Okoli sveta v varžet

Tomaž Humar je najmlajši, ki je sam prekolesaril zemeljsko oblo.

Sun, 13.03.2016, 12:00

Najstni, 19-letni Tomaž Humar iz Kamnika, iz Zagorice pri njem, naj to hoče ali ne, ne diha daleč od genov svojega očeta enakega imena, pokojnega vrhunskega alpinista. Iniciacijsko mejo iz mladostništva v odraslost je želel prekolesariti, do samospoznanja priti na, kaj relativno, absolutno izjemen način – na poti okoli sveta.

Okoli planeta jih je že veliko kolesarilo, kakor jih je tudi Everest osvojilo, zato si je pri takšnih podvigih treba poiskati obvodne rekorde, denimo, postati najmlajši Zemljan, ki je prekolesaril, obkolesaril svet – sam. Lanskega avgusta je to postal Britanec Tom Davies. Tomaž Humar ga je želel preseči. Štartal je 4. avgusta, ko Davies še ni bil na koncu, da bi bil na cilju najbolj golobrad, se je moral Kamničan na izhodiščni točki pokazati 2. marca. Letos.

Torbe stran

V pogovoru mladinec – prisiljen je bil dobro uro preždeti v bifeju, kar je po njegovem izguba časa – omeni, kako so vsi doslej »kolesarili proti vzhodu«, z vetrom v rit, on je šel proti vetru, proti zahodu. Se na pot pognal na Madžarskem, v Debrecenu, »in v prvem tednu do Slovenije ugotovil, kaj sem narobe naredil v pripravi«. Denimo, otovorjen je bil z rukzakom in tremi torbami, v domovini je torbe odvrgel.

Kar povejmo, prekolesaril je približno 29.000 kilometrov, bil na poti 209 dni, na kolesu natančno dva manj. Sedež je drgnil 1860 ur, naredil 184.000 metrov navzgor. »En dan sem zaradi tifusa preležal,« en dan ga je izdala tetiva. Običajno takšni skuševalci sveta trenirajo po leto, več, Tomaž je načrtoval tri mesece in pol, pa mu je bil odmerjen mesec in 25 dni. »Vedel sem, da nisem dovolj treniral, da sem šel prezgodaj, pa še 14. maja sem čisto blizu doma s kolesom grdo padel, eno uro so me šivali, 2. junija pobrali šive«, z glavo, obrazom je podrgnil po makadamu. A štartni čas je pomemben, če greš proti vzhodu, moraš začeti pozimi, proti zahodu poleti. Da loviš toploto. Težava pa je, ali očitno izziv, da »na svetu prevladujejo zahodniki«. Jasno mu je bilo tudi, da je odrinil s premalo denarja. Končal je šentviško gimnazijo, se vpisal na ekonomijo, »da sem sprejet, sem zvedel na poti«.

Marsikaj je vedel, marsikaj zvedel, o sebi ve, misli: »Sem laik s profesionalno mentaliteto. S to glavo grem lahko v katerikoli šport.« Pravi, da je veliko športnikov telesno fit, »pa jih je škoda, ker ni glave«. Ker so, no, psihološko šibki. Saj »glava popusti prej kot telo«. Tomaž nadaljuje, da se »zmagovalec rodiš, ni pa nujno, da to postaneš«, to so malenkosti, ki so na očeh že v otroštvu, »da nisi v čredi, da nimaš idola, če že, si ga pa skrbno izbereš«.

Tomaž Humar je tudi ime očeta, njegovo zgodbo poznate. Sin: »Nikoli ni bilo pritiska staršev, lahko sem počel, kar sem hotel.« Dolgo je fuzbal treniral. Je bil oče senčnik, sin v senci? »Sploh ne, največ, kar oče lahko da sinu, je zgled.« Ko je oče Tomaž, ki je bil zgled, umrl, je imel sin 13 let. Spodneslo mu je tla, a »življenje gre naprej«. Poleg tega, skoraj kot bistveni poudarek, »mami mi je ogromno pomagala, glaven je občutek, da je nekdo tam zadaj, da te razume«. Mami Sergeja.

