Noah Charney: V Sloveniji je življenje najboljše!

Pogovor z ameriškim pisateljem in umetnostnim zgodovinarjem, avtorjem knjige Slovenologija, ki z družino živi v Kamniku.
Objavljeno
14. julij 2017 13.05
jer*Noah Charney
Helena Kocmur
Helena Kocmur

Ste vedeli, da je Slovenija najlepša dežela na svetu? O tem je prepričan ameriški pisatelj in umetnostni zgodovinar Noah Charney. Po desetletju bivanja pri nas je Slovencem nastavil ogledalo v knjigi Slovenologija. Charney, ki z družino prebiva v Kamniku, je knjigo posvetil svoji tašči, saj jo ima »ornk rad«. V njej spregovori o tem, da je življenje v naši »pravljični« deželi boljše kot drugje, tudi zato, ker za davke, ki jih plačujemo, dobimo največ. Bolj kot Bled ga navdušuje Bohinj, ljubi kurente, bograč in vse, kar je narejeno s srcem.

Gospod Charney, se bova pogovarjala v angleščini ali slovenščini?

Iz spoštovanja do moje dežele se je treba potruditi v slovenščini.

Ali hodite na tečaj slovenskega jezika?

Nikoli nisem tega študiral, to je moj problem, ampak sem se začel učiti pri tašči doma, tako da o končnicah nimam pojma, samo ugibam. Vsaka fraza ima svojo napako, ampak važno je, da me ljudje razumejo.

Vi pa tudi dobro razumete slovensko?

Rekel bi, da razumem vse vsebinsko, ampak če bi hotel iti v globino vsake fraze, bi jo težko prevedel. Če gledam denimo Studio City ali Odmeve, ne razumem vsega, če pa gledam Ljubezen na seniku, razumem čisto vse in ravno zato uživam v tem načinu manj komplicirane oddaje.

Kaj vas je pripeljalo v Slovenijo?

Leta 2000 sem si kot veliko ameriških študentov kupil odprto vozovnico za vlak, s katero sem lahko tri tedne potoval po vsej Evropi. Tako sem v dveh tednih preizkusil kakšnih osem mest, še pred tem pa sem si nabavil priročnik poceni potovanj Lonely Planet in ga dal petim prijateljem, ki so že bili na takšnih počitnicah, da bi v njem dodali svoje nasvete. Vsi so v tem priročniku kot najlepše mesto v Evropi obkrožili Bled. Spomnim se, da sem bil potem v Budimpešti in se odločal, ali naj grem na Slovaško ali v Slovenijo, in so mi čisto vsi priporočili Bled, češ da ga moram nujno videti, torej sem se odločil za Slovenijo. Šel sem v Ljubljano in na Bled, dve točki, ki ju obišče največ tujcev, in bil popolnoma očaran.

Pozneje, ko sem študiral v Londonu, sem imel slovensko punco, pa sem začel majčkeno prihajati sem in se čisto malo učiti jezika. Leta 2006 sem študiral na univerzi v Cambridgeu, kjer mi je bilo všeč, vendar je bilo že premajhno zame. Če povem z angleško frazo, sem imel »mravlje v hlačkah«, hotel sem v večje mesto. Namerno sem preizkušal druga evropska mesta in živel nekaj časa v Rimu, Benetkah in Ljubljani, saj me je že takrat zanimala Plečnikova arhitektura. Nameraval sem tudi napisati roman, ki se dogaja v Ljubljani, tako da sem se tukaj nastanil za kakšna dva meseca in leto pozneje izdal kriminalko Tat umetnin.

Tisto jesen so se tako poklopili vsi koščki sestavljanke: prišel sem v Ljubljano, prodal sem svoj roman in obenem dobil odlično reklamo, saj so objavili moj portret v New York Times Magazinu, kjer so ugotavljali, da sem s svojim študijem odprl novo področje raziskovanja. Prav takrat sem v Ljubljani, kamor sem se vpisal na študij zgodovine arhitekture, spoznal svojo bodočo ženo, bila sva na začetku najine ljubezenske poti. Sočasno sem srečal Petra Krečiča, nekdanjega direktorja arhitekturnega muzeja, ki me je vprašal, ali poznam koga, ki bi naredil disertacijo o Plečniku. Po njegovem bi bilo odlično videti tega velikega arhitekta v očeh tujca. Imel je tudi kopije arhivskih dokumentov o Plečniku, ki bi jih pri raziskavi potreboval. Na koncu sem doktoriral iz Plečnikove arhitekture.

