka se dogovarjamo, kako bi te omejitve izvajali.

Če bomo na podlagi strokovnih analiz in ocen ugotovili, da je nosilna sposobnost določenega območja slovenskih gora presežena, bomo spodbujali obiskovalce, naj se tega območja izogibajo, če pa bo prepoznano, da je zaradi varnosti treba obisk posamezne poti ali vrha dejansko omejiti, bomo sodelovali z vsemi pristojnimi organizacijami. Vsekakor morajo taki ukrepi temeljiti na dejstvih in analizah.

Za koliko se na leto poveča obisk slovenskih gora? Na spletni strani zveze navajate podatek, da v slovenske gore letno pride okoli 1,4 milijona obiskovalcev.

O odstotkih ne morem govoriti, ker ne izvajamo nobenih splošnih meritev, s katerimi bi takšne ocene podkrepili. Že dlje časa proučujemo sisteme, prek katerih bi lahko sistematično spremljali število obiskovalcev v gorah. Število nočitev v planinskih kočah se povečuje, vpisi v planinske knjige tudi. Oskrbniki in gorski vodniki nam povedo, da se je obisk gora v zadnjih desetih, petnajstih letih zelo povečal, pravzaprav narašča od vstopa Slovenije v Evropsko unijo.

Foto: Leon Vidic/Delo

Junija lani je Planinska zveza Slovenije s 1800 kilometrov dolgo krožno Slovensko turnokolesarsko potjo vrata do planinskih poti tudi uradno odprla gorskim kolesarjem. Letos se torej začenja druga sezona. Zakaj ste morali planinske poti odpreti tudi za kolesa?

Pred petimi leti smo v planinski zvezi sprejeli pravila za dvonamensko uporabo planinskih poti, torej za pešce in kolesarje.

Po dveletni interni razpravi v planinski zvezi smo prišli do strokovnih kriterijev, katera območja so primerna za kolesarjenje: zagotovo to ni visokogorje, prav tako ne zavarovana območja in ne ozke poti, ampak le tiste, kjer je vidna širina vsaj meter in pol. V tem primeru je primerna za dvonamensko uporabo, če kolesarji upoštevajo napisana in nepisana pravila, ki veljajo zanje. Menimo, da je v teh primerih sožitje med njimi povsem izvedljivo.

Dejstvo je, da je med našimi člani ogromno planincev, ki so hkrati kolesarji, in so želeli gore uživati tudi na kolesu, tako da je bil pritisk kar velik, če sprašujete, zakaj smo morali določene dele planinskih poti odpreti tudi zanje. To je bil nek naravni razvoj, ki ga je omogočil tehnični razvoj koles.

Po naših internih raziskavah kakšna četrtina članov v hribovitem svetu občasno tudi kolesari, so tudi turni kolesarji. Številna društva že imajo turnokolesarske odseke, ki na lokalni ravni osveščajo kolesarje, kako se je treba obnašati na planinskih poteh.

Zakaj pa si kolesarji ne uredijo svojih poti?

To smo jim predlagali tudi v planinski zvezi. Že danes veliko poti poteka po gozdnih cestah in vlekah, in kar zadeva nas, ni nobene ovire, da bi kolesarji uporabljali vleke za spravilo lesa, po katerih planinske poti običajno ne potekajo, vendar bi se morali za to sami dogovoriti z lastniki zemljišč in organizacijami, ki upravljajo s prostorom.

V Sloveniji je na deset tisoče kilometrov gozdnih vlek, menimo, da je to velik potencial za kolesarje.

V planinski zvezi smo imeli za planinske poti in steze soglasja za hojo, tek in plezanje. Za vso traso turnokolesarske poti smo morali od lastnikov in pristojnih ustanov naknadno pridobiti še soglasja za kolesarjenje. S tem smo imeli ogromno dela, velike zasluge gredo našim lokalnim društvom.

Razprava med nekaterimi skupinami kolesarjev in planinsko zvezo je bila zadnja leta kar vroča. Nazadnje so vam očitali, da planinskih poti sploh ni, ker niso umeščene v prostor, in tako tudi ne morejo biti vaše, če nekoliko preprosto povzamem to razpravo. Kako je torej zdaj s planinskimi potmi, ali so ali niso, in kakšne pravice ima na njih planinska zveza?

Planinske poti imamo že več kot 120 let, to ni sporno. Imeli smo jih že dolgo pred zakonom o planinskih poteh iz leta 2007. Mi imamo pripravljeno vso dokumentacijo, čakamo le, da bo država sprejela določene rešitve, tako da bomo lahko dokončali delo.

