OMG! Mavrica, ki pije kot krava

Frazeologija: Priljubljeni sleng ni grožnja tradicionalnim frazam, pač pa siromašenje besednega zaklada.

tor, 01.03.2016, 11:00

Ob srečevanju z maternim jezikom v javni rabi je prvi vtis, da se stanje slovenščine naglo slabša. Zdi se, da jo tujerodna in invazivna angleščina in sleng, ki se naslanja nanjo, čedalje bolj izrinjata na obrobje. Morda pa so uvožene besede in skovanke le znamenje velike živosti jezika, ki se prilagaja novim časom?

Načeloma ima jezik toliko besed in frazeoloških zvez, kolikor jih potrebuje, da pove, kar pač ima povedati; oziroma kar imajo povedati njegovi govorci, pravi dr. Erika Kržišnik z ljubljanske filozofske fakultete, vodilna strokovnjakinja pri nas za frazeologijo. Če jo nekoliko parafraziramo, lahko rečemo, da je jezik predvsem mlajših generacij takšen, kot ga njihovi govorci potrebujejo. Čeprav za sleng velja, da ga ljudje njegovega kroga uporabljajo v neformalnem govoru, se dandanašnja slengovska govorica s pomočjo oglaševalcev razliva tudi v javne medije in iz njih v zborni jezik. Nastajajo nove fraze, ki zlasti starejšim od 50 let že povzročajo težave in jezo. To je pravzaprav normalno, saj je sleng govorica ljudi približno enake starosti, ki jo skupina razvije prav zato, da je drugi ne bi razumeli.

Čas kratic

Že nekaj generacij mladih svoje slenge osnuje na angleških izrazih. Generacija naših hipijev je zvijala džojnte, kadila in dilala travo, njihovi starši pa tradicionalno niso razumeli angleščine. Otroci hipijev in baby boomerjev zdaj zvijajo džole, kadijo vutro in še vedno dilajo, hkrati pa uporabljajo cel vokabular nekakšnih kratic, ki jih je prinesla internetna revolucija z novimi komunikacijskimi kanali. Tega koda starejši, četudi tekoče govorijo angleško, ne morejo več odkodirati. Nekatere izraze mladih, kot so kul, ful ali mega, še nekako posvojijo, pri slengovskih kraticah, kot so WTF (what the fuck), OMG (oh my God), BRB (be right back) ali DC (dolgcajt), pa hitro onemijo, čeprav tudi te večinoma izhajajo iz angleščine.

Mladi so kratice razvili, da bi si lahko hitreje dopisovali v spletnih klepetalnicah in z mobilnimi telefoni, a se zdaj že osamosvajajo in funkcionirajo kot samostojne besede. Tipična takšna nova beseda je LOL, izhajajoča iz »lot of laught« (slov. veliko smeha). Če jo obravnavamo kot tridelno besedno enoto, je to lahko tudi fraza, čeprav ni nujno, da se bo obdržala, pravi Erika Kržišnik. Strokovnjakinje za frazeologijo ne skrbi, da bi večinoma hitro minljive slengovske fraze, samo zato, ker so, kar na videz najbolj moti, prevzete iz tujega jezika, ogrozile slovenščino.

Železno jedro slovenske frazeologije se je od časov jezikoslovcev Metelka in Murka le deloma spremenilo, pravi: »Le redke fraze, kot denimo 'žena je v pot šla' (šla je rodit, op. p.) ali 'bode bogat kakor pes rogat' (nikoli torej ne bo bogat), so v celoti izginile. Nekatere so izgubile svoj predmet, kot recimo 'imeti koga na prangerju' (sramotilnem stebru), druge svojo etimologijo. Tako nihče več ne ve, odkod fraza 'kot bob ob steno', pa vendar jo velika večina ustrezno uporablja, če hoče povedati, da so bile njihove besede zaman. Bob je namreč vrsta izjemno trde stročnice, ki potrebuje zelo dolgotrajno namakanje in kuhanje, da se zmehča. Če ga vržemo ob steno, se bo prav takšen odbil nazaj k nam.«

Fraze imajo lahko tudi različno obliko, njihov pomen pa ostane enak. Takšen primer je rek »jabolko ne pade daleč od drevesa«, ki ga je koroški jezikoslovec Oswald Guts­man že leta 1777 izločil iz slovenskega fonda fraz, ker je verjetno prevzet iz nemščine. Namesto njega je uvrstil sinonim »kar mačka rodi, miši lovi«, ker da je bolj slovenski. Zdaj lahko na prste preštejemo, kolikokrat se ta mačka še pojavi v besedilih, medtem ko o jabolku čivkajo že vrabci. Da je neka fraza lahko odličen jezikovni pripomoček, čeprav ni zrasla pod Triglavom, priča tudi izraz »pomesti pod preprogo«, jih frazeologinja stresa iz rokava, slednjega je prvič zasledila v tekstih šele v času slovenskega osamosvajanja, čeprav daje vtis, kot da gre za nekaj izvorno našega in tradicionalnega.

