Obraz revščine

Film Oče, srbskega režiserja Srđana Golubovića, že v prvem prizoru stisne tvoje srce in ga ne spusti do konca. Dogaja se v majhnem razsutem mestu v Srbiji. Najprej vidimo mamo, ki pride z dvema otokoma na dvorišče bedne tovarne in na glas pove, da želi govoriti z direktorjem, ki njegovemu možu, ki ga je odpustil, dolguje kar nekaj plač. Če mu jih ne bo izplačal, reče, bo sebe in otroke polila z bencinom, ki ga ima v rokah, in vse skupaj zažgala, saj nima denarja, da bi kupila hrano za družino. Njeni otroci so lačni. Ker ni nobenega odgovora, to tudi naredi, a delavci z dvorišča ogenj, ki zajame njeno telo, pogasijo. Odpeljejo jo v bolnišnico, otroka pa socialna služba preda rejnikom.

Ko za vse skupaj izve njen mož in oče otrok, ki družino preživlja s sekanjem dreves v gozdu, ker ne dobi zaposlitve, se sooči z dejstvom, da je njegova hudo opečena žena v bolnišnici in se ne odziva, saj je doživela živčni zlom, otrok pa mu nočejo vrniti. Tihi Nikola, ki ga odlično odigra hrvaški igralec Goran Bogdan, se odloči, da se bo peš – denarja za avtobus nima – odpravil v Beograd in pristojnega ministra prosil, naj mu vrne otroke. Pot je dolga 300 kilometrov. To je film o njegovem potovanju. Hodi pet dni, sreča dobre in slabe ljudi, veliko je takšnih, ki mu pomagajo, sreča tudi različne živali, ki so metafora in resnica hkrati, saj pričajo o tem, da so dobra bitja, kot revni mož, ki se spogleda z njimi. Reven človek jim je podoben, nima nobenih pravic, neviden je in o njegovi usodi odločajo drugi, dano mu je le to, da zgolj preživi.

Golubović je film posnel po resničnih dogodkih. Resnični junak, ki je bil navdih za film, še do današnjih dni ni dobil svojih otrok nazaj. Po koncu filma je režiser v pogovoru povedal, da se mu zdi, da ima umet­nost v času lažnih novic in brezbrižno povedanih in dojetih tragičnih zgodb to lastnost, da govori resnico.

V Srbiji obstaja čuden zakon. Socialna pomoč, ki jo starši dobijo za svoje otroke, je kar nekajkrat manjša od socialne pomoči, ki jo prejmejo rejniki, ki sprejmejo njihove otroke, če jih pravi starši ne morejo več vzdrževati. Rejništvo je zato v revnih predelih države, kjer vlada korupcija, dober posel.



Tudi v drugih filmih, kot sta na primer Krogi in Past, Golubović pripoveduje o dobrih ljudeh, ki poskušajo nekomu pomagati ali želijo pomagati svojim otrokom, a to drago plačajo. Zanimivo je, da so glavni junaki v njegovih filmih očetje, tihi in močni moški, ki jih zlomi sistem.

Tudi v Sloveniji se dogajajo zgodbe, podobne glavnemu junaku v filmu, usode fizičnih delavcev iz Bosne so našim očem nevidne, a najbrž zelo tragične, prav takšna je usoda beguncev, ki potujejo čez našo državo v boljši svet. Pa ne gre le za tujce, v Sloveniji živi pod pragom revščine že 55.000 otrok. Človek ne potrebuje diplome iz ekonomije, da bi opazil, da je nekaj hudo narobe, če delavec, čeprav dela več kot deset ur na dan in sedem dni v tednu, komaj preživi. V svetu najslabše plačanih delovnih mest vlada diktatura, in kdor vstopi, odda svoje državljanske pravice pri vratarju.

Revščina je resnična in že dolgo ni več stvar tretjega sveta. Film Oče zato, na svoj način, spominja na film Jaz, Daniel Blake, legendarnega »socialističnega« angleškega režiserja Kena Loacha, v katerem se vdovec srednjih let, ki zaradi bolezni izgubi delo in zaprosi za socialno pomoč, spusti v brezno peklenske birokracije. Na zavodu za socialno pomoč, kjer je več varnostnikov kot zaposlenih in kjer kot v letalu nihče ne sme povzdigniti glasu, sicer ga takoj aretirajo, mu nalagajo nove in nove nesmiselne naloge: izobraževanja, izpolnjevanje obrazcev, iskanje delodajalcev, pri katerih se potem ne sme zaposliti. Nima pogojev, da preživi. V enem od intervjujev Ken Loach pove preprosto resnico, da je sodobna revščina stvar napačne politike in ne posameznikovega značaja in da je z vsako državo, v kateri obstajajo razdelilnice hrane, nekaj hudo narobe.