Po zakonu moramo namreč narediti prostorski prikaz planinskih poti – saj ga tudi že imamo. Vsako planinsko pot imamo vrisano na digitalnih kartah, točno vemo, kje poteka, kdo je skrbnik, koliko je dolga, vse. Zdaj država pripravlja pogoje, da bomo podatke vnesli v uradni državni sistem, s tem bodo poti bodo dobile uradno potrditev.

V tujini je kolesarjenje v gorskem svetu različno urejeno  - kolesar recimo kupi vinjeto in tako prispeva lastniku zemljišča za vzdrževanje ali pa mu odškodnino plačuje turistično gospodarstvo.

V kateri državni sistem morate vnesti planinske poti?

To pa se zdaj spreminja. Zakon je predvidel nek prostorsko informacijski sitem, ki v praksi ni nikoli zaživel. Zato že nekaj let prosimo državo, naj zakon in podzakonske predpise prilagodi, da bo sploh mogoča implementacija v prakso. Zdaj se nekatere stvari le premikajo, upamo, da bomo delo lahko dokončali še letos.

Ko omenjate lastnike – kako visoko sega zasebna lastnina v slovenskem gorskem svetu, tudi nad gozdno mejo?

Slovenija je na tem področju dokaj raznolika. Predvsem v zahodni Sloveniji je velik delež državnih gozdov, v vzhodnem delu države je veliko zasebne lastnine. Nad gozdno mejo, v visokogorju, je velik lastnik cerkev, tudi pašne in agrarne skupnosti, država, lokalne skupnosti in ponekod kmetje. Ti so veliki lastniki v Kamniško - Savinjskih Alpah. Tudi planinska organizacija je iz zgodovinskih razlogov lastnik nekaterih predelov v visokogorju. V večjem delu pa je lastnik visokogorja država.

Zemljišča občin, ki ležijo na robu Triglavskega narodnega parka, segajo v pasovih proti vrhu Triglava, a se ustavijo pred nekaj kvadratnih metrov skalovja, ki pripada Aljaževemu stolpu. Kdo pa je lastnik te površine?

Država. Ta je pred dvema letoma na vrhu Triglava določila 4 kvadratne metre veliko parcelo, toliko vrha je dovški župnik Jakob Aljaž odkupil od občine Kranjska Gora, pogodbo o nakupu hrani Slovenski planinski muzej – zapustil jo je Slovenskemu planinskemu društvu. Iz teh kvadratnih metrov je država torej naredila samostojno parcelo in je tudi njena lastnica. Leta 1999 je Aljažev stolp proglasila za kulturni spomenik državnega pomena, postal je državna last.

Letos je na pobudo Planinske zveze Slovenije vlada za upravljalca kulturnega spomenika imenovala Zavod za varstvo kulturne dediščine, s katerim redno in dobro sodelujemo. Pred tem so za stolp po najboljših močeh skrbeli planinska zveza, društvo Ljubljana Matica in nekateri posamezniki.

Veseli smo, da je država zdaj za upravljalca določila strokovno inštitucijo, ki bo zanj skrbela v prihodnosti, tako da bo še dolgo razveseljeval planince in bo v ponos vsem Slovencem.

Mediji so zadnja leta večkrat poročali o tujih planincih, ki so imeli težave, ker so bili slabo opremljeni ali niso spoštovali osnovnih načel planinstva. Ali so Slovenci na splošno bolje vzgojeni planinci kot tuji gostje?

Mit, ki je v slovenskih gorah včasih veljal o Čehih in njihovi slabi opremi, danes gotovo ne drži več. Tudi v gorski reševalni službi ugotavljajo, da ni več nekih skupin slabše opremljenih planincev s slabšim znanjem, ki bi jih lahko povezali z določeno narodnostjo. Iz katere koli države lahko pridejo tudi slabo opremljeni posamezniki, ki nimajo ne izkušenj ne kondicije. Po opažanjih gorske reševalne službe, oskrbnikov v kočah in prostovoljnih vodnikov planinske zveze se je v zadnjih 20 letih opremljenost planincev močno izboljšala, naših in tujih, ni več očitnih razlik glede na narodnost. Danes je nenavadno, če nekdo na zahtevni poti ne uporablja čelade.

Knafelčeva markacija je dobro vidna v temi in v močni svetlobi. Foto: Jure Eržen/Delo

Ali je označevanje in vzdrževanje planinskih poti še prostovljno delo?

Da, za to skrbijo markacisti, okoli 700 jih imamo v Sloveniji. Pomagajo jim izkušeni planinci, ki imajo veselje do tovrstnega dela. Delo je prostovoljno, so pa z njim povezani precejšnji materialni stroški, zato poskušamo pridobiti sistemski vir financiranja iz javnih sredstev, iz proračuna. Zakon o planinskih poteh to že omogoča, le politično voljo še potrebujemo. Avstrijska država za vzdrževanje in označevanje planinskih poti vsako leto zagotovi milijon evrov.

