Nekoč, pred davnimi časi, so živele pravljice

Tudi danes pravljice začarajo celo najbolj razigrane otroke.

ned, 06.03.2016, 08:00

Kdor ne bere, bo imel pri svojih 70 letih samo eno življenje. Kdor pa bere, bo živel pet tisoč let.

Umberto Eco

Vsako leto spomladi na svoj račun pridejo pravljic željni knjigobrbci: z vseslovenskim pripovedovalskim festivalom pravljic od 7. do 11. marca, aprila z mednarodnim, Andersenovim dnevom knjig za otroke ter bolonjskim knjižnim sejmom otroške literature. Ob vsem tem pa se vedno znova sprašujemo, kakšen pomen imajo pravljice za današnjega otroka, kako jih posredovati in katere izbrati, da bodo ugodno vplivale na otrokov razvoj in spodbujale branje.

Ljudske pravljice so izgubile svojo magijo, so »izčrpana« oblika, je prepričan strokovnjak za renesanso in sodobno kulturo ter zgodnjo italijansko literaturo Armando Maggi. Bi lahko prikimali njegovi trditvi, da stekleni čeveljček, zastrupljeno jabolko in zlobne mačehe, pravljične vile in očarljivi princi, pa poljubi, ki vodijo do srečnega konca, ne morejo več prebuditi intelektualne in domišljijske moči? Meni, da je mitski objektiv pravljic, ki je pomagal otroku razumeti realnost in eksistenčne probleme, vse ožji. A zakaj se potem še vedno vračamo k tem starim zgodbam, v katerih je lahko za otroka precej krutosti in neprimernih vsebin? Ker v našem nezavednem pomenijo nekaj naravnega, ker verjamemo, da so obstajale od nekdaj, v resnici pa niso, bile so konstruirane, v resnici so to zelo nedavne zgodbe, odgovarja. »In vendar se jih držimo, kot kraljica, ki se vsako jutro vrača k svojemu ogledalu. Trenutno nimamo ničesar primernega, kar bi jih nadomestilo. Potrebujemo novo mitologijo, nove odzivne robustne pripovedi, kajti brez mitologij, ki nam odstirajo razloge, zakaj živimo, in kažejo načine osmišljanja sveta in preživetja, ne moremo niti v današnjem času.« A kje so in kakšne naj bi bile nove prav­ljice, tega odgovora sam še nima, pove v isti sapi. Morda bi profesorja povabili kar k nam v Slovenijo, kjer imamo pravljičarje, pripovedovalce, knjižničarje in sploh spodbujevalce branja, ki niso zašli v njegovo slepo ulico in se ne sprašujejo, kaj se dogaja z mitologijo, ki je podlaga prav­ljični strukturi. S pripovedovanjem otroku približamo ljudske zgodbe, s pravljičnimi knjigami mu privzgajamo ljubezen do branja, tako preprosto je to.

Nori na knjige

Dvoletniki nenehno segajo po slikanicah, pravzaprav so vsi malčki nori na knjige, vedo povedati vzgojiteljice. Ena od njih opaža, da jim je najbolj všeč, če jim ves teden pripoveduje eno in isto pravljico, z vsakim dnem jim postaja bolj všeč, doma o njej pripovedujejo, v njej odkrijejo vedno kaj novega. Seveda so ilustracije najpomembnejše pri tej starosti. Vprašanje pa je, razmišlja, če bi bile na policah tudi tablice z risankami, ali si malčki ne bi raje izbrali teh, in navsezad­nje, če bi jim bile ves čas dostopne le tablice, knjige pa le občasno, ali si ne bi raje izbrali knjig? Tako pokaže na problem sodobnega otroka, ki ga, starejši ko je, vedno bolj premamljajo elektronske igrice ali pa mu zanimanje za knjigo preprosto usiha. Nič čudnega torej, da je spodbujanje branja pri otrocih tudi knjižnični nacio­nalni načrt, eden izmed projektov se imenuje Rastem s knjigo. Marjane Moškrič, samostojne bibliotekarske sodelavke in mladinske pisateljice, ki je med drugim za uresničevanje tega projekta prejela nagrado slovenske sekcije IBBY, Mednarodne zveze za mladinsko književnost, ne skrbi za knjigo. Čeprav nagrajenka iz Mestne knjižnice Ljubljana v pogovoru opozori, da je njen pogled pristranski, je namreč pogled človeka, ki bi ga sama najlažje ponazorila s citatom nedavno preminulega Umberta Eca: »Kdor ne bere, bo imel pri svojih 70 letih samo eno življenje. Kdor pa bere, bo živel pet tisoč let. Branje je notranja neskončnost.« Ob teh besedah bi verjetno umolknili še taki skeptiki, ki menijo, da pomen literature precenjujemo. A na tem svetu se ji ne zdi lahko biti otrok, kajti toliko stvari in podatkov se vsipa z vseh strani; »po drugi strani pa se je tako preprosto spraviti v kot s knjigo, ki te odpelje, kamor želiš. Tiho in mirno. Lahko pa tudi drugače, skupaj s prijatelji ali pa s tujci se usedeš nekam na toplo in udobno. Najprej tišina, potem pa … Nekoč pred davnimi časi … Ali pa tako, kot se začne moja Pravljica o belem in črnem: Ni nekoč in ni danes. Drug čas je. Ni tukaj in ni tam. Drug prostor je ...,« razmišlja po 34 letih, ki jih je preživela med knjigami in bralci. In med knjižnimi junaki. Pravljičnimi junaki.

