O zlatih baletnih copatih in modri baretki

Vrhunski umetnik Janez Mejač je pri svojih 82 letih še vedno aktiven.

pon, 13.11.2017, 11:00
Vrhunski umetnik Janez Mejač je eden tistih ljudi, ki preprosto navdušijo s svojo prezenco.

Zaznamoval je slovenske gledališke deske, ki jim je bil zvest kar štiri desetletja. Nekdaj prvi solist ljubljanskega baleta, ki je ustvaril kar 84 solističnih vlog in v baletnem zboru zaplesal v 38 predstavah, se je podpisal pod več kot 120 koreografij v dramskih in ljubiteljskih gledališčih ter operi. Vrhunski umetnik Janez Mejač je eden tistih ljudi, ki preprosto navdušijo s svojo prezenco. Pri svojih 82 letih je še vedno aktiven, njegov um pa je jasen in iskriv. Ko pripoveduje o svojem življenju, se zdi, kakor da se je se zgodilo nedolgo nazaj. Zares užitek ga je poslušati.

Močno mi stisne roko, ko me sprejme v svojem domu za Bežigradom. Pridrži mi plašč, odpre vrata in me povabi v dnevno sobo. Ob steni stoji star lesen predalnik, ki ga je dobil od očeta. »Od dvesto petdeset do tristo let ima. Od nekdaj sem čutil afiniteto do starin,« se obrne naokrog. »Družinska dediščina je čajnik, v katerem si je moja praprababica pripravljala čaj. Na tisti polici tam stoji lesena plastika, na vrhu pa je star pokal,« na eno od polic pokaže z roko. Na steni visi olje na platnu s sogovornikovo podobo. Pod njim je črno-bela fotografija. »Tista zgornja je s predstave Giselle, v kateri sem imel vlogo Albrechta. Spodnja pa je nastala, ko sem nastopal v Čudežnem mandarinu,« pobrska po spominu.

Odprte škatle na tleh so polne posnetkov izpred let, mizica sredi sobe pa prekrita z zapiski, izbranimi fotografijami in skrbno urejenimi seznami. »Štiri takšne škatle imam. Vse je urejeno po številkah,« mi pove uglajeni sogovornik, ko se usede na star temno moder počivalnik. Natančnosti se je naučil še v času, ko je bil aktiven v svojem poklicu. »Vaje smo imeli ob točni uri. Tudi naši gibi so bili natančno določeni. Vse je moralo biti napravljeno z vzorno eksaktnostjo.« Pravi, da je njegov dom prijetno gnezdo, kjer se srečuje vsa družina. »Družimo se ob obletnicah in praznikih. Sinova Žiga in Tilen pripeljeta svoji partnerki in na obisk pride moja vnukinja Zoja.« Dobre odnose ima tudi s sosedi. »Nekajkrat na leto se dobimo tukaj spodaj na naši njivi, ki jo obdelujeva s soprogo. Vsako leto sosede povabiva na piknik. Družimo se ob začetku šolskega leta, nato pripravimo kostanjev piknik, pozimi pa se pogrejemo ob kuhanem vinu.«

Z baletnega odra k modrim baretkam

Z baletom se je začel ukvarjati pri šestnajstih. In ne le, ko je blestel na odru, tudi kasneje, ko je bil predavatelj za odrski gib in zgodovinske plese na Akademiji za glasbo v Ljubljani, in dva mandata vodja Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, je imel bolj malo časa. »Zgodaj zjutraj sem prišel in pozno zvečer šel. Cele dneve sem bil v baletu. Predstavljate si lahko, da je marsikakšen randevu propadel,« pomežikne. »Včasih je bilo naporno. Toda vsaka ura, posvečena plesu, se z lepimi gibi oddolži,« skrbno izbere besede.


Modra baretka je eden njegovih najljubših spominov. Foto: Mankica Kranjec

Čeprav je že dvajset let v pokoju, si še vedno rad ogleda kakšno baletno predstavo. Zelo aktiven in vitalen je še danes. Njegov dan se običajno začne malce pred peto uro zjutraj. »Najprej obiščem sina, nato imam ob šestih zajtrk. Vedno si pripravim napitek iz domačega jabolčnega kisa, kostanjevega medu in vode. V časopisu prelistam prve novice dneva in se odpravim v domači fitnes v spodnjem nadstropju našega bloka. Zaradi težav s hrbtenico tam telovadim,« svoja jutra opiše Janez Mejač.

»Sledi pregled dnevnih opravil, ki si jih vsak dan vestno napišem na listke, potem krenem po opravkih. Točno opoldne imava s soprogo kosilo. Pomivanje posode po kosilu je v moji domeni,« se namuzne. Podobno aktivno je njegovo popoldne, ko ureja svoje arhive ali pa si čas vzame za branje. Med pogovorom v sobo stopi njegova soproga Katarina in mi ponudi čaj. »Iz domačih trav'c, nabranih izpod Kofc,« se nasmehne. Z Janezom sta lani praznovala skupnih 150 let. »Mojih osemdeset in njenih sedemdeset,« ponosno pove iskrivi sogovornik.

»S Katarino zelo rada potujeva. Trikrat ali štirikrat na leto greva na pot.« Njuno lansko potovanje v Italijo je obudilo spomine na Mejačeva številna baletna gostovanja. »Obiskala sva vsa gledališča, kjer sem nastopal. Od Bologne pa do Benetk,« pove častni občan občine Mokronog - Trebelno. Nastopal je tudi v Moskvi in Kijevu, se izpopolnjeval v francoskem Cannesu in bil eno sezono solist baleta v švedskem Göteborgu. Ko razkrije anekdoto, povezano z zlatimi baletnimi copati, ki jih še vedno hrani na posebnem mestu, pove, da tudi nastopi v republikah nekdanje Jugoslavije niso bili redki. »Nastopal sem v Karđorđevem pri predsedniku Titu, ki je takrat organiziral diplomatski lov. Ko smo se iz Beograda z letalom vrnili v Ljubljano, sem hitel v opero, kjer sem popoldne že nastopil v predstavi Aida. Zlatih copat, s katerimi sem še dan prej nastopal za predsednika, pa ni bilo nikjer. Zato sem tisti večer na oder stopil bos, zlati copati pa so za mano pripotovali po pošti,« se nasmehne.

Baletne copate je s seboj vzel tudi v Egipt, kjer je šest mesecev, osem dni in štiri ure služil vojsko. »K vojakom sem bil poklican marca 1959. Bil sem dober vojak in zato izbran, da grem na Sinaj k mirovnim silam OZN,« se pohvali in odpre kuverto, v kateri ima skrbno spravljena odlikovanja in modro baretko z značko UN. Ponosno si jo povezne na glavo. »To so bili posebni časi. Veliko zgodb imam od tam – in koliko fotografij!« pove in spregovori še o občutkih z nedavnega srečanja s somirovniki: »Po več desetletjih se nas je s pomočjo Nedeljskega dnevnika letos septembra srečalo več kot sto slovenskih veteranov, ki smo pred več kot petdesetimi leti delovali na Sinaju. Neverjetno je bilo videti toliko modrih baretk na enem mestu v središču Ljubljane! Izmenjali smo si fotografije in obujali spomine.«

Prijavi sovražni govor