Neukročene obale zelenega otoka

Z avtomobilom po Irski: dvotedensko raziskovanje samotnih poti in osupljivih naravnih lepot.

ned, 10.01.2016, 10:00

Potovanje se je resnično začelo šele, ko se je Dublin znašel v vzvratnem ogledalu. To je namreč simpatično, a rahlo zaspano mesto, ki se težko kosa s spektakularnimi naravnimi lepotami otoka. Prvi kilometri v najetem avtomobilu so potekali brez večjih pretresov, potem pa je nekje na meji med Irsko in Severno Irsko ležerno potovanje prešlo v kar stresno avanturo.

Ravno ko sem se na levi strani ceste začenjal počutiti precej domače, sem med vožnjo po manjšem naselju zadel robnik in preluknjal pnevmatiko. Načrtovano popoldansko raz­iskovanje Belfasta je splavalo po vodi, saj je sicer nadvse prijazen gospod z irske avto-moto zveze potreboval kar precej časa, da se je prikazal na kraju nezgode, pozneje pa je bilo v največ­jem mestu Ulstra nemogoče dobiti hotelsko sobo, saj je tisti dan tam potekala severnoirska parada ponosa. Noč sem tako preživel na letališču, zjutraj pa sem se vrnil v Belfast, kjer so mi v edini delavnici, ki je bila tisto nedeljo odprta, začasno gumo zamenjali s pravo. Sreča v nesreči se je pokazala, ko sem na ulici blizu mehanikov opazil znamenite ulične poslikave iz časov konfliktov, ki so tako močno zaznamovali mesto. Ogled umetnin in kratek sprehod sta bila dovolj, da sem začutil ozračje prestolnice Severne Irske, ki jo bom ob drugi priložnosti z veseljem podrobneje raziskal.

Levo ali desno? Foto Jaka Bulc

Stereotipno z dežjem

Tokratni načrti so se pač osredotočali predvsem na znamenitosti, ki jih v mestih težko najdeš. Iz Belfasta sem se odpravil proti skrajnemu severu otoka, proti obali grofije Antrim. Z vsakim prevoženim kilometrom je pokrajina postajala bolj divja. Najprej sem se ustavil v prikupnem obmorskem mestecu Ballycastle, kjer je ravno potekal vaški sejem s tipično britanskim priokusom, starimi avti in stojnicami z mesom. Vse skupaj je postalo še bolj klišejsko, ko je na lepem začelo deževati, a glasbena skupina, ki je nastopala na prikolici tovornjaka, se pred šestimi člani publike ni pustila motiti. Ker je blizu Ballycastla Giant's Causeway, svetovno znani košček skalnate obale, sem hitro krenil naprej.

Vrtoglava brv za izjemne razglede. Foto Jaka Bulc

Vsa severna antrimska obala je izjemno privlačna, saj se s strmih pobočij in ostrih skal spušča proti tem­ni vodni gladini. Nekaj kilometrov pred Velikanovim prehodom je do otočka Carrickarede čez tridesetmetrski prepad speljana vrtoglava brv. Razgledi v globino so fenomenalni, na otoku pa je mogoče opazovati vrsto različnih živali, ki redno obiskujejo to divje okolje. Velikanov prehod ni tako strašljivo prvinski, je pa obkrožen s kopico odličnih sprehajalnih poti, poleg tega so oglate bazaltne skale, ki ga sestavljajo, zaradi svoje unikatnosti resnično fascinant­ne. Skalni stebri so posledica vulkanske dejavnosti, ko se je lava med ohlajanjem krčila in pokala, ime pa so dobili z legendo o velikanu Fionnu, ki da je od tod zgradil prehod do Škotske, kjer ga je na dvoboj pozval neki drug gigant.

