Napake so nujne za razvoj ustvarjalnosti

Misleca družine Bucik: Ob izidu knjige miselnih orehov za vse o inteligentnosti in kreativnosti

ned, 24.01.2016, 13:00
Ustvarjalnost odlikuje razmišljanje o več različnih, originalnih in učinkovitih rešitvah danega problema.

Pred vami so tri besede: mačka, miš in slanina. Koliko smiselnih povedi, ki bodo vsebovale vse tri besede, lahko sestavite? Če ste bolj ustvarjalne narave, mimogrede sestavite zgodbo. Toda, ali to pomeni, da ste tudi inteligentni?

Ustvarjalnost je sicer samostojen fenomen, a je tesno povezana z inteligentnostjo, bi odgovoril dr. Valentin Bucik, strokovnjak za tisto nevidno nevronsko mrežo v možganih, ki je odgovorna za mišljenje. Inteligentnost kot del tega procesa pa je eden najbolj zapletenih, a tudi najbolj preučevanih psiholoških fenomenov. Tudi laični javnosti je inteligentnost vedno burila posebno radovednost. Ljudje ga večkrat potegnejo za rokav, češ naj jim pove, kolikšen je njihov inteligenčni kvocient (IQ). Kaj jim bo ta podatek, jih ponavadi vpraša Bucik. Profesor na oddelku za psihologijo ljubljanske filozofske fakultete namreč dobro ve, da je inteligenčni kvocient mogoče povečati tudi z redno vadbo v reševanju logičnih, matematičnih ali drugačnih simbolnih nalog: »Na ta način res postajate spretnejši in bolj izkušeni, kar pomeni, da boste dosegli višji rezultat na testu IQ, a to še ne pomeni, da se samodejno viša tudi inteligentnost.«

Vsakdanja doza ugank

V profesorjevem tesnem kabinetu na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer predava psihološko metodologijo, ni videti nobenega zemljevida ali modela človeških možganov; prostora je komaj dovolj velik za nekaj knjig, mizo in tri stole. Vse je glavi, bi lahko rekli vsaj v tem primeru, ko se pogovarjamo o mišljenjskih procesih. In glavo je mogoče, podobno kot s telesno vadbo natreniramo telo, z rednim reševanjem miselnih ugank tudi pripraviti do hitrejšega in učinkovitejšega razmišljanja v vseh obdobjih življenja, vse do visoke starosti. Ker je tudi za otroke zelo koristno, da ves čas razvoja možganske strukture trejo kar najbolj raznovrstne miselne orehe, sta Valentin in njegova žena Nataša, oba psihologa, svoja otroka počasi privadila na redno dozo ugank, ki so postale del njune vsakdanje možganske higiene.

Pravzaprav so postale miselne uganke Bucikom neke vrste družinski hobi, ki ga je mama Nataša kot dolgoletna urednica revije Ciciban združevala tudi s svojim poklicem. Po njeni poti sta krenila tudi oče Valentin in sin Gregor; ta je pravkar diplomiral na arhitekturi, kot je dandanes običajno za mlade generacije, pa se najbolj spozna na računalnike. Prav te dni je izšla njihova knjiga Misleca 2; to je že druga zbirka miselnih nalog za bistroumne in vse, ki želijo to (p)ostati. Prva, ki so jo prav tako sestavili v krogu družine in tudi izdali pri Mladinski knjigi pred dvema letoma, in sicer v nekaj tisoč izvodih, bo namreč kmalu pošla.

Najpomembneje pri družinskem projektu je, da se razumejo med seboj in da lahko vsak prispeva nekaj s svojega področja, povzame besedo oče: »Dogovarjanje je lažje in tudi povsem odkrito, ker se zelo dobro poznamo in tudi vemo, da so problemi rešljivi, pa čeprav se zakreše kakšna iskra. Ker smo veliko skupaj, se lahko večino stvari sproti in iz oči v oči dogovorimo. Honorar, tega je za dobro žepnino za vse tri, pa si pošteno razdelimo glede na vložke dela v knjigi.«

Res je, da so ga sovrstniki večkrat gledali nekoliko sumničavo, češ otrok iz družine psihologov ne more biti čisto normalen, v smehu pove sin Gregor, ki se med opoldanskim odmorom pridruži očetu. Res je tudi, da mu je oče, sicer soavtor slovenske priredbe najpogosteje uporabljenega testa inteligentnosti za otroke, dajal v reševanje nešteto nalog, kakršne se uporabljajo tudi pri testih inteligentnosti. Toda hkrati sta starša dopuščala Gregorju in hčerki Kaji, ki je anglistka in francistka, odprte roke, da sta se lotevala različnih stvari.

