Nedelo izbira: Ekološka kmetija NašRaj

Živalska farma v raju pod štirimi sončki.

tor, 12.09.2017, 15:00

Kaj, kje, kdaj

kuhinja domače jedi, ki dišijo koroško, idrijsko, tolminsko in primorsko

kdo Valerija Verhovnik

odprto vsak dan (obvezna rezervacija)

naslov Gorenja Trebuša 91, Idrija

telefon 040 450 909

splet www.kmetijanasraj.net; valerija.verhovnik@gmail.com

cene hladne predjedi 4 do 6, juhe 2,50 do 3,50, tople predjedi 6 do 10, glavne jedi 10 do 30, sladice 2,50 do 3,50; kosilo od 12 do 20 evrov

prostor za dolgo mizo ob veliki krušni peči ali za kamnito mizo pod kostanjevo senco

posebnosti prodaja domačih sirupov, marmelad, piškotov; prenočišča

vinska ponudba Iz Brd imajo Mavričevo rebulo in cabernet sauvignon, s Krasa pa Rebulovo malvazijo in teran. Sirupi, sokovi in žganice so domači in vseh vrst.

Če bi Valerija kuhala chefovsko, ne bi bilo tako dobro. Tako pa kuha po mamino. Če bi bilo v Našem raju, kot je v nedeljo ob cesti, kjer stojijo v vrsti za juho, meso in solato neznanega izvora, ne bi bilo tako pristno. Zato pa je treba do zadnje kmetije v Gorenji Trebuši in do tja se vse navigacije izgubijo. Če bi bil hlev zraven hiše, če bi bile krave privezane, če bi se koze pasle v majhni ogradi, če bi …, nam­reč ne bi bil Raj. Tako pa ima kmetija od 40 hektarov večinoma pašnikov, medtem ko imajo sosedje tam naokrog dvakrat toliko, a gozda, in zato imajo osli, krave, koze in druge rajske živali toliko kač­jih pastirjev, da je NašRaj pravzaprav Njihov raj!

Danes bo vse iz zajčka, je kuharica razložila, kaj je skuhala za svojo družino. Veliki Lars se je skril v senco, mali Niki se je motal med nogami, tuji turisti so ob svojem šotoru sončili sadje, gospodar je paradižniku popravljal rastlinjak, ki ga je zmaličilo zadnje neurje, nama pa je bilo lepo pri srcu. Ker je bilo toplo zaradi šilca dobrodošlice iz aronije, ki je pod hišo rdeče nabrekla napovedovala, da bo letos ob vloženi zelenjavi (rdeča pesa, česen, šparglji, feferoni), pestih, sirupih in marmeladah tudi soka dovolj za prodajo, in olajšano že tam ob kažipotih, ki so pri tabli za NašRaj kazali, da sva sicer zašla, a vseeno našla. Do Gorenje Trebuše se zato ne zanašajte na tehnologijo, temveč le na Valerijo, ko vam sporoči: »Iz Idrije peljite na Vojsko, nato pod cerkvijo, mimo gostišča Grošelj, na razpotju levo in še tri kilometre.« Če se izgubite, pa iščite kažipote za slap Gačnik.

Knoli v zajčji juhi

Na dolgi mizi je bilo za cel hlebec domačega in svežega, kmečko temnega kruha, z dovolj ostrim nožem za hrustljavo skorjo vred, na deski oziroma dili pa od koze panceta in salama, od zajčka pašteta, od pujsa zaseka, s kmetije z drugega hriba (Kenda) pa sir. »Kaj tudi kupimo, od okoliških kmetov, a le ekoloških.« Panceta, dejansko sušeno in zvito kozje meso, je bila krepkega okusa, ki ni za mestne, salama pa je bila všeč tudi njej. Pašteto je bilo najbolje kar debelo namazati, za zaseko pa je bilo sonce še preveč poletno. Iz rajske jedilnice, ki ima takšno peč, da bi bilo na njej tudi ob mucah še dovolj prostora za oba, se je videlo zajčnik, sadovnjak, polja, kozolec, ki pa je inšpektorjem preblizu vode, gozdove in planinski mir.

Namesto goveje je bila torej zajčkova juha, v kateri niso bili ne vlivanci in ne ribanci, temveč koroški knoli. Treba se je bilo brzdati, ker je iz kuharičinega jutranjega sprehoda po zelenjavnem vrtu nastala še ena polna skleda. Zelenjavna juha je bila gosta in pretlačena, toda ne kremna, ker to bi jo vrečkasto žalilo, in tudi s posebno zakuho, cvetovi stolet­ne čebule.