V Planinski zvezi Slovenije prav zdaj pripravljamo register smernih tabel na slovenskih planinskih poteh. To je dolgotrajen proces, a najbrž bomo že kmalu vedeli, koliko metrov žičnih vrvi oziroma jeklenic imamo, koliko klinov na zavarovanih poteh ... Približno bomo vedeli tudi, koliko markacij je na poteh.

Je označevanje poti po Evropi enotno urejeno, ali nas bodo po tujih hribih vodile drugačne oznake?

Ne, v Sloveniji imamo svoje standarde za urejanje planinskih poti, izhajamo iz svoje lastne tradicije, iz naše, Knafelčeve markacije, ki je prepoznavna tudi drugje po Evropi, tako kot naš način dela.

Našo značilno rdeče-belo markacijo je iznašel kartograf in velik ljubitelj slovenskih gora Alojz Knafelc, ki je bil tudi pomemben član Slovenskega planinskega društva. Izkazalo se je, da je dobro vidna v močni svetlobi in v temi. Naše poti so dobro označene in vzdrževane. Marsikje v Alpah so urejene in označene samo do planinskih koča in med njimi, posebej v Švici, planinec se mora znajti sam ali najeti gorskega vodnika.

Koliko planinskih poti pa ste prehodili sami, preden ste se povzpeli na vrh planinske zveze?

Planinarim od malega. Starši so me vedno spodbujali k dejavnostim v naravi, tudi k planinarjenju. Kmalu sem se vključil v lokalno planinsko društvo Šoštanj, ki je eno najstarejših v Sloveniji. Že pri 16 letih so mi omogočili, da sem se v Bavščici udeležil tečaja za prostovoljne vodnike Planinske zveze Slovenije.

Od takrat sem vpet v delo planinske organizacije na različnih ravneh. Tako da je bilo veliko planinskih poti in poti, povezanih s planinstvom, preden sem postal predsednik. Srečo imam, da lahko tudi s svojo družino veliko planinarim.

Upoštevam načelo, da gredo starši v hribe z otroki, ne otroci s starši. Otroci veliko raje hodijo, če imajo na poti v družbi, tako da je planinarjenje povezano z igro. Drugače pa je na našem območju »hišna« gora Smrekovec.

Planinska zveza je po velikosti tretja nevladna organizacija in največja med športnimi, torej ste na vrhu precej velike in vplivne organizacije. Koliko demokracije je potem v upravljanju z njo?

Naši člani so tudi plezalni klubi in večina gorskih reševalnih postaj. Naša organizacija je zelo razvejana, tako v prostoru prek številnih društev kot po vsebini, zato je pomembna hierarhija znotraj organizacije. Treba je usklajevati veliko različnih interesov. Nekateri pravijo, da smo kot tanker, ki pluje v določeni smeri.

Vsako spremembo temeljito pretehtamo na vseh ravneh organizacije, preden jo uvedemo, v tako raznoliki ustanovi, ki pa se je le obdržala kot enotna, ni mogoče ničesar spremeniti na hitro. Najprej je treba oceniti, koliko sprememb prenese, zato traja nekaj časa preden uvedemo nekaj novega. Manjše konflikte smo vedno reševali z dialogom.

Prihodnje leto bomo praznovali 125. obletnico, ker za začetek planinske zveze štejemo občni zbor Slovenskega planinskega društva 27. februarja 1893. Pobudniki so bili Ljubljančani iz društva Piparji. Delujemo že v četrtem družbenem sistemu in še vedno smo na od največjih, najbolj množičnih in vsebinsko najbogatejših organizacij v Sloveniji. Temu primeren mora biti sistem dela.

Slovenci se kot narod staramo, ali se to pozna tudi pri vašem članstvu? Nekaj se v vsej zgodovini planistva le ni spremenilo kljub vsemu napredku – gorske poti ubiraš, dokler te nosijo noge. Malokdo si lahko privošči, da bi na vrh prišel brez muje, recimo s helikopterjem.

Na srečo je planinarjenje zanimivo tudi za mlade, imamo ogromno skupin po osnovnih šolajh in vrtcih. Delež mladega članstva je kar velik, v populaciji od 5 do 15 let so številke sploh visoke in četudi s srednjo šolo nekoliko upadejo, je v planinsko zvezo včlanjenih več kot 17.000 mladih planincev od predšolskih otrok do 26. leta, kar je skoraj tretjina vseh članov. V starostni skupini od 30 do 60 let se članstvo spet zelo poveča, pri starejših začne upadati.

Foto: Simona Bandur

Prijavi sovražni govor