Pred tem ste v Cambridgeu proučevali in tudi že predavali zgodovino kraj umetnin in bili med redkimi specialisti na tem področju. Koliko pa je tega kriminala v svetu?

Zelo veliko, ampak je zelo malo raziskovan. Za to je namreč treba imeti precej znanja iz kriminologije, policijskih in varnostnih študij, prava, trga umetnin in arheologije. Vsega po malem. Imel sem dober občutek za umetnostno zgodovino in trg in to križal s kriminologijo. Ko sem raziskoval za roman, sem videl, da je o tej tematiki zelo malo akademskih besedil in da je zelo malo statistike o kriminalu. Morda je v svetu komaj 40 specialistov za to področje. Sam sem to proučevanje začel z romanom, potem pa postal raziskovalec, ponavadi je ravno nasprotno.

Daleč največji problem na tem področju je nelegalno iskanje arheološke dediščine, ki jo neovirano prodajajo na črnem trgu ali ebayu, denimo, kjer dosega skoraj enake cene, kot če bi jih prodali na legalnem trgu. Islamska država prodaja velik del nakradene kulturne dediščine in s tem denarjem financira svoje teroristične akcije. Strokovnjaki domnevajo, da bi utegnil biti to tretji največji črni trg v svetu, za drogami in orožjem.

Foto Jure Eržen

Pred kratkim ste izdali kar dve knjigi hkrati. Biografijo o Plečnikovem življenju Večni arhitekt in nekakšno hvalnico Sloveniji z naslovom Slovenologija, v kateri poudarjate, da je naša država najlepša na svetu …


Seveda, to tudi resno mislim. To je povsem raziskano, ne le na pamet izrečeno. Vsaj po mesec dni sem živel v osmih evropskih državah in opažam, da ima Slovenija najboljši celoten življenjski »paket«, denimo, razmerje med kakovostjo in stroški življenja, pa tudi druge stvari, kot so narava, kakovost zavarovanj, zdravstveni sistem, vrtci, odnos do nosečih mamic. Če vidiš, kaj ljudje dobijo za svoje davke, v primerjavi z drugimi državami, je tu veliko bolje. Dobro je, da ste ohranili nekatere stvari iz socializma. Država tu zelo dobro skrbi za svoje državljane, medtem ko v Ameriki za njih čisto nič ne naredi. Lahko imaš najboljši sistem na svetu, vendar ti je, če nimaš denarja, dostop do vsega zaprt. V ZDA denimo, plačujemo davke za javne šole, ampak družina, ki ima veliko denarja, nikoli ne bi poslala svojih otrok v javno šolo, ker niso dobre in so včasih celo fizično nevarne. Skratka, vsi plačajo za šole, v katere ne bi nikoli poslali svojih otrok. Zasebne šole pa so dražje, po pravici rečeno, več ko plačaš, boljša, varnejša je. Vesel sem, da plačujem davke tukaj, saj takoj vidim, kaj za to dobim.

Omenili ste tudi, da je v Sloveniji kar 78 odstotkov več možnosti, da človek izgubil delo kot v ZDA. To pa verjetno ni najbolje?

To je seveda težava. Malo sem naiven, ne pa toliko, da teh stvari ne bi opazil. V ZDA bo vsakdo, ki hoče najti delo, to tudi našel, vprašanje pa je, ali je zanimivo, koliko je plačano in vse to. V Evropi, ne le v Sloveniji, je zadnjih pet, deset let to bolj težko. Čeprav slišim, da marsikdo v Sloveniji ni zadovoljen s svojo državo, se jaz sploh nič ne ukvarjam s politiki – sem slišal, da mi ne bi bili všeč, če bi jih globlje proučeval –, saj raje pogledam stran od tistega, kar mi ne bi bilo všeč. Vendarle me preseneča, kako močan vpliv ima cerkveni lobi. In če me kaj razburi, je to odkrita homofobija, ki jo opažam in je zame kot Američana zelo pretresljiva.

Morda res marsikaj vidim z rožnatimi očali ali celo kaj narobe razumem, vendar opažam toliko več pozitivnih stvari. Če imaš izkušnje iz drugih držav, vidiš, da je tukaj res bolje, ne le zaradi kakovostnih zavarovanj in šolskega sistema, ampak tudi varnosti, čistosti, prijaznosti ljudi, preprostega življenja, tudi če govoriš le angleško, veliko lokacij za potovanje, hitrega dostopa iz mest do narave. Zaradi vseh teh stvari je Slovenija zame v primerjavi z izkušnjami iz drugih držav daleč najboljša.