Rahločutni pripovedovalci

Da imajo otroci pravzaprav najraje ljudske pravljice, je pred dvajsetimi leti ugotavljal njihov proučevalec Bruno Bettelheim. V knjigi Rabe čudežnega je zapisal, kako pomembno je pripovedovanje staršev; če ti zgodbe s čudežno vsebino otroku pripovedujejo, mu s tem sporočajo, da odobravajo njegovo poigravanje z mislijo, da bo premagal velikane. To ga pomirja in je drugače, kot če zgodbo bere sam in si ob tem misli, da neznanec, ki jo je sestavil, odobrava, da otrok prelisiči ali pokonča velikana. Če mu zgodbo preberejo starši, »je otrok prepričan, da odobravajo domišljijsko maščevanje za občutek ogroženosti, ki izvira iz prevlade odraslih«.

Kako se naučiti pripovedovati, ustvariti vzdušje in napetost, je zaposlovalo Marjano, ko je začela nastopati kot pripovedovalka najmlajšim in šolarjem, in to je ne nazadnje skrb slehernega pripovedovalca. »Sledile so ure iskanja primernih pravljic, učenja in pripravljanja, vendar mi dolgo ni steklo. Moja glavna zavora je bila trema. Z leti je tudi to prešlo.« Včasih jo še vedno zaskrbi, kaj pa, če ne bodo hoteli poslušati, še posebno tisti, ki že berejo, ali kadar pride kakšna zelo razigrana skupina, a se hitro izkaže, da jih pravljice začarajo, umirijo ...

Pravljičarka, pesnica in pisateljica ter magistrica folkloristike Anja Štefan je pred 19 leti zasnovala pripovedovalski festival Pravljice danes, katerega okvir je ljudsko izročilo. »Po eni strani zelo verjamem, in sproti vedno znova preskušam, da imajo nekatere zgodbe iz ljudskega izročila moč, nagovarjajo z vsebino, s samim potekom in sporočilom. A za vse zgodbe ljudskega izročila seveda tega ne bi mogla trditi, z mnogimi se tudi sama ne morem identificirati, zato se mi zdi iskanje primerne pravljice ena zahtevnejših nalog današnjega pripovedovalca.« Enako pomemben je pripovedovalec. Zato te skrbno izbirajo za festival, kajti zgodbo, ki jo prevzamejo kot izročilo, je pomembno zaviti nekoliko po svoje, »da je še prostor za pripovedovalčeve komentarje in dograjevanje. Ko poudarijo določen aspekt zgodbe, za katerega si želijo, da bi zažarel, vplivajo na sporočilnost te zgodbe,« pripoveduje o festivalu, katerega letošnje teme so slovenske ljudske pripovedi v narečju, pod naslovom Ti povem ano pravco, ter večer S prav­ljico okrog sveta s pripovedovalci iz različnih delov sveta, ki bodo pripovedovali v slovenščini in primaknili drobce maternega jezika. Glavnina prireditev je namenjena odraslim, potekajo v Cankarjevem domu, Slovenskem etnografskem muzeju in drugod. Otrokom od četrtega leta starosti je med drugim namenjena Zlata skledica, niz pravljic in ljudskih pesmic, ki jih bo pripovedovala lutkovna ustvarjalka Katja Povše, ob petju in glasbi Ane Vipotnik in Igorja Leonardija. Dogodki spremljevalnega programa se bodo vrstili v številnih krajih vse do konca meseca.

Ko je v knjižnici prijetno

Knjižničarji so potovalci brez kompasa in potnega lista, iskalci znanja, so Marjanine besede. Tudi ravnateljica radovljiške knjižnice, profesorica slovenščine in pedagogike Božena Kolman Finžgar, je ena takih popotnic, tudi ona je nagrajenka IBBY, mnoge zamisli predstavlja na konferencah po svetu. Priznanje je prejela za skoraj dve desetletji prizadevanj, »seveda skupaj z zaposlenimi«, ne pozabi poudariti, za mnoge izvirne načine spodbujanja branja. Omenimo samo Noč z Andersonom, evropsko zamisel, ki obstaja že desetletje in ki jo je pri nas uresničila prva; otroci so nadvse zadovoljni, da lahko noč prebedijo v knjižnici in ustvarjajo ali pa preprosto počnejo, kar jih veseli. Kaj lahko starši storijo, ker otrok ne bere? Zgled je nadvse pomemben, je prepričana, če beremo sami, bo tudi otrok. Preberimo mu kaj kot nagrado, ker je bral sam; pogovarjajmo se z njim o prebranem, potem ko smo starši in otrok prebrali isto knjigo; berimo izmenično poglavja, enkrat on, enkrat mi; pred­lagajmo mu knjige, po katerih so posnete risanke ali filmi; pojdimo z njim tudi v knjižnico. V radovljiški knjižnici imajo med drugimi prireditvami za otroke tudi ure jogice, joge za dojenčke. Če otroka premami »pravljični kovček«, kjer so poleg pravljice tudi lutke pravljičnih junakov, zgoščenke in drugo, recimo Pepelkin nahrbtnik, si ga lahko izposodi na dom. Začeti je pač treba od malega, zato ni narobe, če že dojenčku damo v banjico novodobno plastično knjižico, tako bo igračko povezal s tem, da je knjiga prijetna. Umirjena nežna melodija branja bodočih staršev pa vpliva na otroka, ki se razvija v maternici, opozarja Božena. Otroci nadvse radi tudi sami ustvarijo pravljico; to storijo, potem ko jim knjižničarka prinese pravljice o Rdeči kapici, ki so jih napisali povsod po svetu, in jih seznani, da poznamo o tej legendarni pravljici veliko različnih koncev.

Dar ljubezni je Lewis Carroll, avtor Alice v čudežni deželi, imenoval pravljico. Ker od otroka ničesar ne terja, pač pa ga opogum­lja in budi upanje.

Prijavi sovražni govor