Nedelovih sedem: Spomini na velikonočne praznike

Kakšna občutja in spomine v vas vzbudijo velikonočni prazniki smo spraševali Nedelovo sedmerico.

Sun, 27.03.2016, 06:00

Jure Apih, publicist

Radosti največjega krščanskega praznika v resnici nisem nikoli doživljal. Odrasel v partizanski in pravoverni historično materialistični družini sem vedel, da je religija, kot nas je poučil Lenin, opij za ljudstvo. Za kazen me seveda Miklavž ni nikoli obiskal, Božiček mi ni puščal darov pod drevcem, še miška mi ni izpadlih mlečnih zob odkupovala, da o zajčkih, ki barvajo jajca, niti ne govorim. Brez jasli tudi največjega družinskega praznika nismo obhajali, le sindikalni dedek Mraz nas je najprej z rožiči, krhlji in suhimi figami, pozneje pa tudi s kakšno pomarančo in še čim obdaroval. K verouku mi k sreči ni bilo treba, tistih previdnih nočnih priprošenj pa tudi nisem nikoli nikomur zaupal. V morju zla nisem znal najti usmiljenega Boga, le papež Frančišek me bega, ko prižiga žarek upanja naši zahojeni civilizaciji.



N'toko, glasbenik in kolumnist

Velika noč mi je kot otroku pomenila manj simpatično sorodnico božiča. Zahtevala je več priprav ter daljše in bolj zamorjene maše, nagrada v obliki pirhov in šunke pa ni prinesla enake evforije kot igrače pod jelko. Spomnim se jutranjih sprevodov z butarami in čakanja, da papež v tv-prenosu z dolgega seznama velikonočnih pozdravov v različnih jezikih vendarle prebere tudi tistega slovenskega. Saj je bilo ok, ampak Karel Woytila pač ni bil Božiček. So pa Američani odkrili odličen način, kako praznik narediti otrokom bolj privlačen: prirediš tekmovanje v iskanju čokoladnih pirhov. Tako smo z vrstniki iz razširjene družine Kristusovo vstajenje proslavili z nebrzdanim divjanjem po hiši, starši pa so nam na ta dan morali odpustiti malo več objestnosti.


 

Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša

Velika noč ima seveda več pomenov: je največji krščanski praznik, tradicionalni začetek sezone obilja, pravi začetek pomladi … Meni predvsem pomeni enega tistih dni v letu, ko se zbere vsa družina, v miru, prijetnem klepetu in s tradicionalnimi dobrotami, ki jih pripravita moja starša. Prav taki prazniki, ki vsako leto potekajo na ustaljen način, nam dajejo tisti prepotrebni občutek pripadnosti, varnosti in trajnosti družine. Zato je prav, da ob takem prazniku pomislimo na vse, ki tega niso deležni. Povabimo ali obiščimo starejše, ki nimajo svojih bližnjih, s katerimi bi praznovali!


 

Dragan Petrovec, kriminolog

Težko priznati, ampak prav nič posebnega. Se sliši precej nedomoljubno v današnjih časih, ampak spominov ne kaže prirejati, čeprav zna biti donosno. Seveda ne v tem primeru. Najmlajša leta, prvih deset, sem sicer preživel v frančiškanskem farovžu, ki pa je bil tako liberalen, da je vsem stanovalcem pustil popolno svobodo in pod svojo streho gostil pravoslavce, partizane, ateiste, kristjane in še koga vmes. To je bil ideal multikulturne skupnosti, strpne in sodelujoče. Precej drugačen od velike noči je bil božič, najbrž zaradi bližajočega se novega leta, ki je pomenilo darila, sicer skromna, a vseeno dobrodošla v časih, ko smo še živeli (tudi) od »unra paketov«.




Janez Markeš, komentator Dela

Ti prazniki v meni budijo spomine na prihodnost. Formalno gre za praznik smrti in novega rojstva in tako ali drugače ga poleg krščanske poznajo domala vse stare religije. Motiv je vgrajen v egipčanske in babilonske zgodbe, v grške mite, v elevzinske misterije, v judovsko Staro in v krščansko Novo zavezo ... Na osebni ravni pa ta praznik vsako pomlad punktira natanko tisto sredico jeter, ki jo v vedno ponavljajočem se prometejskem vsakdanu znova in znova izkljuva jastreb. Gre za upanje. Vemo, da bomo umrli, in to ni problem. Problem je, če se to zgodi že pred svojim časom. Ta praznik čisti prostor upanja, od tega pa je odvisno naše življenje.


 

Svetlana Slapšak, redna profesorica

Vonj pokošene trave: tiste, ki sva jo z mamo nabrali za zajčkovo gnezdo na terasi, kjer bom na velikonočno jutro našla darilo – največkrat nove, tako značilno dišeče čevlje; vonj pokošene trave in cvetja, ki je povsem prekrivalo tla metropolitske cerkve v Atenah po velikonočnem obredu; vonj sveč in svetloba, ki se od prve svečke v cerkvi po polnoči razlije kot reka luči po mestu; vonj venca, ki ga po maši obesijo na suho drevo pod Akropolo; vonj začimb za kretski velikonočni sladki kruh ... Vonji pomagajo, da za trenutek pozabiš grozljivo zgodbo, svoje nesprejemanje vstajenja in kruto realnost smrti.


 

Karel Gržan, duhovnik

Bil sem majhen otrok, ko se je v meni prebudilo neustavljivo hotenje, da bi bili v ljubečih vezeh neminljivi – da bi imeli krila večnosti. Ko so tam nekje v srednji šoli tipala mojega duha otipala Tistega, ki ga imenujemo Bog, a je Ljubezen, sem v Njem zaznal kot večne vse ljubezni svojega življenja. In postal sem globoko miren. Spominjam se tistega leta po očetovi smrti. Bilo je zelo zgodaj na veliko noč, ko sem stopil pred oltar božjega groba in zaznal, da je ta grob prodor/predor/preboj iz naše ujetosti v čas in prostor v nam nepredstavljive razsežnosti bivajočih. V tistem jutru sem na otip duha zaznal prisotnost očeta in meni ljubih, ki so že prestopili prag večnosti, in sem doumel, da ljudje ne umiramo, da le prehajamo od senc in podob k svetlobi in resnici.


Prijavi sovražni govor