Naprej: »Če grem tekmovat, hočem zmagati, če se nekam prijavim, mislim resno.« Če vidi sliko na cilju, se za njeno uresničenje potrudi, nastane misija.

Sporočilo

Tekmovalnost vrževa prek hrbta, bicikliranje okrog sveta ni rekord, ampak sporočilo, da negativno spremeniš v pozitivno. Sporočilo, ki vsebuje premnoge preživete brutalne trenutke, tako velikokrat je šlo za las, »da to ne more biti naključje«. Denimo, v Avstraliji mu kartica za bankomat, s katero je hotel kupiti vozovnico za vlak, ni delovala. Ni šel na vlak, ta pa je, na popolnoma ravni progi, iztiril. Zbolel je za tifusom, ne malarijo. Prvega je zmogel, malarijo bi moral odležati. Kot bi ga nekdo ob vsakem preskusu vprašal: »Ali si dovolj želiš svojega cilja?« In ko je pritrdilno odgovoril, je smel naprej. O osamljenosti je prvič pomislil, ko ga je nekdo po njej vprašal, in ugotovil, da ni osamljen. »Rad imam družbo, a lahko sem tudi brez nje.«

Na poti pa brez ekipe, brez sponzorjev, »brez našitka, sem iskal sponzorja, pa ni bilo odziva«. Zdaj se dobro počuti, da ni nikomur nič dolžan, ugotavlja, da v bistvu ni hotel v medije.

Še kolo omenimo, trek 7,4 FX, 12 kilc ima. Pa bivak vrečo je imel, enkrat uporabljeno, orodje za kolo, tablete, kreme, kakšne, ja »za rit, mišice«, za nešportno uporabo samo hlače, majico in natikače. Za bicikel en dres in vetrovko. Mraza ni bilo, pravi, razen na Novi Zelandiji in zadnjih deset dni od Bolgarije proti cilju.

Približno takole je šlo: Madžarska, Slovenija, Italija, Francija, Španija, Maroko, let v Oslo, let v Miami, od Miamija do Toronta na biciklu, Detroit, St. Louis do Los Angelesa pa do meje z Mehiko, čeznjo ne bi bilo zdravo. Let do Aucklanda, fant pove, da so bili letalski prevozi grozni, nemalokrat je moral povsem razstaviti kolo, ga ob pristanku spet sestaviti, pa težave s kartami, dovoljenji za bivanje. Na Novi Zelandiji je bil 16 dni, letel v Avstralijo, tam kolesaril, poletel v Singapur, kolo po Maleziji, Tajski, let v Indijo, kolo Kalkuta–Chennai, jej, poglejte zemljevid, 1800 kilometrov, tam izbruhne tifus, nato v Mumbaj. Tifusen je dan odležal, dobil antibiotike, v Indiji je težava, »ni mleka, ni sira, ni kruha, ni mesa, to je vse, kar potrebujem, je samo riž in piškoti«. Let v Istanbul, Turčija, Grčija, Bolgarija, »enega begunca v vseh teh državah nisem videl«, pa Romunija in ciljni Debrecen. Pa smo okoli, hitro, ne? Rekordno. Spal je v motelih, hotelih, hostlih, šel se je couch surfing, v Avstraliji v prikolicah, sestra Urša je skrbela za logistiko, letalske vozovnice, spletne objave, močnejše doživljaje je objavljal na spletni strani.

Najtemnejši spomini? »Slabe stvari so bile slabo počutje, tifus in poškodbe.« To je bil test, ja, iniciacija, »ponosen sem, da se nisem zlomil. Če bi se, ni bilo nikogar, ki bi me pobral.« Veliko mladih ima, je prepričan Humar, v sebi silo, pa tega ne vedo. Tomaž bi jih rad porinil na rob. »Ni žalostno imeti slepi naboj, ampak pravega v napačni pištoli.« Po šolah delijo napačne nasvete, češ ne mislite, da lahko kaj spremenite. Ne gre za to, »da bi vsi zmagali, ampak za to, da delamo, kar nas veseli in pridemo do svojih meja«.

