Nedelo izbira: Gostilna Lectar, Radovljica

Lectovo srce z orglicami in štirimi sončki.

tor, 13.06.2017, 15:00
Kaj, kje, kdaj

 

kuhinja
tradicionalne gorenjsko-slovenske jedi

kdo Lili in Jože Andrejaš

odprto vsak dan od 12. do 22. ure

naslov Linhartov trg 2, Radovljica

telefon 04 537 4800

splet www.lectar.com; info@lectar.com

cene hladne predjedi 6,10 do 12,10, juhe 4,40 do 6,60, tople predjedi 8,30 do 16, glavne jedi 11,60 do 17,60, sladice 4,40 do 6,60; degustacijski meni 39 evrov (6 hodov)

prostor takšne so bile včasih vse slovenske gostilne

posebnosti Lectarski muzej, sobe

vinska ponudba za 40 etiket v lastni in graščinski kleti skrbi Jože Andrejaš; hišni vinar je že desetletja Erzetič (Aleksij in Andrej) iz Goriških brd; Lectarjeva posebnost je pokušina njegovih rebul, od peneče prek rumene in oranžne do črne; priljubljeni še Ščurek, Kristančič, Dolc, Istenič.

 

V gostilno ne gremo le zaradi (dobre) hrane. Gremo (tudi) zaradi doživetja! To je lahko vrhunsko ali pa domačno. Gostilna Lectar je za slednje. Ker je stara, tradicionalna, družinska, pristna in res domača gostilna, pa še sredi najlepšega slovenskega starega mestnega jedra! A hkrati je Lectar vrhunski. Seveda, predvsem zaradi lectovih src, ker je njihov muzej tako doživljajski, toda tudi zaradi družine Andrejaš, ki ji ne manjka idej in energije, kako tradicijo ohranjati živo in živahno. Začne se v vinski kleti in konča se še ne, ko gospodar zagrabi kitaro in poljubi orglice. Vmes pa se boste še domače najedli.

Orehi, jabolka in sadni krhlji. To je Lectarjeva tradicija. Ni pozdrava iz kuhinje, je pa pozdrav že na mizi. Glede na debelino jedilnega lista je to tudi praktično – ne stradaš, ko toliko bereš, pa čeprav je zanimiva le polovica. V drugih gostilnah deluje jedilni list s toliko slikami turistično in ceneno, v Lectarju pa je to dobrodošlo, sodi zraven, je v slogu celotne gostilne, ki je izletniško-doživljajska. Prvi del so domače jedi, ki turistom, ki jih je polna vsa Radovljica, odgovarjajo na radovednost glede slovenskih, gorenjskih in lokalnih jedi. Zato, ker Lectar ni le turistična gostilna, temveč je kar turistična destinacija, ki mora ustreči množici, ne pa eliti, tako da ne manjka ne kalamarov in ne čevapčičev. Nič čudnega, da se ob toliko jedeh jedilni list že leta in leta praktično ne spreminja. Veseli pa, ker se je spremenila izvedba teh jedi! Ko smo Lectarja obiskali pred osmimi leti, je dobil dva sončka … Ko smo ga tokrat, zgolj hrana sicer ni bila za čisto štirko, a s celoto je bilo zadovoljstvo nasmejano! Klasika je dobila okus.

Rdeča kapica na siru

Kdor želi več pokusiti, mu zložijo na leseno desko. Gorenjski želodec je tradicionalno dober, hren krasi kislina. Skutni namaz s črno redkvijo je hišni, serviran v izdolbeni črni redkvi deluje drugače, pomaga mu še kruh, ki je dovolj svež in mehek. Rdeča kapica je po svoje staromodna jed, ki je preveč preprosta – popečen zeliščni sir, hren, orehi, vložena rdeča paprika –, da bi bila lahko posebnost, a vseeno je v njej nekaj simpatičnega, torej lectarjevskega.

Razlog, da so idrijski žlikrofi slikovno upodobljeni na častnem mestu jedilnika in da so domači, ni le slovenski, temveč tudi družinski. Idrijčanka se je z Dolenjcem na Gorenjskem ustalila pred skoraj tremi desetletji, vedno vesela amaterska igralka in amaterski glasbenik pa sta srečno zvezo podkrepila kar dvakrat – z dvojčki. Ko bodo pri sosedih lončarjih za žlikrofe našli še pravšnjo skodelo in jim bo hči dodala lectarski podpis, bodo še boljši. Že zdaj pa jih krasi voda, v kateri so se kuhali, saj jim naredi omako za žlico polizat.