Raje jelene kot ljudi

Po Severni Irski je bil na vrsti Donegal, najredkeje poseljena irska grofija. Za obiskovalce, ki si želijo raziskovati podeželsko pokrajino, kjer med zelenimi griči vijugajo ozke ceste, je na voljo prgišče imenitnih malih penzionov ali domačnih sob v zasebnih hišah. Prijazni domačini so iskreno ponosni na svoj del sveta in z veseljem priporočijo območja, ki so vredna ogleda. Mednje nedvomno sodijo gorski prelazi, kjer pokrajina z vsakim metrom postaja bolj pusta, pa peščene obale ob krajih, kot je Dunfanaghy, predvsem pa narodni park Glenveagh, ki leži v bližini istoimenskega gradu. Gre za skrivnostno stavbo s pestro zgodovino. Med njeno gradnjo je prvi lastnik prisilno izselil več kot 200 okoliških prebivalcev, ki so mu bili na posestvu očitno v napoto. Namesto njih je v dolgo jezersko dolino, ki je ugnezdena med dve gori, naselil čredo jelenov, okolico pa je preuredil v razkošne vrtove. Grad je v 20. stoletju zamenjal celo vrsto lastnikov, ki so v njem gostili tudi zvezdnike, kot sta bila Clark Gable in Greta Garbo, sčasoma pa je končal v rokah države. Urejene poti, ki vodijo po različnih vrtovih, so popoln kontrast divjim stezam na zahodnih obalah Donegala, kjer se Atlantik z vso silo zaganja v pokončno lice, ki mu ga nastavlja otok.

Samostan. Foto Jaka Bulc

Zahodna Irska je za ljubitelje narave in osupljivih pokrajin prava zakladnica. Od mesta Galway, kjer sem na deževen petkov večer med sprehodom imel priložnost doživeti tudi tipično pubovsko kulturo, se zvrsti nabor slovitih polotokov, na vsakem od njih pa se morje in kopno srečata na malce drugačen način. Zahodno od Galwaya je Connemara, kjer večina prebivalcev govori galsko, pokrajina pa od visokih vrhov connemarskega narodnega parka zložno pada proti morju in killaryjskemu fjordu.

Blizu narodnega parka je grad Kylemore, ki so ga benediktinci v prvi polovici 20. stoletja spremenili v samostan, a včasih je treba kakšno turistično zbirališče tudi preskočiti, zato sem več energije in denarja raje namenil iskanju toplega obroka. Našel sem ga v Clifdenu, največjem mestu na polotoku, pa tudi drugače nisem imel pretiranih težav s prehranjevanjem, čeprav ne jem mesa. Povsod, od vaške krčme do mestne restavracije, je na jedilniku kakšna vegetarijanska jed, riboljubci pa na obali tako ali tako pridejo na svoj račun. Po kosilu sem obiskal še otok Omey, kjer velja zelo zanimiv prometni režim. Ob oseki se je mogoče nanj po prostrani peščeni plaži zapeljati z avtomobilom, med plimo pa je dostopen samo s plovili. Kar malo čudno se je voziti po cesti, ki jo zamejujejo samo prometni znaki, ob hitrem naraščanju vode ob obali pa se verjetno še največjim hladnokrvnežem mudi nazaj na trdna tla.

Navdihujoča samota

S Connemare sem se proti svetovno znanim Moherskim klifom odpeljal po Divji atlantski poti, turistični cesti, ki mi je precej olajšala odkrivanje lepot zahodne obale Irske. Wild Atlantic Way je namreč odlično označena mreža asfaltiranih nebes, ki obiskovalca usmerja k največjim znamenitostim in zanj izbira najbolj slikovite poti, poteka pa od najsevernejše točke Donegala do mesta Cork na jugu države. Do Moherskih klifov me je pripeljala ob ravno pravem času, ob sončnem zahodu. Ker je bil dan dokaj hladen, vetroven in do takrat tudi oblačen, pri klifih ni bilo skoraj nikogar, tako da sem lahko resnično užival v njihovi veličini. Zanimivo je, da so prav okoliščine in drobna naključja ponavadi tisto, kar naporen turistični ogled loči od transcendentalne izkušnje. Če bi klife obiskal na sončno zgodnje popoldne, ko si jih ogledujejo trume turistov, ki jim nadležni prodajalci poskušajo prodati majice in puloverje, bi mi verjetno ostali v precej slabšem spominu. Tako pa z veseljem podoživljam trenutek, ko je tik pred mrakom skozi oblake na obzorju pokukalo živo rdeče sonce, jaz pa sem v tišini opazoval zlovešče valove, ki so se več sto metrov nižje zaletavali v pečine.

