Nacionalni pesnik dobi status kulturnega svetnika

Vsakoletni rituali ob obletnici njegove smrti mu podeljujejo status, kakršen gre vladarjem in svetnikom.

sob, 04.02.2017, 08:00

O Prešernu je še vedno veliko nejasnega: od tega, kako je bil v resnici videti, pa vse do skrivnostnega požiga rokopisov takoj po smrti.

Po letu 1900 je Prešeren postal knjigotrški hit, ki je dosegel tako rekoč vsako gospodinjstvo, skoraj kot Sveto pismo.

O njem je bilo povedano vse, kar je mogoče vedeti, in to večkrat. Je pač naš največji – nacionalni – pesnik. A ni le to, novi pogledi odkrivajo, da ga je mogoče uvrstiti ob bok tako imenovanim kulturnim svetnikom, umetnikom, ki so jih za nesmrtne napravila nacionalna gibanja 19. stoletja. Novi pogledi na »lik in delo« dr. Franceta Prešerna v slovenski zgodovini, predvsem iz perspektive njegovega »posmrtnega življenja«, so za naše samorazumevanje prav tako pomembni kot pogledi na Prešerna za časa Kranjske čbelice, pravi literarni zgodovinar dr. Marijan Dović, ki v svojem delu med drugim razvija koncept kulturnega svetnika.

Vsakoletni rituali ob obletnici njegove smrti, recitali in recitacije, polaganje cvetja, šolske in državne proslave, ki gredo iz roda v rod z nezmanjšano močjo, mu podeljujejo status, kakršen gre predvsem vladarjem in svetnikom. Prav z »branjem« ritualov – v okviru katerih je nastal tudi ta intervju – se na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ukvarja Marijan Dović.

Slovenci nismo edini, ki imamo svojega kulturnega svetnika; tudi na daljni Islandiji se vaši kolegi ukvarjajo s tem pojavom. Ali ima tudi ta država svojega Prešerna?

Ja, opazili smo, da imamo, čeprav gre za dve ločeni literarni kulturi, številne strukturne podobnosti. Njihov nacionalni pesnik je Jónas Hallgrímsson in tudi njegova dediščina se je, kot pri nas Prešernova, obravnavala in uporabljala v zapletenem kulturnem in političnem kontekstu. Raziskavo smo nato širili na druge nacionalne pesnike in ugotovili, da imajo njihovi kulti še posebno pri manjših evropskih narodih zelo vidno vlogo v gibanjih za nacionalno emancipacijo.

Toda ali ni ustoličevanje kulturnih svetnikov splošen pojav 19. stoletja, ko Nietzsche vzklikne »Bog je mrtev« in se na mestu Boga začne ustoličevati umetnost? Ne le nacionalni literarni junaki, tudi umetniki z mednarodno slavo so slavljeni tako kot današnje pop zvezde?

Gotovo je ta pojav povezan s spremembami, ki zaznamujejo evropsko mišljenje od razsvetljenstva naprej in z vprašanjem, kaj postaviti na mesto razpoke. Pri nacionalnih pesnikih in njihovih kultih gre za to, da postanejo utelešenje nacije, oblike njihovega čaščenja pa dobijo presenetljivo religiozne dimenzije. To je najbolj izrazito v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja, in sicer po vsej Evropi. To seveda ne pomeni, da so kulturni svetniki v vseh potezah podobni krščanskim, ne nazadnje so mnogi od njih izrazito pregrešni. O vsem tem obširneje piševa z islandskim kolegom Jónom Karlom Helgasonom v knjigi National Poets, Cultural Saints, ki je ravnokar izšla pri nizozemski založbi Brill.

Zdi se, da kanonizacija Prešerna vendarle ni potekala zlahka, glede na našo, že prislovično, narodno razdeljenost. Ali niso prav prepiri zaznamovali postavitve pesnikovega spomenika?

