Nadležna, a tudi nepogrešljiva vsemogočna plastika

Odpadna plastična embalaža prihrani kurjavo za 20 milijonov stanovanj.

Tue, 05.01.2016, 12:00
Tone(mo) v odpadkih

 

V letu 2014 je bilo na slovenskih odlagališčih vseh odloženih odpadkov 282.989 ton, od tega približno 207.676 ton komunalnih. Vseh nastalih odpadkov pa je bilo 4,6 milijona ton, od tega je bilo 891 tisoč ton komunalnih odpadkov, so izračunali na ministrstvu za okolje in prostor.

Njena lahkotnost bivanja je resnično neznosna. O plastični embalaži, katere obstojnost se meri v stoletjih, je težko povedati kaj bolj poetičnega. Ker je tudi vsestransko uporabna, ostaja zanamcem na milijarde ton plastičnih odpadkov, ki dušijo civilizacijo.

Že bežen pogled na naše deponije odpadkov razkrije očem gore plas­tičnih odpadkov, ki že nekaj let nepredstavljivo narastejo prav v prednovoletnem času. Na začasnem skladiščnem prostoru ljubljanske Snage čaka na odvoz in nadaljnjo predelavo gotovo 1000 ton ali več, kdo bi lahko ocenil, plastike. Neposredni razlog za te zastoje tokrat ni potrošništvo, čeprav so odpadki njegov simbol, ampak nerazčiščeni odnosi med komunalnimi podjetji in šestimi družbami za ravnanje z odpadno embalažo. Ker te družbe prejemajo tako imenovano embalažnino, ki jo plačujejo proizvajalci in uvozniki embalaže, so dolžne prevzemati zbrano embalažo od komunalcev in poskrbeti za predelavo. Navadno pa že konec poletja razglasijo, da so dogovorjene kvote že prevzele ...

Nepogrešljiva za pakiranje

Podjetij, ki plačujejo prispevek za predelavo embalažnine, je v EU skoraj 200 tisoč; z zeleno piko, znakom, ki potrošnikom pove, da bo za odpad poskrbljeno, pa je označenih več kot 460 milijard kosov embalaže na leto. Kljub temu kupi še kar naraščajo, zaradi česar je ta nadloga deležna neprestanih očitkov. Toda kakšne bi bile posledice, če bi vsemogočno plastiko zamenjali z drugimi materiali? Takšno vprašanje so si pred leti zastavili pri evropskem združenju proizvajalcev plastike Plastics Europe in izračunali, da bi masa embalaže narasla za 3,6-krat. Raba energije bi se povečala za 2,2-krat oziroma za 1,24 milijarde gigajoulov na leto, kar je enako 27 milijonom ton nafte v 106 zelo velikih tankerjih, s katero bi lahko greli 20 milijonov stanovanj. Izpust toplogrednih plinov bi se povečal za 2,7-krat oziroma za 61 milijonov ton ogljikovega dioksida, kar je primerljivo z izpustom 21 milijonov vozil ali recimo letno količino izpustov Danske, pove strokovnjak za okoljski menedžment in embalažo dr. Gregor Radonjič z mariborske ekonomsko-poslovne fakultete.

Ni čudno torej, da ta vseprisotna plastika zavzema nekaj več kot tret­jinski tržni delež med embalažnimi materiali, hkrati pa vanjo shranijo kar 53 odstotkov vsega pakiranega blaga. In približno toliko je izvlečejo tudi iz ogromnih kupov na deponijah, ki so opremljene za sortiranje odpadkov. Vsaj tako je v centru za ravnanje z odpadki Spodnji Stari Grad, ki je v lasti krškega Kostaka – ene izmed 18 družb, ki v Sloveniji zbirajo embalažo – in je bil te dni dobesedno zasut z odpadki. Sortiranje na nekdanji deponiji – nekaj sto metrov oddaljeni od jedrske elektrarne –, v katerem igra glavno vlogo plastika, je namreč za nekaj dni zastalo zaradi montaže nove, močnejše stiskalnice. Bolj ko plastiko stisneš, več je lahko hkrati odpelješ, večji je torej prihranek oziroma zaslužek; takšna je temeljna logika ravnanja s plastičnimi odpadki. Da postopek ni preprost, niti prijeten za uho in še manj za nos, smo se prepričali v družbi mlade inženirke Ivane Tršelič, ki bedi nad sodobno tehnologijo za sortiranje in ločevanje odpadkov. Plastika, ki kričeče sili iz vseh mogočih kupov zaudarjajočih odpadkov, bo po potovanju po ogromni sortirni liniji v velikanski hali končala kot surovina za nadaljnjo predelavo – v novo plastiko.