Lepo urejene panoramske ceste. Foto Jaka Bulc

Po postanku v mestu Limerick sta bila na vrsti naslednja polotoka, Dingle in Kerry. Dingle je dosti bolj nedotaknjen kot Kerry, kjer turistični avtobusi na ozkih podeželskih cestah pogosto ustvarjajo prometne zamaške. Nasploh so irske ceste nekakšna pomožna znamenitost dežele, saj so, z izjemo nekaj lepo urejenih avtocest med večjimi mesti, večinoma ekstrem­no ozke, nepregledne ter ugnezdene med bujno rastje in kamnite zidove. Na Dinglu je vožnja malce bolj ležerna, saj poteka ob obali par enosmernih krožnih cest, ki so namenjene predvsem izletništvu. Najlepša med njimi vodi na skrajni zahod polotoka, kjer je priljubljena plaža Slea Head. Gre za fotogeničen košček obale iz bele mivke, ki ga, ugnezdenega med temne skale, oblegajo deskarji na vodi. Poleg deskarjev v neoprenskih oblekah se v hladnem morju seveda namakajo tudi navadni kopalci, ki se za temperaturo vode pretirano ne zmenijo. Med celotnim potovanjem je bilo prav zabavno opazovati Irce vseh postav in starosti, ki so lenobno uživali v bučečih valovih. Ker sem si že pred leti svoj kopalni minimum zastavil pri 16 stopinjah, sem vodne vragolije raje opazoval s kopnega, ob kozarčku odlične vroče čokolade, ki jo je iz svojega kombija stregel podjeten mladenič. Na zahodnem delu polotoka je tudi mnoštvo ribiških vasic z dobrimi restavracijami in značilnim utripom, kjer lahko zjutraj in zvečer radovedneži opazujejo ribiče pri delu. Za povratek na vzhod je najboljša izbira cesta čez prelaz Connor, kjer se s pridobivanjem nadmorske višine pokrajina spreminja v gorsko tundro, ki nekako spominja na norveško pustinjo.

  Ob obali se narava zanimivo spreminja. Foto Jaka Bulc

Ker se mi je Kerry vseeno zdel dokaj podoben polotoku Dingle, sem se odločil, da več časa preživim v okolici narodnega parka Killarney. Tam je tudi Carrauntoohil, s 1038 metri nad morjem najvišji vrh Irske. Za vzpon na vrh si nisem vzel časa, sem pa pohajkoval po okoliških hribih, s katerih se odpirajo odlični razgledi na vršace. Vabili so tudi sprehodi do osamljenih jezer, vendar je zaradi razmočenih, močvirnatih tal vsakršna hoja zunaj popolnoma izdelanih poti kar težavno početje, ki se neizogibno konča s premočeno obutvijo.

Nazadnje je malo časa ostalo še za mesto Cork, ki leži ob reki Lee in ki mi je bilo od vseh večjih irskih mest najbolj všeč. Corcaigh, kakor se mu reče po irsko, je poln umirjenih kavarn in knjigarn, ljubitelji kulinarike pa pridejo na svoj račun na angleški tržnici, ki pod eno streho združuje tradicionalno in moderno ter lokalno in svetovljansko. Med odhodom v Dublin in letom domov mi je uspelo strniti misli in vtise o dveh tednih, ki sem jih preživel na zelenem otoku na robu Atlantskega oceana. Irska in Severna Irska sta prelepi državi, ki obiskovalcu ponujata ogromno zanimivega, hkrati pa mu potovanje na vsakem koraku poskušata čimbolj olajšati, ne da bi popolnoma pretrgali vezi s svojo izrazito ruralno preteklostjo. Kakor se za državi v zahodni Evropi spodobi, so vse življenjske potrebščine na dosegu roke, pa vendar se obiskovalcu nemalokrat zazdi, da se je znašel nekje drugje in v drugem, bolj divjem času.

Prijavi sovražni govor