Kot Američan vidim zelo veliko stvari, ki jih v ZDA pogrešam. Del tega je zagotovo majhnost in strnjenost države. Prečkate jo lahko v dveh urah in zamisel, da lahko zjutraj smučaš, popoldne pa plavaš v morju, je še posebno privlačna. Zdi se mi, da bi se lahko Amerika veliko naučila od Slovenije, kar sem zapisal tudi za Washington Post. Škoda, da Slovenija včasih drugod, recimo v ZDA, vidi nekaj boljšega, kar želi postati, v resnici pa je v moji državi preveč stvari, ki niso dobre.

Vas je pri tukajšnjih prebivalcih kaj posebej presenetilo?

Z ženo Urško sva se za stalno selitev v Slovenijo odločila, ko sva izvedela, da bova postala starša. Morda je to ena največjih razlik med Ameriko in večino Evrope. Tu je družina pomembna, kar zelo cenim. V ZDA je zelo nenavadno, če otroci ostanejo tam, kjer so odraščali in kjer živijo njihovi starši. Tudi sam sem študiral na univerzi, ki je bila štiri ure oddaljena od mojega doma, ljudje pa so mislili, da sem ostal v bližini, da bi se lahko domov vozil z avtom namesto z letalom. Prav tako si v ZDA čudaški, če po 18. letu živiš s starši. Vsi si želijo čim prej zapustiti gnezdo. Po eni strani se zavedam možnosti, da je lahko vendarle nekdo predolgo doma, po drugi pa si sam želim živeti s svojima otrokoma čim dlje, če bosta le zdržala z mano. Tudi način, kako družine tukaj na pokopališčih obiskujejo svoje pokojne prednike … Američani največkrat obiskujejo grobove le prvo leto po smrti sorodnikov, potem pa na njih pozabijo. Zelo lepo se mi zdi, ko vidim, da 1. novembra tako veliko družin obišče grobove svojih bližnjih.

V knjigi ste nanizali veliko značilnosti Slovenije, zanimivo pa je, da ste jo posvetili svoji tašči, kar niti ni tipično slovensko. Kako to?

Ona je moja najboljša prijateljica. Večkrat na dan si pošiljava elektronska sporočila in slike. Je super človek, pomagala mi je tudi pri učenju jezika.

Skupaj sta nabirala tudi gobe, kar ste popisali v knjigi.

Ja, seveda. Vsako stvar, ki je zame malo eksotična, hočem raziskati in to tudi malo poskusim. Včasih je bolje, če tujec usmeri luč na kotičke slovenske kulture, ki je za Slovence vsakodnevna in sploh ne vedo, kaj je za druge eksotično. Tudi v Ameriki obstajajo gobarji, vendar so jurčki tam zelo dragi, posebnost Slovenije pa je tudi, da greš lahko na sprehod v gozd in mimogrede nabereš pol kilograma gob. Zame so zanimive tudi bolj brezvezne stvari. Denimo oglas za trgovino, na katerem je prikazan surov piščanec. V ZDA ne bi nikoli videli fotografije surove perutnine, saj to pomeni salmonelo in je za nas nekaj groznega. Prikazujejo le fotografije lepo zapečenega piščanca. Tu pa surov piščanec ne predstavlja salmonele, ampak kosilo. Ko v mozaik sestaviš sto takih pikic, dobiš drugačno, celovito sliko Slovenije. Videti je, da se Slovenci zanimajo za to, kako tujec, ki je prišel sem živet, vidi njihovo deželo. Eksotično jim je že to, da imam tako pozitiven pogled, obenem pa se jim zdim prepričljiv, ker sem živel v toliko drugih državah, kjer marsikdo meni, da je življenje boljše. Vendar ni tako. Tukaj je najboljše.

Odkar je Melania Trump prva dama ZDA, tudi več Američanov ve za Slovenijo. Kakšna pa je v njihovih očeh Melania?

Mislim, da o njej razmišljajo precej nevtralno. Ne zdi se jim prav, da je prepisala govor Michele Obama, kar je v resnici naredila avtorica njenih govorov. Vsi tudi vedo, da je lepa, kaj drugega pa pravzaprav ne. Zdaj morda ne bodo več mešali Slovenije in Slovaške. Upam, da vsaj to.