To že, toda Prešernov kult so podpirali vsi. Celo Cerkev, ki je imela vedno nekaj težav s pesnikovo »frajgajstovsko« zapuščino, je molče obšla nekatere problematične prvine njegove osebnosti; in to predvsem zaradi njegove osrednje pesnitve Krst pri Savici, ki jo je takratna duhovščina večinoma razumela kot pesnikov poklon krščanski veri. Tako je v nasprotju z Mahničem Evgen Lampe leta 1900, ob stoletnici pesnikovega rojstva, Prešerna nekako pripustil med slavljenja vredne, čeprav je očitno, da bi na tem mestu raje videl Slomška. A takrat se je že uveljavilo splošno prepričanje o estetski superiornosti Prešernove poezije, ki so ga uspešno razširili mladoslovenci. Kot je zapisal Josip Stritar ob prvem posmrtnem ponatisu Prešernovih pesmi leta 1866, je prav njegova poezija tisti duhovni produkt, ki postavlja Slovence v vrsto z drugimi kulturnimi narodi. Njena izjemna kakovost naj bi Prešernu odpirala vrata v galerijo svetovnih pesnikov, Slovencem pa zagotovila enakopravno mesto v nastajajoči Evropi narodov. Od tod lahko razumemo, zakaj je kult Valentina Vodnika, ki je bil sprva slavljen kot očak slovenske literature – s postavitvijo njegove spominske plošče leta 1858 v rojstni Šiški se je začelo ritualno čaščenje slovenske besede v javnem prostoru – končal v globoki Prešernovi senci. Odkritje Prešernovega ljubljanskega spomenika leta 1905 je imelo spektakelske razsežnosti: na njem se je zbralo kar 20 tisoč ljudi, v povorki pa je sodelovalo prek 120 narodnih organizacij.

Ali lahko rečemo, da od postavitve Prešernovega spomenika že formirani slovenski narod ni bil nikoli več tako enoten vse do leta 1990?

Vsekakor je bila podpora kultu razmeroma enotna pred Prešernovo stoletnico leta 1900, nato pa so se pri načrtovanju spomenika začele razprtije. Videti je, kot da so liberalci, ki so vodili gradnjo spomenika, s tem projektom obračunavali s političnimi nasprotniki. Samemu spomeniku so v tem času očitali marsikaj, golo muzo, domnevno neposrečen Zajčev portret pesnikovega obraza, za katerega sicer nimamo nobene verodostojne upodobitve, od spomenika so se distancirali tudi socialisti. Po mojem je bila resnično jedro spora težnja liberalcev, da si s spomenikom prisvojijo kulturni kapital, ki ga je tako obilno prinašal Prešernov kult.

Gre za podobno zgodbo iz sedanjosti, ko si »pomladniki« poskušajo prilastiti osamosvojitveni kapital?

Ja, nekako v tem smislu.

Kljub tej kulturno-nacionalni kanonizaciji Prešerna pa samo njegova poezija verjetno ni bila edini element slovenske nacionalnosti?

Nikakor ne, zgodba je bolj kompleksna, začenja se s širokim spektrom kulturnih dejavnosti vsaj od Zoisa in njegovega kroga naprej, z interesom za zgodovino, jezik, ljudsko blago, narodno kulturo v širšem pomenu. Razsvetljenski in romantični kulturni nacionalizem je šele po marčni revoluciji dobil tudi izrazito politično razsežnost in staroslovenci, kot sta bila Bleiweis in Toman, so ogromno naredili za integracijo naroda – ljudi so uspešno prepričali, ne le da so pripadniki posebnega, od drugih Slovanov drugačnega naroda, ampak tudi da so zavedni Slovenci, ki morajo za slovenstvo kaj narediti. Vsega tega ne zmore samo poezija, četudi Prešernova, to zmore le celovita kulturna in politična paradigma nacionalizma. V okviru te pa poezija ni zares na prvem mestu. Prešeren je učeni poet, poeta doctus, njegova poezija potrebuje razlagalce, v novih razmerah pa mora postati dostopna vsakomur, tudi zadnjemu kmetu na vasi. Zato je treba njegovo podobo prirediti tem potrebam, uporabljati mantre, fragmente, preproste razlage, hagiografske zgodbice in legende o dobrem doktorju, kakor je tista, v kateri otrokom deli fige.

