Nad zadrugami ni treba vihati nosu

Od zaposlenih do lastnikov: Delavcem je doslej uspelo odkupiti malo podjetij, saj nimajo prave podpore.

ned, 27.03.2016, 08:00

Vlada bo pripravila načrt poroštev za delavski odkup podjetij, so lani napovedali njeni predstavniki, a se to ni zgodilo. V usklajevanju med vladnimi strankami je prav zdaj osnutek zakona, ki so ga pripravili v SD. »Naš predlog temelji na delav­skih zadrugah,« pravi Jernej Štromajer. »Noben zakon ne bo pomagal, če ne bodo sodelovale banke,« pa meni Andrej Zorko iz zveze svobodnih sindikatov.

V Sloveniji ni veliko podjetij, v katerih so delavci izvedli odkup lastniških deležev in tako postali edini ali večinski lastniki, a nekaj uspešnih zgodb poznamo. Prva med njimi je bržkone današnja delniška družba Domel iz Železnikov: leta 2006 so lastništvo v delniški družbi Domel Holding prevzeli zaposleni, nekdanji zaposleni in upokojenci. Leta 2013 so se »odkupili« tudi zaposleni v časopisu Gorenjski Glas, ki ima sedež v Kranju.

Za zelo uspešen primer delavskega odkupa velja izdelovalec oblazinjenega pohištva M Tom iz Mokronoga, ker se družba zdaj lepo razvija. Skupina zaposlenih je na pogorišču podjetja v stečaju postavila novo – in si zagotovila delovna mesta. Državni sekretar Tadej Slapnik opozarja na tri ključne ovire za delav­ski prevzem družb.

Po odkupu garajo, a delajo zase

Damjan Burger je bil med vodilnimi za nekatera področja že v družbi Tom, po stečaju je s sodelavci ustanovil novi M Tom – a prehod še zdaleč ni bil preprost. »Skrbi so zdaj bistveno večje kot takrat, ko smo bili v prejšnjem podjetju odgovorni za ozka območja, urejal si pač tisti 'vrtiček', zdaj pa so obveznosti veliko širše, za posel se borimo iz dneva v dan, ves čas si pod pritiskom. Toda zdaj delamo s toliko večjim veseljem, vemo, da delamo zase. Nimamo ne vem koliko, a dovolj, toliko, kot pač ustvarimo,« nam pripoveduje kot direktor nove družbe, ko ga vprašamo, kakšne skrbi prinaša delavski odkup.

Stečaj vrže zelo slabo luč na podjetje, tudi na njegovega naslednika, zato izgubi zaupanje pri dobaviteljih: »Vsi zahtevajo plačilo vnaprej, to je najhujše, ti pa nimaš denarja, dokler ne prodaš svojih izdelkov.« Pred petimi leti so sodelavci, ki so se pridružili odkupu, na kup položili imetje, kolikor so ga lahko zbrali: »Ravno takrat se nam je izteklo deset let dodatnega pokojninskega zavarovanja, dvignili smo denar in tako plačali visoko dohodnino, čeprav smo denar takrat zelo potrebovali za podjetje. Vedeli smo, da bo tako, a drugega vira nismo imeli.«

Uspelo se jim je postaviti na noge brez bančnih posojil: »Najpomembnejše od vsega je, da ljudje spet dobijo voljo do dela.« Sogovornik predlaga vladi, naj ljudem, ki se znajdejo v enakem položaju, omogoči, da bodo lahko po odkupu začeli delati čim hitreje: »Zelo bi pomagale davčne olajšave in druge razbremenitve. Ni treba, da država na takšno podjetje takoj plane z vsemi predpisi. Politika se mora odločiti, da bo v takih primerih delavcem vsaj nekaj časa pomagala in jih spodbujala, samo da ohranijo delovna mesta.«

Pri odkupih nujen enoten pristop

V vladnih Socialnih demokratih (SD) so presodili, da je delavske odkupe treba urediti z zakonom, zato so sestavili osnutek zakona, ga že izročili v usklajevanje svojim koalicijskim partnericam in tudi v tako imenovano medresorsko usklajevanje med ministrstvi, uskladili so se z gospodarskim.

»Naš predlog temelji na delavskih odkupnih zadrugah, ki torej izvedejo odkup podjetja,« pravi eden od piscev in strokovni sodelavec v poslanski skupini SD Jernej Štromajer, ki poudarja, da se je ta oblika lastništva uveljavila v zahodnih državah, tako da nad zadrugami ni treba vihati nosu, češ da so nekakšen ostanek preživetih družbenih ureditev: »Delavske zadruge so del ekonomske demokracije.« V Sloveniji že poznamo tri različna izhodišča za delavski odkup, poudarja sogovornik – delavci poskušajo rešiti svoja delovna mesta v podjetju, ki mu grozi stečaj, poznamo tudi že primer, da se je lastnik odločil deleže prenesti na zaposlene.

»Tretja pot do delavskega odkupa je privatizacija podjetij oziroma umik države iz gospodarskih družb, v katerih je lastnica prek Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). Tu imamo izjemen potencial za delavsko lastništvo. Poleg tega je tako v zakonu o DUTB kot v strategiji upravljanja Slovenskega državnega holdinga (SDH) že zapisano, da je treba ob umiku države iz lastništva najprej preveriti, ali želijo delež odkupiti zaposleni. Nastavki torej so, toda nimamo določenega modela, kako delavski odkup izpeljati,« pojasnjuje Jernej Štromajer.