Do pet odstotkov primesi

Reciklaža je magična beseda, ki obljublja rešilni pas pred poplavo odpadne plastike. Čeprav se zdi večna, se veliko plastike že predeluje bodisi mehansko bodisi kemično, tudi s sežiganjem za energijo. Zbrane odpadke v mehanski reciklaži po mletju velikokrat dodajajo k svežim materia­lom iste kemijske sestave in izdelujejo iz njih nešteto novih izdelkov. Vendar ta pot ni preprosta; prvi korak je vsipni lijak na vhodu v veliko halo, v katerega bager nenehno nalaga komunalne odpadke. Pod njim se začne tekoči trak, kjer plastenka, ki ste jo odvrgli v zabojnik z rumenim pokrovom, začenja svojo pot od odpadka do surovine. Če je bila skupaj z drugimi odpadki zvezana v plastični vrečki – takšen »paket« je pogost v zabojnikih za mešane odpadke –, jo bo na prvi postaji prestregel stroj, ki trga vreče in njihovo vsebino brezkompromisno razmeče na širok tekoči trak. Ta vozi smetje v orjaški trebuh sortirnice, velik krožni boben – sito z luknjami, skozi katere odpadajo različne frakcije. Naprava, večja in tudi precej glas­nejša od železniškega vagona, vsako uro preseje pet ton odpadkov, v dveh izmenah jih prebavi 70 ton, kar znese v vsem letu približno 20 tisoč ton.

Sito ima luknje treh velikosti, skozi katere seje raznobarvne neprebavljive ostanke potrošniškega sveta. Skozi najmanjše, sedemcentimetrske v premeru, se izločijo biološki odpadki in drobni koščki plastike, čemur Ivana Tršelič, ki do obisti pozna večstometrsko linijo naprav in trakov, reče težka frakcija; skozi malo večje in še večje luknje pa nato pade embalaža, primerna za reciklažo. Vsaka od teh treh frakcij pade na svoj trak, ki jo nosi naprej skozi drobovje velikanskega postrojenja, v katerem so magnetni, indukcijski, optični in balistični ločevalniki.

Največ pozornosti namenjajo sred­nji frakciji, ki jo balistični ločevalnik v obliki nekakšnih poskakujočih vibracijskih nog razdeli še na ploščato in tridimenzionalno embalažo. Slednja se preobrača in pade skozi luknje na drug tekoči trak, ki jo popelje najprej do velikega magneta, ta pritegne kovinske delce, nato pa še do indukcijske naprave, ki je usodno privlačna za aluminij. Goli in bosi kosi embalaže nadaljujejo pot na pospeševalni trak, ki s teka prestavi v šprint, tako da se odpadki razporedijo posamično, ko vstopijo v območje infrardečega ločevalnika. Ta prepoznava različne osnovne materiale in z močnim pihanjem razporeja svoje k svojim. Sodobna naprava izloči poleg več vrst plastike tudi papir, kovine, sestavljeno embalažo, celo nekaj aluminija in biorazgradljive odpadke, ki jih najprej obdelajo v pokriti kompostarni.

Uporabljana tehnologija ločevanja odpadkov, denimo prav z infrardečimi tipali, ima odločilno vlogo pri kakovosti reciklatov, ki je vsekakor odvisna od tega, kako so odpadki pomešani in umazani z nečistočami. V bali plastične surovine, ki na koncu procesa prileze iz stiskalnice, ne sme biti več kot dva do pet odstotkov drugih materialov, drugače jo predelovalci, ti so večinoma v Avstriji, bodisi zavrnejo bodisi slabše plačajo, pravijo pri Kostaku.

Trak dostavi crkovino

Polimeri, kakor strokovno rečejo plastiki, ki jih uporabljajo za embalažo in se pojavljajo med odpadki najpogosteje (polietileni – PE, polivinilklorid – PVC, polipropilen – PP, polistiren – PS, polietilen-tereftalat – PET), se namreč v postopku reciklaže ne smejo mešati med seboj. Že majhne količine enega polimera v drugem bistveno poslabšajo mehanske lastnosti slednjega.

Česar infrardeči avtomat ni izpihnil, po zanki še enkrat zapeljejo nazaj, da razloči še tako imenovano HD- (hard density) plastiko, nakar trak vodi nekam v sredino velikega postrojenja.

Tam je, skrito za velikim sitom in stroji za razločevanje, med kupi odpadkov, ki čakajo, da postanejo surovine, srce centra, dvorana za kontrolo oziroma ročno prebiranje odpadkov, v katero je speljanih pet tekočih trakov. Tu poteka zadnja kontrola kakovosti prebranih frakcij. V dopoldanski izmeni se pod slepečimi neonkami nad njimi sklanja 12 delavcev, večinoma žensk, ki z neskončnih trakov že sortiranih materialov hitijo odbirat vse, kar mednje ne sodi. Med ropot strojev se iz zvočnikov pod stropom mešajo poskočni ritmi Avsenikov in posode za »škart« se hitro polnijo.

