Nedelova kolumna: Moto: Vun!
sob, 16.12.2017, 13:00
Nedelova kolumna: Moto: Vun!
Včasih človek popusti napredku, in neumen kot je, ima(m) po novem v sprednjem levem žepu zbasan pametni telefon.

Priznam, ko sem doumel, da je s to napravo kot s pošto – v tej dobiš skoraj vse, poleg znamk in kuvert – in da je telefoniranje le kolateralna (z)možnost džiesema, mi je prirasel k srcu, no, razkoraku. Pa domišljavo naprednjaštvo ni dolgo trajalo. Očitno za novotarije niso primerne deset let stare trenirkaste hlače plitvih, luknjavih žepov. Ko sem nekega večera zapazil, da pametnega ni več z menoj, sem zagnal vik. Sam sem se poklical s sosedinega telefona in kojci zaslišal ženski halo. In se predstavil kot oni, ki bi moral prvi reči halo.

Gospa je napravo našla na parkirišču, kjer sem odložil fuzbalerja, in na bližnjem bencinskem servisu sva bila čez deset minut vkup. Telefon, ki je očitno ležal na mokrem šodru, je deloval. Le na hrbtni strani je bil prepreden z nepreštevnimi poklinami, steklastimi drobci. Najditeljica je nakazala, da je morda sama stopila nanj ali pa ga celo povozila. Bil sem v dilemi – naj se ji zahvalim, ker ga je nehote našla, ali ji pripeljem eno, ker me je čakal več kot stoevrski izdatek za popravilo.

• Saj vemo, kako so zadeve od daleč očesu bistveno drugačne kot od blizu, pa naj gre za pogled na Kamniške planine iz Ljubljane ali zrenje v namalano impresijo. Ali pa za hrvaška Grožnjan in Motovun, ki sta na podobah, pofotkana v večerni zarji s sebi podobne nadmorske višine, veličastna, vabljiva. Od blizu pa, na prvem hribcu ne sluha ne vonja po slikarskih barvah, platnih, avtorjih, na drugem ne sluha ne vida o filmskem festivaljenju. Tako da, če mene vprašate, je Motovun izrazito pokonci postavljen Piran s tlemi, nevarnimi za zdrs ali zvin, pasje drekovje pa se ne ozira na meddržavne spore in gre enako v nos to- ali onstran mejne reke, ki je ... Tako da je bil, ko smo izvedeli cene jestvin v edini odprti restavraciji, naš moto: vun. Pa noter v Slovenijo.

• Namenjena mi je bila vožnja v vijoličasto mesto. V petek popoldne, tistega deževnega dne. So mi domorodci, totirodci rekli, dobre tri ure cijazenja mi ne uide. Na pot sem šel štiri ure in pol pred začetkom dogodka. Bil v tri četrt ure na Vranskem, za vsak primer pojedel polsurove lignje, pač, vsaka sekunda šteje, na cilju sem bil dve uri prezgodaj. In klel one, ki so mi svetovali urnost, mar obstajata dva Maribora? Nazaj grede, slep na eno oko, tudi avto je imel visoko dioptrijo, sem vozil štiri ure. Povprečno 40 na uro. V najhujšem metežu, kar sem jih v življenju doživel za volanom. Bodičaste snežinke so se zabadale v vetrobran, pred menoj velika belina, za menoj živčneži, ki so želeli drveti 45 na uro. Še dobro, da me je sem ter tja prehitel prikoličar, me resda zalil s čobodro, a mi vsaj za nekaj minut omogočil vlogo voznika slednika. Ampak poti od tam do večnosti je bilo slednjič le konec in opozorilo, da je iz Ljubljane do Maribora lahko več kot tri ure, ni bilo čisto mimo. Le obrniti ga je bilo treba.

• Nekdo te mora imeti rad ali pa ti vsaj dajati občutek navezanosti, ko mu daješ trave, zelene otave – če je to ovca. Če je pa maček, pač brikete in prilagojene paštete. Naročeno mi je bilo, naj za priložnostno našega živalskega (definicijsko) zahrbtneža stešem prezimovališče. Slišal sem, da je les lep, in se strinjam, da naj tak tudi ostane. Ni pa zame, da bi iz njega kaj postoril. Zato sem kupil plastičen zaboj, pokrov naj bi bil streha, poden in stene sem obložil s stiroporom, da (mu) bo toplo. Edino resnejše opravilo, vhodno-izhodna odprtina, je bilo zasluga soseda s fleksarico. Potem pa je bil na vrsti uvajalni trening. Sam v stiroporišče mačur ni hotel, nič ni pomagalo niti, ko sem ga skozi zgornjo praznino dvakrat zbasal v notranjost, z nekoliko tršim prijemom. Bo zaboj sameval? Nak, vanj sta se naselila sosedova predstavnika iste vrste, napol naš pa noči preživlja, kakor mu drago. Dokler mi, dvonožniki, ne gremo k počitku, prede v naši dnevni, nato pa ga, no ja ... degažiramo v noč. Življenje je pasje.



Nedelova kolumna: Moto: Vun!

Foto: Ankele Špela

Prijavi sovražni govor