Prav zato, dodaja, predlagajo zakon. Ali ga bomo res brali v uradnem listu, je odvisno od različnih okoliščin, vsekakor bo najpomembnejša politična volja vladnih strank.

Zakaj bi od delavcev zahtevali več?

V SD kot podporo delavskim odkupom predlagajo davčne olajšave za delavske odkupne zadruge in njihove člane. Sogovornik meni, da bi bilo mogoče zakon uveljaviti do poletja, na vprašanje, kaj ga lahko ustavi, odgovarja: »Finance so vedno lahko ovira, in politična volja, seveda.« Zlasti večjih delavskih odkupov ne bo mogoče izpeljati, če ne bodo sodelovale banke s posojili in jamstvi, te pa bodo morda le odprle svoje trezorje, ko bo zakon natančno opredelil potrebne modele.

»V Sloveniji država spodbuja marsikaj, zakaj ne bi tudi delavskih odkupov. Tudi kadar lastniške deleže kupujejo gospodarske družbe in skladi tveganega kapitala, ne prinašajo čiste gotovine, ampak plačujejo s krediti. Ne vem, zakaj ne bi enako veljalo za delavske odkupe, ampak bi od njih zahtevali drugačne načine plačila, žlahtnejši kapital,« poudarja Jernej Štromajer. Z osnutkom zakona predlagajo tudi, naj delavci dobijo predkupno pravico v družbah, ki gredo v stečaj, in prednajemno pravico za prostore in opremo.

»Težava, ki onemogoča delavske odkupe, je ena sama, ni jamstev zanje. Banke preprosto ne dajejo kreditov delavcem, da bi odkupili podjetje. Delavski odkupi, ki jih že poznamo, so bili razmeroma poceni, četudi so bili za delavce velik zalogaj. Banke so tiste, ki nočejo sodelovati z ugodnejšimi posojili zaposlenim. Imamo absurden položaj, da zaposleni verjamejo v podjetje, čeprav je v težavah, zanj so pripravljeni zastaviti vse svoje premoženje, a država jim pri tem ne pomaga,« pravi Andrej Zorko iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.

Država je z javnim denarjem reševala banke, te pa zdaj ne želijo podpreti delavskih odkupov: »Dokler bo tako, se ne bomo premaknili z mrtve točke.« Pozna osnutek zakona, ki so ga napisali v stranki SD, a je prepričan, da ga ne bo mogoče izvajati brez poroštvene sheme, za katero mora poskrbeti vlada, in tudi ne brez bančnih posojil: »Saj vemo, financirale so menedžerske odkupe, delavskih nočejo.«

Ovira je denar, a tudi slabi zakoni

Državni sekretar v kabinetu predsed­nika vlade Tadej Slapnik je 7. julija lani novinarjem povedal, da vlada načrtuje zakon o poroštvih države za delavske odkupe: »Gre za primere, ko se delavci odločijo za odkup in so pripravljeni vložiti lastna sredstva, vendar banke nanje ne gledajo enako kot na druge udeležence na trgu, ki imajo večjo kapitalsko moč.«

Danes državnega sekretarja sprašujemo, zakaj se njegova napoved ni uresničila, ampak so vladni načrti preprosto poniknili.

»Predlog poroštvenega zakona smo začeli pripravljati lansko poletje. Pri tem sta sodelovali tudi ministrstvi za finance in gospodarstvo. Delo je jeseni zastalo zaradi vsebinskih pomislekov ministrstva za finance. Z osnutkom zakona o delavskih odkupih, ki ga je zdaj pripravila poslanska skupina SD, se dejavnosti na tem področju nadaljujejo,« nam odgovarja Tadej Slapnik.

Ali vlada torej še načrtuje, da bo pripravila državno poroštveno shemo za delavske odkupe podjetij? »Če bodo vse koalicijske stranke podprle predlog zakona o delavskih odkupih, bomo pri sprejemanju zakona proučili možnost za ureditev poroštvene sheme,« odgovarja državni sekretar.

Po njegovih besedah pripravljajo tudi prilagojene finančne mehanizme na SID banki in v Slovenskem podjetniškem skladu, ki bodo omogočili ustrezno dostopne vire financiranja za delavske odkupe. To pa je pomembna napoved.

Delavski odkupi so mogoči že zdaj. Delavci lahko ustanovijo zadrugo in se potegujejo za nakup, a to je včasih zelo težko, tudi zaradi časovne omejitve. Pri prodaji državnega premoženja je pristojna ustanova po strategiji upravljanja državnega premoženja res dolžna preveriti željo delavcev za odkup, a modeli niso predpisani, razmere povzema Jernej Štromajer: »Ta vprašanja moramo urediti z zakonom.«

Državni sekretar Tadej Slap­nik, ki velja za začetnika socialnega podjetništva v Sloveniji, opozarja na ključne ovire, ki so se lani pokazale v spodletelih primerih delavskih odkupov tako v Novolesu kot v Adrii Airways Tehnika: »Skupni vzrok neuspelih delavskih prevzemov so sistemsko neurejena možnost dostopa delavcev do finančnih sredstev zanje, pomanjkljiva stečajna zakonodaja in nepripravljenost bank, da bi prilagodile finančne instrumente posameznim delavskih odkupom.«

Prijavi sovražni govor