Sam o njej nimam posebnega mnenja. Menim, da je to, da je postala prva dama prav Slovenka, popolno naključje. Bral sem tudi, da pravi, da nima nič s Slovenijo, pa tudi prej je govorila, da je prišla iz Avstrije, saj jo je bilo sram priznati, od kod izvira. Torej za Slovenijo to ni nikakršen plus. Mislim, da zaradi Melanie ne bo nič več ameriških turistov prišlo sem, ampak bodo prišli zato, ker je čisto vsak časopis že poročal o tem, da je Slovenija skriti dragulj, kamor je treba potovati. Zelo malo možnosti je, da bodo ljudje, ki so volili Trumpa, prišli v ta konec sveta, saj verjetno niti nimajo potnega lista. Več kot polovica Američanov ga namreč nima.

Kar dve poglavji ste namenili zgodbi o vodki Slovenia. Kaj vas je tako pritegnilo?

Od nekdaj sem velik ljubitelj igralca Billa Murrayja. Z njim sem naredil tudi intervju za revijo Esquire. Spoznal sem tudi Emila Gasparija, enega od štirih solastnikov te vodke, in Petra Kellyja, kuharja, ki si je izmislil ta unikatni recept. Tudi sicer sem jaz nekakšna prva stična točka za Američane, ki jih kaj zanima v zvezi s Slovenijo. Lahko bi rekel, da sem glavni navijač za Slovenijo v medijih z angleškega govornega območja (smeh).

V Slovenologiji popisujete predvsem pozitivne lastnosti Slovenije, ste pa tudi opazili, da smo bolj kot do tujcev neprijazni drug do drugega. Kako se to kaže?

To sem sicer slišal, nisem pa tega sam toliko opazil. Vem, da imam srečo, da sem neke vrste eksotična riba. Ljudje so do mene zelo prijazni, zanima jih sodelovanje z menoj. Morda tudi zato, ker sem Američan, in bi bil mogoče manj dobrodošel, če bi denimo prišel iz Albanije ali držav nekdanje Jugoslavije. Tega ne vem. To sem le slišal. Zame je zanimivo odkrivati razlike med Slovenijo in Ameriko, kjer prav tako opazim nekaj drobnih stvari. Eno je, denimo, sprejemljiv odnos Američanov do »uspešnice«. Če vidijo, da je nekdo napisal dobro knjigo in jo tudi dobro prodal, to zanje pomeni, da lahko tudi sami uspejo. To vidijo kot spodbudo in tega človeka pohvalijo. Pri Slovencih pa sem opazil, da bi nekaj dobrega, kar uspe sosedu, radi naredili tudi sami, pa ne znajo ali ne vedo, kako to doseči. Raje ostanejo takšni, kot so, vsi enaki. Morda je to tudi ostanek sistema socialistične norme, kjer ni dobro, da delaš več, ker potem drugi zgledajo slabši. V ZDA poskušajo vsi preseči normo, kar vidijo kot spodbudo in možnost za razvoj alfa osebnosti. To je sicer dobro, vendar so Američani skoraj preveč samozavestni, preveč pričakujejo, da bodo dobre stvari padle z neba, in včasih pozabijo, da je treba trdo delati in da potrebujejo tudi odmerek sreče. Brez tega ne bo šlo. Ameriške sanje pomenijo, da vsak človek lahko postane bogat, če hoče, po pravici pa mora imeti veliko sreče, trdo delo in brihtno glavo. Če Američani ne dobijo vsega, kar hočejo, imajo občutek, da so jim ukradli sanje, in so zelo hudi, vendar ne nase, ampak na druge, vzamejo orožje in streljajo naokoli. To je slaba plat ameriških sanj.

Ste opazili, da je tukaj ravno nasprotno: ljudi, ki uspejo ali obogatijo, se pogosto povezuje z goljufanjem, češ da s poštenim delom ne bi mogli toliko zaslužiti?

To je škoda, saj je že v družbeno kulturo vtkan občutek, da je bolje, če niti ne poskusiš. Slišal sem frazo, za katero pa ne vem, ali velja samo v tem okolju: kdor gleda zvezde, hodi po dreku. To za Američane ni sprejemljivo. Zvezde moraš gledati, drugače ne boš šel nikamor. To je čisto v nasprotju s tistim, kar sem se vedno učil, popolnoma drugačen odnos do priložnosti. V ZDA je lažje dobiti idejo in jo prodati. Če uspeš, je super, če ne, ni konec sveta, zapreš in greš naprej. Tukaj je dosti bolj komplicirano, če hočeš poskusiti, saj moraš na agencijo, veliko plačati ... Veliko težje je nekaj poskusiti.