IQ kot družbeni konstrukt

Včasih ga kdo tudi zaskrbljeno vpraša, kakšno da je bilo njegovo otroštvo, nenehno nadzorovano s prodornim analitičnim umom dveh psihologov; toda resnično misli – »le pazi, kaj boš povedal,« se na videz avtoritarno vmeša oče – da je lahko vesel, da sta se s sestro lahko sama iskala in usmerjala k stvarem, ki so ju privlačile. Prav nikoli, dodaja sin, pa ni hodil na testiranje inteligentnosti.

»Ko troniziramo ta nesrečni IQ, se moramo zavedati, da gre pravzaprav za družbeni fenomen. Zahodna znanost je postavila rezultate IQ za neko merilo večvrednosti bele rase, pri tem pa izhajala iz naivnega stališča, da so testiranci vsi enako nevešči takšnih testov, kar seveda ni res,« pravi Valentin Bucik. »Definicija inteligentnosti je sposobnost hitrega in učinkovitega predelovanje informacij, toda na način, ki je za človeka nov; če pa je reševalec testov vešč tovrstnega razmišljanja, bo zagotovo dosegel boljše rezultate, čeprav to ne pomeni, da bo tudi v resnici inteligentnejši.«

Ljudje in ljudstva imamo različne izkušnje, in testi inteligentnosti predpostavljajo samo določen tip izkušenj, zato se zdi psihologu njihov pomen pretiran: »Že zelo majhni otroci se razlikujejo glede njihovih izkušenj. Nekdo se je navajen igrati z veliko igračami, ima torej izkušnje s tem, kako jih uporabljati ali sestavljati, drugi pa se je igral morda samo z eno ali dvema. Njune domiselnosti, kako se igrati, ni mogoče primerjati med seboj. Tudi med odraslimi ljudmi ni mogoča izenačenost izkušenj, zato menim, da je reševanje inteligenčnih testov sicer koristno za možgansko telovadbo, ni pa rezultat povsem pravi pokazatelj inteligentnosti.«

Toda, ali je kljub temu mogoče s pomočjo takšnih testov povečevati inteligentnost kot lastnost? »Veliko manj, kot pa pokažejo rezultati testov IQ. A, pozor, če razumete, da je inteligentnost lastnost, ki je odvisna tudi od hardvera, to so živčne celice in njihove poti v možganih, in da se te krepijo, bolj ko jih uporabljaš, potem veste, da boste s pogostejšim reševanjem takšnih testov krepili te povezave in tudi v resnici spreminjali svojo inteligentnost.«

Kar ga moti, pravi psiholog, je dosežkarstvo, ki služi različnim ciljem. Omeni knjigo angleškega psihologa Richarda Lynna iz leta 2006, v kateri je ta razdelal razlike med inteligentnostjo med narodi. Seveda je zbudila veliko pozornosti; vsakdo je v njej našel vsaj nekoga, ki je imel nižji IQ, če je bil to sosednji narod, še toliko bolje, in torej razlog za zadovoljstvo. Slovenci so bili rangirani tik pod povprečje, a vseeno za dve točki višje kot Hrvati, ti pa so bili uvrščeni tik pred Srbi ... Takšni pristopi, ki temeljijo na iskanju razlik bodisi med narodi, rasami, regijami, političnimi sistemi, ne da bi se spraševali, zakaj so razlike nastale, in kaj z njimi početi, so zlonamerni. Zaradi takšnih raziskav si je psihološka znanost tudi prislužila kritiko, da je dekla v službi vladajočih gospodarjev.

Logično mišljenje le eno od orodij

Poleg tega, poudarja Bucik starejši, je inteligentnost pač le eden od vidikov doživljanja in vedenja. Pretirana naravnanost celotnega zahodnega sveta v razum in racionalno razmišljanje zanemarja čustvene, družbene in druge vidike doživljanja in vedenja. Kognitivna inteligentnost, to je logično mišljenje, je le ena plat reševanja problemov. Razvijanje ustvarjalnosti, socialnih kompetenc in čustvene zrelosti je prav tako pomembno kot pismenost ali matematična učinkovitost, čeprav šolski sistemi po vsem svetu načeloma preferirajo predvsem slednji dve lastnosti, torej kognitivno na račun čustvenega in socialnega. S tem seveda tvegajo celosten razvoj mladega človeka k neuravnoteženosti njegove duševne strukture.