Posrkana nesreča

Z grdim padcem, malo pred podvigom, je prepričan, »sem zmagal, ta padec je posrkal vso nesrečo«. Pravočasno. Ko je šel, je bil v njem nemir, prelom, mir ga je obdal v Avstraliji, ko je tudi nehal na daljavo tekmovati z Angležem Daviesom. In kolesaril svojo pot. Saj vemo, trenutne želje, izpolnitev potegne za seboj novo lakoto po izpolnitvah. Pri Tomažu je drugače: »Nisem Peter Prevc, ki skoči, zmaga, potem pa ...« Njegov projekt je bil tako dolgotrajen, da tudi izpolnitev ni trenutna. Ko je dosežena, gre za to, da skušnjo, mir, spoznanje sporoča naprej.

Od zdaj bo Tomaž počel stvari, na katere bo ponosen, stvari, »pri katerih bom šel do konca«. Ni polovičke. Predolgo, pravi, je delal, da je šel ven iz sistema, da bi se zdaj nazaj utiril.

Ko je sedel na kolo, se ni mogel obrniti, »edina pot nazaj je bila pot naprej«. Ko je imel na sebi dres, se je počutil nepremagljivega, ko ga je slekel, je bil ranljiv. In še, »tudi če nisi veren, po 209 dneh upaš, da je nekdo nad teboj«, da bedi. Še nekaj o veri. Če je v Indiji Tomaž za prenočišče potrkal na vratih drugoverca, so ga ostro zavrnili.

Najbolj vroče je bilo v Sydneyju, 43 stopinj, z vremenom je imel srečo, največ v dnevu je prekolesaril 213 kilometrov, z vetrom v hrbet, prizna. Saj je videl Niagaro, saj je videl Belo hišo, ampak ... Bela hiša je hiša in je bela. Na pametni telefon je pisal dnevnik, z njim tudi fotografiral. Najbolj ga je fasciniral srednji zahod ZDA, zahodna Avstralija ... Neskončnosti. Končno lepe.

Strah? »Zdaj, ko gledam nazaj, me je bolj strah, kot me je bilo tedaj.« Če pomisli, da je 2000 kilometrov avstralske puščave pregonil z eno samo rezervno zračnico ... Najnevarneje je bilo v mestih ZDA.

Ve, da je fraza, ampak naučil se je precej več, kot bi se v šoli, angleško je itak znal, zelo dober je postal v španščini.

In kaj naprej? »Ko začneš vleči karte, se začne odpirati. Najtežja je prva zmaga, če ti uspe, je vse lažje.« A, doda, lahko se moti. Nobena ovira ni več previsoka, pa tudi one malenkosti, ki so bile dolgo vnemarne, dobijo svojo ceno, dragotino.

V bolgarskem Burgasu ga je obdelovala trebušna gripa, bil je na tleh, čeprav je imel, takole iz zatilja, tri dni rezerve za dosego rekorda. In največji šok. Pred njim se pojavi mami. In mu je zadnje dni do Debrecena v največjo oporo. Brez nje bi sicer prišel na cilj, a prestar. Težko izrazi, kako zelo ji je hvaležen. Za vse. Tudi sestri.

Debrecen ga je ugledal 28. februarja, sobota je bila. Ima naslov najmlajšega človeka, ki je sam obkolesaril planet. Ampak glede tega in splošnega pogleda na svet fantin zakoliči: »Tudi če mi vzamejo vse, bom še vedno imel, kar potrebujem.«

Nekateri po poti samospoznanja tavajo vse življenje, drugi ne vedo, da obstaja, Tomaž, se zdi, je zanjo potreboval pičlih 209 dni.

Zgled?

Povezane novice

Vandraj.si: Tomaž Humar − Prekolesaril sem svet
8. March ob 12:00
209 dni, 28.968 kilometrov in čez pet celin − na kolesu.
Prijavi sovražni govor