Najprej na tanke in topove, nato v kantino!

Gostilna v Parku vojaške zgodovine: v nekdanji vojašnici pač ne gre drugače, kot da diši po vojski.

ned, 18.01.2015, 12:00

Če se vam sline pocedijo ob besedi pasulj, če vas zanima svinjska prata za komandanta ali bi se radi vsaj enkrat počutili kot general z generalovim zrezkom pred seboj, naj bo vaš cilj izobraževalne ekspedicije v Parku vojaške zgodovine v Pivki tudi kulinarična izkušnja v tamkajšnji gostilni.

Za ogled razstavljenih bojnih vozil iz te ali one vojne 20. stoletja, branje zgodb slovenskih fantov s tega ali onega bojišča ene izmed štirih držav, v katerih so živeli Primorci 20. stoletja, boste v Parku vojaške zgodovine potrebovali vsaj poldrugo uro. Če si boste zaželeli še posedeti v jugoslovanski podmornici una ali sesti na pilotski stol orla, bo Kantina Pivka v nekdanji komandi tako rekoč nujno zadnja postaja že malce utrujenega raziskovalca nekdanjih italijanskih in nato jugoslovanskih vojašnic, današnjega muzeja.

Medtem ko si boste morebiti ogledovali zemljevid JLA na steni, gradivo o pivških naravnih znamenitostih ali opazovali, kako udobno se da sedeti na zabojih za shranjevanje raket, vam bodo postregla dekleta izza šanka, natančneje – izpod protiletalskega topa. Pred vas bodo potisnili po vojaško zgaran jedilnik s cenami od štirih do 16 evrov, od pasulja s klobaso do generalovega zrezka. Ne vemo zares, ali so JLA generali v pivški kantini kdaj jedli goveji hrbet z jajcem, pečenim fižolom in krompirjem po kmečko s čebulo niti ali so komandantom tu postregli s polnjenim svinjskim karejem s krompirjevo štruco, pečenim fižolom, gorčično omako in svežo zelenjavo. Ampak zdaj tam tako pogostijo vsakega navadnega smrtnika, ki se z glavne ceste proti morju povzpne v nekdanjo komando nekdanje vojašnice.

Približno takšno zgodbo v Parku pivške zgodovine zadnjega pol leta soustvarjajo vodstvo parka ter najemnika kantine Robert in Ana Čebokelj, lastnika Aviopuba Postojna. Prvi mož vojaške muzejske zgodbe v Pivki Janko Boštjančič pove, da so ju dolgo iskali, in ker česa več od bara za postrežbo obiskovalcev niso niti pričakovali, so zdaj zelo prijetno presenečeni. »Dobili smo dobro gostinsko zgodbo, ki je vsak dan celovitejša in kakovostnejša. Zelo smo zadovoljni z odzivom, zato z veseljem sodelujemo,« pravi Boštjančič.

Recepti iz cele Jugoslavije

Sprejme nas Kantinina gospodinja Ana, a nas po kratkem uvodu in vrnitvi k sodelavcem za šankom in v kuhinji raje preda soprogu in odide k praktičnemu delu. »Ja, pri nas diši po vojaški hrani. Iščemo recepte iz cele Jugoslavije. Vsaj del, razne čorbe, meso ..., bi jih radi oživili in postregli na sodoben način. Ker je bila tu najprej italijanska vojska, smo iskali tudi italijansko vojaško kuhinjo. Ugotovili pa smo, da dobesedno vojaške hrane pravzaprav ni. Če bi hoteli kuhati italijansko vojaško hrano, bi pač morali pripravljati pašto. Gre torej za nacionalno hrano, prilagojeno pripravi za vojsko. Jedilnike šele raziskujemo in oblikujemo. Za prihodnjo pomlad. Tudi na primer hrano, povezano s preživetjem v naravi, divje rastline, zeli, zelišča, plodove. Ker pa smo v regiji, ki jo v veliki večini prerašča gozd, bomo ponudili tudi nekaj divjačine,« pojasnjuje Robet Čebokelj.

Divjačine torej zagotovo ne bodo uvažali iz drugih slovenskih regij. Kaj pa drugo hrano? »Kar je lokalno, je pač lokalno in najboljše. Z veseljem bi ponudili jedi, pripravljene iz domačih pridelkov in izdelkov. Kolikor teh imamo na razpolago, jih tudi uporabimo, a pridelovalcev z dovoljenji ali zadostnimi količinami je premalo, okolje ne sledi potrebam gostinstva. Z veseljem pa bomo sodelovali s Pivko, d. d., in ne vemo še, ali bo pivška piška ali bo vojaška piška,« z nasmeškom pove šef ekipe štirih kuharjev in treh deklet v strežbi. Zdaj pozimi, ko je Kantina odprta le do 17. ure in med tednom, sicer prodajo največ malic.

Kantina Pivka in Park vojaške zgodovine bosta skupaj, predvsem za skupine obiskovalcev, tržila tudi vinsko klet, zanimiv prostor pod stopniščem, »ki so si ga Italijani verjetno zamislili kot hladilno jamo s stalno temperaturo vse leto, s katero pa jugoslovanska armada ni vedela, kaj početi. Vsaj tako je videti,« pravi Čebokelj. »Mi bomo v njej uredili zbirko vin zlasti primorskih vinorodnih okolišev. Ker nas obiskujejo ljudje od vsepovsod, pa razmišljamo o ponudbi vinskih zastopnikov vseh slovenskih vinskih regij. Obisk pred novim letom, čeprav degustacije vin nismo posebej oglaševali, je bil presenetljiv.«

Turistična ponudba

Ana in Robert pa pridno polnita še druge turistične niše v regiji. Slovenia4seasons je njuna turistična agencija, v kateri zlasti tujcem ponujajo ogled slovenskih turističnih točk. Tuje vojake, ki so se urili na Počku, so že odpeljali v Križno jamo, Vipavsko klet in na grad Snežnik, seznanili so jih tudi s primorskimi vini. »Vojska je čez vikend prosta in v Postojni, razen da obiščejo Postojnsko jamo, nimajo kaj početi. Po drugi strani smo letos začeli sodelovati s hoteli v Trstu. Med Slovenijo in Trstom prometne povezave tako rekoč ni. Hotelom smo za njihove goste ponudili izlete po Sloveniji. Do zdaj smo zlasti v Ljubljano in na Bled, kajti po tem je največ povpraševanja, peljali trinajst skupin, večinoma Angležev, ki z Ryanairom priletijo za nekaj dni v Trst. Odziv je dober. Skupaj s parkom pripravljamo tudi programe teambuildinga z ogledom muzeja, vojaškimi igrami in kratkim pohodom v kaverne. Ponujamo tudi enotno vstopnico za ogled Parka vojaške zgodovine, Pivškega ekomuzeja presihajočih jezer in kantine z vojaško malico za ceno 9,90 evra za odraslega in 7,90 evra za otroka.«

Čisto na koncu Robert Čebokelj povabi še na letošnje vinsko-kulinarične večere, ki se iz Aviopuba na postojnskem letališču selijo v Kantino in se bodo začeli 24. januarja. Rdeča nit zgodbe prvega večera bodo vina vinarja iz Goriških brd z ustrezno kulinarično podlogo. V pivški Kantini pa komaj čakajo pomladi in poletja. Zakaj si Parka vojaške zgodovine ljudje ne bi ogledali tudi ob poletnih večerih, s terase pred Kantino, zrli čez Košansko dolino proti sončnemu zahodu in vsaj za en večer pozabili na vojake in vojne?

Prijavi sovražni govor