Kljub temu ste se od nekdaj želeli preseliti v Evropo. Zakaj?

V Ameriki obstaja neka družbeno-ekonomska skupina ljudi, ki idealizirajo Evropo. Ponavadi živijo v velikih mestih, na eni ali drugi obali, obiskujejo evropske stvari, kot so kmetijske tržnice, restavracije, muzeji, opere, koncerti z evropsko tradicijo. Vsake toliko gredo na počitnice v Evropo, na kulturno potovanje. Takšna ni le moja družina, ampak manjši odstotek Američanov, ki so prepričani, da je v Evropi vse boljše, medtem ko je način življenja in zaslužek lažji v Ameriki. Zato se večinoma ne bodo preselili v Evropo, ampak bodo sem hodili le na potovanja ali kupili počitniško hišo. V takšni skupini sem odrasel in vsi moji sošolci so tako razmišljali, tako da niti ni presenečenje, da sem hotel tukaj živeti. Od 16. leta sem vedel, da hočem v Evropo. Takrat sem pol leta živel v bližini Pariza, pri neki družini, in se tam tudi šolal. Zelo sem užival, s prijatelji, prvič sem sam živel daleč od doma. Super občutek je, če sam preživiš v povsem drugi kulturi s čisto drugačnim jezikom. To priporočam vsem najstnikom, saj je takšna izkušnja dobra za odraščanje, ko te vržejo v povsem drugo okolje in moraš plavati. Vidiš, da se da. Vsak dan smo imeli dveurno predavanje profesorice umetnostne zgodovine, potem smo šli v muzej, grad ali cerkev, kjer smo si neposredno ogledali umetnost, ne z digitalnimi fotografijami v razredu. To je čisto druga pesem. Takrat sem se zaljubil v umetnostno zgodovino.

Zapisali ste, da izvirate iz zelo bogate družine …

Tega nisem nikoli rekel, ampak je bilo narobe prevedeno. Izhajam iz srednjega razreda izobraženih Američanov, nikakor pa ne iz skupine najbogatejših. Moj oče je psihiater, mama je bila profesorica francoščine na univerzi Yale. Oba sta že v pokoju. Odraščal sem v mestu New Haven s 150.000 prebivalci, ki je znano po tej univerzi ... in po zelo dobrih burgerjih in pici.

Kaj pa vi najraje pojeste?

Burger lahko jem vsak dan ... Zadnja leta so tudi sem prišli gourmet burgerji, kar me zelo veseli.

Kaj menite o slovenski hrani, kaj imate najraje?

Jaz sem nor na hrano, skoraj še bolj kot na umetnost (smeh). Najraje imam bolj preproste jedi. Zelo mi je všeč restavracija JB, ampak to je le za nekajkrat na leto. Rad imam gibanico, pisal sem članek o kranjski klobasi, rad imam bograč in enolončnice. Zame je dobro, če je novo in narejeno s srcem.

Za konec, kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Potem ko je izšla tudi moja knjiga Večni arhitekt, smo za nacionalno televizijo posneli o tem izobraževalno oddajo, ki jo bodo predvajali septembra. V knjigi, ki je izšla tudi v angleškem jeziku, je namreč več kot o Plečnikovem delu napisanega o njegovem življenju. Do zdaj namreč še ni bilo sočne biografije o Plečniku, prikazane z vidika njegove umetnosti. V knjigi je zelo malo arhitekturne analize, to so namreč že super naredili Krečič, Prelovšek in drugi, ampak gre bolj za to, kdo je bil, zakaj je izbral svojo življenjsko pot, in je namenjena predvsem nepoznavalcem. V tujini vsi umetnostni zgodovinarji in arhitekti poznajo stvaritve tega velikega mojstra. Če pa pridejo v Ljubljano turisti, se vsi zaljubijo v njegovo delo, ne da bi vedeli, kdo ga je ustvaril. Zamisel je torej, da Plečnika spozna tudi širša javnost. Zdaj pa se z nacionalno televizijo dogovarjam o snemanju nadaljevanke na podlagi Slovenologije, ki naj bi na program prišla leta 2018. Če bodo dogovori uspešni, bi lahko hodil naokrog in pokazal tujcem in Slovencem, kako super je naša dežela. Držimo pesti, da bo uspelo.