Polži po domače ne potrebujejo nove skodele, ker imajo staro ponev, ki jih tudi s pomočjo pečenega radiča združi v nadokus. Tudi preprosta jed, ki je tudi drugje tako ovita v panceto, v doživljajski gostilni še sama postane dogodek. Ko ob njih začudi še spremljava Erzetičeve črne rebule, se število tistih, ki imajo raje prazne hišice, polžem nevarno zmanjša.

Brezmesna kmečka pojedina – vse, kar želiš okusiti, ne da bi se moral spopadati z živalmi, na enem krožniku – prepriča s celoto, zato so takšne koline najboljši dokaz, da je Lectar res boljši, čeprav ni ničesar spremenil. Saj je bil vedno, kot so bile nekoč davno vse slovenske gostilne, tako pravljičen, da polno preddverje turistov s hruškovcem v eni in fotoaparatom v drugi roki vrešči od lepih posnetkov z lectovimi srci iz muzeja v kleti in z narodnimi nošami iz 1822. leta, ko so v svečarni in pekarni odprli še gostilno. Toda kar bi bila drugje le plošča tenstanega (praženega) krompirja, kislega zelja in repe, ajdovih krapov in žgancev ter štrukljev, skutnih in ajdovih z orehi, je tukaj ob zvokih sosedov onkraj avtoceste in domačinov onkraj šanka, med starinami na stenah, slikah in krožnikih, dobilo okus hišne posebnosti. Včasih je dovolj že, da je v kuhinji kaj le pogreto, toda z veseljem, občutkom in skrbjo, pa je že dosti boljše.

Brezmesna kmečka pojedina. Foto: Uroš Mencinger

Zajec na ležišču


V to smer, le mesno, je šel tudi zajec v ložu. Nima veliko gostiln stalno na jedilniku domačega zajca, Lectar pa ve, da so bili na Gorenjskem zajci za hišo kot p’šanci. Zato je lahka in zelenjavna zajčja obara njegova posebnost. Ko ji bodo izboljšali še lož in dolgouhcu bolje postlali ležišče, bodo ob rogačih v turistični nevarnosti še zajci in kunci.

Domači zajec na zelenjavnem ležišču. Foto: Uroš Mencinger

Ko je v Radovljici festival čokolade, je za Linhartov cukr dolga vrsta, kar je še zadnji dokaz tako za izboljšanje Lectarjeve ocene kot za pravilo, da preprostost potrebuje le pravo zgodbo. Takšen biskvit na gostijah sicer ne zmanjka prvi, ker pa so mu pri Lectarju dodali znani profil in staro obrt, je nastala hišna sladica, zaradi katere tudi gostilni poleg slaščičarne (Vidic) ni treba zardevati. Če ne veš, je le klasično domače pecivo (biskvit, med in jabolka, maslena krema z jajcem in smetano), če veš, da je na vrhu čokoladni Linhartov profil in na krožniku še lastnoročni podpis, pa si cukr zasluži tudi besedico originalen. Kot Lectarjev jabolčni štrudelj, po originalnem receptu iz leta 1822, ki pa je že legendaren.

 

Linhartov cukr z avtogramom. Foto: Uroš Mencinger

A končajmo to lectarsko zgodbo v radovljiški graščini, ki tradicionalni radol’ški gostilni posoja eno svojih starih vinskih kleti, v kateri so cesarjem nekoč skladiščili vino na poti na Dunaj. Danes je tam taca pršuta vedno nared, da ponudi okrepčilo pokušini vrhunskih slovenskih vin, če vas na poti v gostilno na Linhartovem trgu prestrežeta gospa s čipkastim senčnikom in gospod z volančki na lajbiču. Pustite se jima zapeljati, saj ste prišli zaradi – doživetja.


Zakaj obiskati?

Ni pomembno, kako dobra so lectova srca. Ker so tako lepa, so predvsem za spomin! In enako je z Lectarjem. Ni le za pojest, ker se da v njem še veliko več doživeti. Če greste na izlet, obiščete muzej, zaplešete ob orglicah in si daste izpisati njeno ime na rdeče srce, se boste strinjali, da ste obiskali najbolj veselo slovensko domačo gostilno! Ko v gostilni postanemo veseli, pa je ravno za – štiri sončke!

Prihodnjič: Domačija Globočnik, Globoko

Prijavi sovražni govor