Kot rečeno, je v tesni zvezi z inteligentnostjo tudi ustvarjalnost, ki jo, če se izraža v nadpovprečni obliki, prepoznavajo kot nadarjenost. »Polna usta imamo ustvarjalnosti, negovanja človeških virov in ustvarjanja družbe znanja, vendar je to licemerje, saj v resnici ne obstajajo ustaljene metode za razvijanje ustvarjalnosti. Celo obratno, prevladujoča logika izobraževanja po vsem svetu je kaznovanje napak, ki pa so nujne za nastanek ustvarjalnosti,« opozarja psiholog. Pri tem citira Britanca Kena Robinsona, ki mu je kraljica podelila viteški naziv zaradi promocije ustvarjalnosti. Ta pravi, da šola ubija kreativnost, s tem, ko ugotovi, da napake, ki jih učenec dela pri poskusih, niso v redu. Stigmatizacija napak in promoviranje akademskih predmetov na račun ostalih (npr. umetnosti), uničujeta človeški potencial, ki bi ga izobraževalni proces moral razvijati. Razvijati bi morali takoimenovano divergentno mišljenje; takšno, ki temelji na različnih možnostih reševanja danega problema, povzame Valentin Bucik. Psihologija in vzgoja se na to doslej nista ozirali, toda za ustvarjalnost je značilno razmišljanje, s katerim iščemo več različnih, čimbolj originalnih možnih rešitev danega problema. Takšna ustvarjalnost zelo pozitivno učinkuje tudi na razvoj intelektualnih potencialov, divergentno razmišljanje pa ima pomembno vlogo tudi pri prevladujočem konvergentnem mišljenju. To pa je takšno, pri katerem se razmišljanje osredotoča le na eno samo rešitev.

V tem, da presegajo klasičen pristop h kognitivnemu reševanju, se njihove miselne naloge v knjigi Misleca 2 razlikujejo od večinske ponudbe na trgu, pravijo Buciki. Na tem trgu, ki postaja zaradi naraščanja demenc med vse številčnejšo starejšo populacijo čedalje večji, je velika tudi izbira miselnih orehov; navsezadnje lahko sem prištevamo ves periodični tisk s križankami, rebusi, ugankami, sudokuji. Čeprav reševanje takšnih nalog tudi krepi »možgansko mišico«, gre večinoma za neorganizirane ali vsaj slabo komentirane materiale, ki obljubljajo predvsem izboljšanje IQ, morda še spomina.

Mentalna dviganje uteži pomaga

V resnici je, poudarjata Bucika, funkcij oziroma procesov, ki sodelujejo pri reševanju logičnih problemov veliko: zaznavanje (podobnosti in razlik), natančnost opazovanja, prepoznavanje oblik, razumevanje (navodil), orientacija v dvodimenzionalnem prostoru, sposobnost miselne in dejanske preslikave oblik, kratkoročni in dolgoročni spomin ter seveda najbolj uveljavljene matematične sposobnosti.

Glede na funkcije so Buciki tudi razdelili materiale svojih dveh simboličnih mislecev – to sta sovici Zofi in Plato – tako da vsako poglavje zahteva »višje obrate« najmanj enega od naštetih miselnih procesov. Naloge v vsakem poglavju si sledijo po vrsti od najlažje do najtežje težavnostne stopnje. Najlažje so za cicibane, najtežje pa za vsakogar, ki še želi »navijati« možganske vijuge. Nova spoznanja o delovanju možganov govorijo v prid redni umski aktivnosti tudi v visoki starosti, sicer bodo možganske strukture in spominske povezave, tako kot progaste mišice, če jih ne uporabljamo, začele propadati, opozarja Valentin Bucik in dodaja: »Danes vemo, da ni res, da se živčna struktura ne obnavlja, pač pa se z učenjem stiki med živčnimi celicami krepijo in na novo vzpostavljajo ne glede na starost. Prav tako danes vemo, da ne drži, kar je veljalo kot zacementirano, namreč, da se rast živčnih celic ustavi hkrati s telesno rastjo in potem samo še propada. Mentalna vadba torej ohranja tkivo pri življenju.«

Ker je kreativnost enako pomembna kot pismenost, kot pravi Britanec Robinson, so zadnja tri poglavja knjige namenjena odprtemu mišljenju, kar pomeni razvijanju novih, nenavadnih idej s pomočjo divergentnega načina razmišljanja. Vsaka smiselna rešitev se šteje kot pravilna, vendar se med seboj razlikujejo po izvirnosti. Najbolj cenjene so rešitve, ki so hkrati tudi smiselne, nas pouči Plato iz knjige.

Otroke spodbujajo, da po takšnih nalogah tudi sami sestavijo podobne naloge, tako, kot je to počel Gregor, ko je bil v otroštvu nor na reševanje labirintov. Če jih je zmanjkalo, si je sam izmislil nove, se spomni Gregor. Po navodilih mame Nataše, kot neusahlega vrelca idej, ki si je izmislila več kot sto različnih zank in ugank, jih je risal, barval in reševal tudi za Misleca 2.

Prijavi sovražni govor