Po dveh urah dela bodo imeli prvi 15-minutni odmor, ob 10. uri bo malica, opoldne še en odmor. Na delovnih pozicijah se vsake toliko zamenjajo, da prekinejo monotonost dela, pripoveduje Sabina Žibret, pri Kostaku odgovorna za javnost. Kadar se nabere veliko odpadkov, gredo v sortirnico pomagat tudi drugi delavci. Delo je sicer naporno in nikomur – dobesedno – ne diši. Kljub temu je zanj, v teh kriznih časih, vedno dovolj zanimanja tudi med lokalnim prebivalstvom. Včasih tekoči trak prinese v dvorano biološke odpadke, crknjene mačke, ostanke od klanja prašičev, tudi kravo so menda že dobili, se spominja Sabina. Nesortiranih ostankov ostane skoraj 60 odstotkov, in kar ne gre v kompost, morajo odpeljati v sežig, pri čemer ni velike izbire; edina obratujoča sežigalnica pri nas je v Ahnovem, nasled­nja najbližja pa na Dunaju.

80 plastenk za vetrovko

Kitajci, ki so veliki odjemalci evropske plastike, bodo iz 80 plastenk za vodo naredili novo vetrovko. Če so plastenke raznobarvne, so uporabne samo za temne stvari, zato imajo raje prozorno plastiko, ki ima tudi boljšo ceno. Vendar bi jo morali ročno odbirati, ker v sklopu sicer ene najsodobnejših tehnoloških linij za sortiranje odpadkov pri nas še nimajo naprave za barvno ločevanje, pove Sabina Žibert.

Količine reciklirane odpadne embalaže se v EU iz leta v leto povečujejo, seveda pa se povečujejo tudi količine porabljene plastike, a ne le zaradi naraščajočega potrošništva, opozarja strokovnjak za embalažo. Po eni strani se povečuje raba lahkih in trpežnih plastičnih materialov kot zamenjava za težje (les, kovina) pri embaliranju. To opažajo tudi pri nas, ugotavlja Gregor Radonjič: »Podjetje Gorenje je v letih od 1974 do 2003 postopoma zmanjševalo maso embalaže za svoje hladilno-zamrzovalne aparate z 11,5 kg na le dva kilograma na aparat. Po drugi strani pa se količine živilske embalaže povečujejo zaradi spremenjenega življenjskega sloga ljudi. Eno- in dvočlanska gospodinjstva potrebujejo embalažo, ki je prirejena manjšim količinam živil ter dinamiki njihove porabe. Rast števila gospodinjstev z manj člani povzroča povprečno za približno pet odstotkov večjo porabo embalaže – za vse vrste pakiranega blaga –, kakor če bi bilo več gospodinjstev z več člani.«

Sodobne tehnologije omogočajo, da lahko reciklirano plastiko v celoti uporabimo za namen embaliranja živil, ki morajo sicer zadostiti najstrožjim zahtevam zakonodaje. Tak­šna je tehnologija »od plastenke do plastenke« (angl. bottle-to-bottle), ki je bila najprej razvita za reciklažo PET-plastenk. To so pozneje nadgradili še s postopkom predelave določene trde plastike na način, da se v celoti uporabi za plastenke za živila. Pri reciklaži namreč lahko izjemno učinkovito odstranijo vse nečistoče, ki bi predstavljale tveganje za človekovo zdravje.

V zahodnem svetu se vse bolj uveljavlja »zavedanje, da nimamo opravka z odpadki, temveč z načinom življenja«, je dejal William Rathje, ameriški pionir tako imenovane »smetologije« (angl. garbology). S sortiranjem zberejo v EU že več kot polovico vseh PET-plastenk.

Dobra polovica tega odpada se predela v različne embalažne izdelke, drugo pa v poliestrska vlakna za tekstilno industrijo. Industrija iz reciklirane PET-plastike izdeluje plastenke za čistila in detergente, filtre za kuhinjske nape, nosilne mreže; surovina se uporablja za proizvodnjo sintetičnih tekstilnih vlaken, iz katerih nastajajo oblačila, geotekstilije, netkane tekstilije, nahrbtniki, polnila avtomobilskih sedežev, preproge, anoraki, športne torbe, spalne vreče ...

Kam izgine druga polovica plastenk, ne vemo. Upanje, da jih na kakšnem črnem trgu odkupujejo Kitajci, je majhno.

Prijavi sovražni govor