Ali je pravzaprav o Prešernu še mogoče povedati kaj novega oziroma kaj takšnega, kar ni splošno znano?

Imate prav, to je težko. Bibliografija del, ki se tako ali drugače navezujejo nanj, je že do leta 1970 štela čez 6500 enot. Imamo več kot 300 različnih uglasbitev njegovih pesmi; samo melodija njegove Luna sije, klad'vo bije, ki jo je zložil Jurij Flajšman, je doživela več kot 20 adaptacij drugih skladateljev. Ni lahko kaj novega reči, potem ko so generacije in generacije ljubiteljskih in profesionalnih prešernoslovcev preobračale liste in lističe, pretaknile vse, kar je arhivskega ostalo za njim, preizprašale vse mogoče priče ter analizirale in interpretirale njegovo dediščino na sto in en način. Kljub temu je pri Prešernu še vedno veliko nejasnega: od tega, kako je bil v resnici videti, pa vse do skrivnostnega požiga rokopisov takoj po smrti, ki je vnemal žolčne polemike med liberalci in klerikalci.

Se lahko najdejo še kakšni novi zgodovinski viri?

Čeprav je bilo že na desetine znanstvenih izdaj, se tu in tam pojavi kakšen nov rokopis. Prav pred kratkim sta bili tako v Clevelandu v ZDA odkriti avtentični rokopisni varianti njegovih pesmi Dohtar in Slovo od mladosti, ki sicer na samo prešernoslovje ne bosta imeli bistvenega vpliva. Velika uganka prešernoslovja pa bržkone še naprej ostaja skrita v njegovem Krstu pri Savici, pokrstitev Črtomira in Bogomile je problem, ki vse do danes buri interprete. Sam tekst namreč omogoča, kar je pri Prešernu pogosto, zelo različna branja. Dejstvo pa je, da je bila duhovščina po Krstu s Prešernom bolj zadovoljna kot prej in da je tedaj nad vsako tiskano objavo bdelo srepo oko cesarske cenzure, ki je pesniku narekovala premišljen, taktičen pristop.

Tudi njegovo osebno življenje je mogoče »brati« na številne načine.

Ja, marsikaj je bilo rečeno o njegovih dveh strasteh, do vina in do rosno mladih, šestnajstletnih deklet, ki sta ga očitno spremljali v vseh življenjskih obdobjih. Njegov odnos z Ano Jelovškovo, mlado nezakonsko materjo njegovih treh otrok, tradicija prikazuje z neverjetnim razumevanjem za njegovo neodločno, tako rekoč nemoško ravnanje. Tudi alkohol ga je najverjetneje spremljal že od mladosti in ne le v zadnjih letih; znan je njegov poskus samomora, vir ugibanja so tudi namigi na neki travmatičen dogodek v mladosti v Ribnici. Ključna pa je zgodba o Juliji Primic, ki je generirala neskončna ugibanja, koliko je šlo za resnično ljubezen in meščansko snubljenje, koliko pa za retoriko iz antične in trubadurske ropotarnice. Kako je prerekanje o Prešernu in Juliji postalo narodotvorno, je pred leti pojasnil Rastko Močnik v imenitni knjigi o Prešernovi muzi.

Danes je Prešeren tako rekoč državna last. Ali je kot takšen še zanimiv za mlade preučevalce?

Ključen del njegove kanonizacije je, da ga vsi spoznavamo skozi šolski sistem od otroških let naprej. Ob Prešernu rastemo, najprej nam pripovedujejo zgodbice o figah, nato začnemo brati pesmi. Vsi se z njim srečamo, zato je vsem blizu, vendar njegovi teksti ostajajo zelo zahtevni. Celo pri študentih opažam, da jim je Prešernova poezija danes težko razumljiva, zlasti antične reference ali epigramatika. Poleg oddaljenega konteksta je problem tudi sintaksa, ki je čisto posebna, saj je moral Prešeren marsikaj izumiti na novo, moral je sam polagati temelje visokega pesniškega artizma.