Vse iz zajčka – po pašteti juha, ne obara. Foto: Uroš Mencinger

Kakor se za pravo domače in kmečko kosilo, ki se v velikih skledah razporedi na sredino mize, spodobi, je solata prišla še pred glavnimi dejanji. Na paradižnikih različnih barv in oblik so bili sladki feferoni in Cigotovo bučno olje. Skleda je bila iz babičine dote, od tam je tudi kuharičin (koroški) naglas. Kaj več vam tudi kulinarični kritik ne more povedati. Na takšni kmetiji tudi on le je.


Ekološka kmetija Naš­Raj, ki je tudi naravni spomenik in kulturna dediščina, je zadnja hiša v Gorenji Trebuši, ki je sicer razmetana po celi Vojskarski planoti, njeni značilnosti pa sta nadmorska višina (920 metrov) in (še vedno) burja. Ob Valerijini mali družini je na njej še 27 oslov – so njihovi največji rejci –, 20 koz, 10 glav govedi, 60 zajcev, tri ovce in trije, štirje pujsi, a ti vsako leto šele po turistični sezoni. Krave so vse leto zunaj, jedo le s pašnikov, zato so suhice proti pitancem in nimajo teže za prodajo mesa, a imajo pravo mešanico krvi, galloway, charolais in limousine skupaj, ter planinske mišice, zato je za pravi kos treba v Raj, tam pa potrpež­ljivo počakati. »Pri nas gre vse počasi …« Tako kot jo je mama naučila; teletina najmanj tri, svinjska rebrca pa vsaj pet ur. »Če bi imela mikrovalovko in skrinjo, bi lahko čez vikende veliko prodala, a se tega ne gremo. Vse je le sveže in kolikor zmoreva, ker sva na kmetiji sama, mož skrbi za živali, jaz pa za družino in goste. Po domače in to je to,« postavi sklede na svoje mesto Valerija.

Krušna peč in šporget

Tukaj sta namreč še vedno krušna peč in šporget. Svinjska rebrca tako dišijo in njihovo meso tako pada s kosti, da pribora ni treba pomivati. Mastni smo okrog širokega nasmeha, zato pivnamo kar s krompirjem, ki je seveda tenstan. Zelenjava ni priloga, ker pri hiši ni porcijskega pekača, zato je stroč­jega fižola za vso hišo. Zabeljen z drobtinami pa ni po mamino, temveč po hčerino, zato se mu reče moderno – crumble.

Pet ur v peči – svinjska rebrca s tenstanim krompirjem. Foto: Uroš Mencinger

Kaj pa zajček? Brez skrbi, saj prihaja še en velik pladenj, na katerem so skutni njoki v zajčkovem raguju, »s čisto malo pehtrana«. Se danes še ne bomo vrnili v dolino? Saj se čez dan na kmetiji tudi za goste najde kakšno koristno opravilo, ponoči pa je v štirih sobah tudi štirinajst ležišč … A je na srečo novofundlandski Lars skočil na kripo poltovornjaka in še nama pustil malo prostora. Pred sladkim smo se odpeljali strmo čez drn in strn ob kačjih pastirjih pozdravit osle v senci, s starim kruhom priklicat koze in občudovat krave v raju.


Pod kostanjevo krošnjo je bila na kamniti mizi skutna torta z gozdnimi sadeži, presna pa s kakavom, mandlji, orehi, datlji ter kremo iz hrušk in indijskih oreščkov. Zato, ker rajska kuharica čez dan sicer kuha in vlaga, toda zvečer peče. Po Napoleonovi ljubici, ki se je ostrigla, da ga je v vojaka preoblečena lahko spremljala v bitkah, on pa ji je iz hvaležnosti zapustil dovolj za graščino na Dunaju, v kateri pa je s tropom psov obubožana in ogoljufana umrla kot pasja grofica, je svojo slaščičarno in kavarno v Idriji poimenovala Emilija – na tako veliki kmetiji, s toliko živalmi, tako visoko in tako ekološko nam­reč še nima preveč dela.

Zakaj obiskati?

Na ekološko planinsko kmetijo izza najvišje primorske vasi najde največ Belgijcev in Nizozemcev, ki od tam raziskujejo vso Slovenijo, in slovenskih veselih družb, ki imajo najraje golaž. A priporočamo, da tudi vi ne poslušate navigacije, temveč Valerijo in najdete na pristni in ekološki kmetiji, polni živali, dobre volje in okusnih jedi, svoj raj. Jedli boste kot domači in bili svobodni kot osli, krave in koze.

Prihodnjič: Jakob Franc, Ljubljana

Prijavi sovražni govor