Torej drži, kar pravi tudi vaš kolega dr. Igor Grdina, da je bil Prešeren edini ustvarjalec, brez katerega si slovenske poezije ni mogoče predstavljati?

Trditev je absolutno točna. Vsi nadaljevalci po njem, tudi tisti, ki so poskušali iti proti njemu, so najprej morali iti skozi Prešerna. Na tako pomemben način je zaznamoval slovensko pesnjenje in postavil tako visoke standarde, da si naše poezije ne moremo predstavljati brez njega. Toda po drugi strani se mi zdi, da je Prešernov kult kar premočno zasenčil njegove pesniške kolege, ki so bili nerazumno degradirani. Takšen je bil denimo Koseski, nikakor ne tako slab pesnik, kot so ga prikazovali, pač tipičen bojevit nacionalist tedanjega časa. Podobno je bilo z ilirskim odpadnikom Vrazom, oba sta do danes preživela le na robu Prešernovega mita. Kanonizacija Prešerna je vrgla senco celo na znamenitega Kopitarja. Učenjak, ki je bil mednarodna avtoriteta svoje dobe, je danes pri nas znan pretežno kot zlobni Prešernov cenzor. Zanimivo je, da tudi Bleiweisa in Tomana slovenski nacionalizem ni izbral za figuri slavljenja. Moja teza je, da je deloma tudi tu svoje opravil Prešernov kult. O tem podrobneje pišem v knjigi Prešeren po Prešernu, ki bo izšla letos pri LUD Literatura.

Kakšna so materialna pričevanja Prešernove svetniškosti?

Tu vam lahko postrežem s svežimi empiričnimi podatki. V bazi spominskih obeležij slovenske literarne kulture, ki smo jo naredili s kolegi geografi z ZRC SAZU, smo pred kratkim evidentirali čez 1700 spominskih enot, od tega jih je kar 134 Prešernovih. Celopostavna pesnikova kipa sta sicer le dva, v Ljubljani in Kranju, tu so Prešerna v zadnjih letih prehiteli Slomšek, Maister in Baraga. Imamo pa kar šest doprsnih kipov na odprtem, zadnjega so pred leti postavili v pesnikovi rojstni Vrbi, 13 spominskih objektov, 36 poimenovanj ustanov, sedem spominskih poti in kar 69 poimenovanj lokacij. Nekaj enot je tudi v tujini, v Moskvi celo spomenik. Po tem Prešeren absolutno nima konkurence.

Koliko je izdaj njegovih poezij?

Poezije so prvič izšle v začetku leta 1847 v dokaj ambiciozni nakladi 1200 izvodov, toda prodajale so se zelo počasi. Do konca 19. stoletja je bilo izdaj malo, le mladoslovenska iz leta 1866 s Stritarjevim esejem in njen ilegalni ponatis, potem pa se začnejo nove kar vrstiti. Po letu 1900 postane Prešeren knjigotrški hit, ki doseže tako rekoč vsako gospodinjstvo, skoraj kot Sveto pismo. Tudi danes se še ponatiskuje, je pa njegov opus dosegljiv tudi na svetovnem spletu, na Wikiviru. Za to ima pomembne zasluge dr. Miran Hladnik z ljubljanske filozofske fakultete.

Vaš izraz Prešeren po Prešernu spominja na tistega Po Titu – Tito?

Deloma res. Posmrtni interes za Prešerna se namreč kaže v njegovi kanonizaciji, ki jo s sodelavci v aktualnem projektu raziskujemo v zelo širokem razponu. Ugotovili smo, da je tudi po drugi svetovni vojni Prešernov kult ostal zelo močan; nacionalna posvetitev se zdi pri nas celo bolj izražena kot pri drugih v tem pogledu podobnih narodih. Medtem ko so nacionalni pesniki v drugi polovici 20. stoletja marsikje nazadovali, ostaja Prešeren v našem prostoru še naprej močno navzoč in visoko profiliran. Za zdaj kaže, da bo Prešernovo »ime slovilo« vsaj med Slovenci dlje kot Titovo.

Prijavi sovražni govor