Od plev do pepela

V izraznosti fraz se tako kot v ljudskih rekih – kaj pa so ti drugega kot fraze – kažejo prvine narodnega značaja, ki se z jezikovno kulturo prenašajo iz roda v rod. Tako kot drugi evropski narodi smo tudi Slovenci po tradiciji precej pobožni. Sveto pismo je v vseh evropskih jezikih glavni vir citatne frazeologije. Daleč največ biblične frazeologije črpamo iz Matejevega evangelija, ker se je v naših krajih še do srede 20. stoletja pri mašnem berilu bral predvsem ta evangelij, pravi Erika Kržišnik.

Slovenci smo – kot na splošno vsi Slovani – tradicionalno zelo bogati pri označevanju pijanskih stanj. Ena najbolj tipičnih fraz iz tega nabora je »biti pijan kot krava«. Vsakdo pozna to frazo, nikomur pa se ne sanja, od kod izvira. Morda od kakšne podobnosti pijanca s kravo izbuljenih oči?

Takšna je ljudska etimologija, pravi strokovnjakinja, ki ima drugačno razlago: »Starejša verzija te fraze je 'biti pijan kot mavra' in mavra pomeni črno ali marogasto kravo – po Mavrih, kakor so nekoč imenovali temnopolte prebivalce Severne Afrike. Toda zakaj bi bila prav črna krava takšna pijanka? V resnici gre za – drugačno – mavro, ki narečno pomeni mavrico. Po praslovanski mitologiji mavrica, ki se pne nad vodo, pije vodo. Od tod frazem 'pijan kot mavra', ki se je zaradi mavrske krave spremenil v 'pijan kot krava'.«

Če so nekoč ločevali »zrnje od plev«, se je sčasoma začelo uveljav­ljati ločevanje »zrn od plevela«, ker generacije, ki so se odtrgale od zemlje, pač niso več poznale izraza pleve. Slabše je, da je včasih namesto plevela zaslediti celo pepel, pravi profesorica Kržišnik, ki je z anketo med dijaki ugotovila, da je poznavanje tradicionalne frazeologije pri mladih zdaj slabše kot pred 30 leti. Vendar pa, poudarja, popularni izrazi, kot so ful ali kul, ne ogrožajo jezika kot mašilo, ampak kadar postajajo nadomestilo za številne druge izraze. Besedica ful dandanes res označuje že vse, kar je malo bolj ekspresivno; z lahkoto rečemo celo ful prazen. To pa je tisto, kar siromaši besedni zaklad. Drži pa tudi, da fraze obogatijo besednjak posameznika šele pozneje v odrasli dobi. Proces je podoben kot pri učenju tujih jezikov: najprej se naučimo povedati dobesedno, šele nato se izrazimo s frazo.

Z manj povedati več

Vendar ni nujno, da naša jezikovna kultura zaradi tega nazaduje. Frazeologinja se bolj nagiba k mnenju, da so nove fraze izraz spreminjanja kulture tako govorjenja kot pisanja. Izvirni greh novodobnega besedičenja je po njenem nova tehnologija urejanja besedil na računalnikih, ki omogoča oblikovanje besedil, še preden jih pisec dobro premisli. Nevarnost te operacije, ki je razširjena tako kot pismenost sama, je nekritičnost do lastnega teksta. To je tisto, kar spreminja besedilno normo tako pri pisani kot govorjeni besedi.

Za rabo fraz v jeziku je takšno neposredno pisanje pravzaprav spodbudno, ker frazeološke enote, kot jim reče strokovnjakinja, nastopijo v jeziku tam, kjer ni treba veliko premišljevati.

Raba fraz je v govoru načeloma zelo avtomatizirana, izrečemo jo, da z manj povemo več, čeprav je fraza sicer izraz, ki je že po definiciji večbeseden. Predstavlja pa tudi vrednotenje. Prav zato je v časopisju toliko fraz, opozarja sogovornica, ker so primorani z malo besedami povedati več: »Ni enako, če rečemo, da nekdo pretirava, ali pa, da dela iz muhe slona. Če komu rečemo samo, da pretirava, povemo, da počne nečesa več, kot je treba in prav, če pa ga zabijemo s frazo, mu med vrsticami povemo tudi, da se z njegovim dejanjem ne strinjamo in da počne neumnost.«

Trkajo na čustva

Lastnost fraze je namreč, da dobijo besede, ki jo sestavljajo, poseben pomen in potrkajo tudi na naša čustva in naše nezavedno. V času vojn na tleh nekdanje Jugoslavije so se za iste dogodke lahko uporabljale povsem različne fraze. Nekateri so za bojujoče se rekli, da prelivajo kri za svobodo, drugi so jim govorili, da nosijo glavo naprodaj. Prvi so torej povedali, da je njihov boj svet, drugi pa, da je nesmiseln – odvisno od tega, na kateri strani so bili. To je lahko v medijih velika manipulacija, pravi Erika Kržišnik: »Za človeka, ki to bere ali posluša, je namreč samo po sebi umevno, da je prelivanje krvi za domovino pozitivno, medtem ko je nošenje glave naprodaj nesmiselno dejanje, tako rekoč nepotrebna žrtev. Pri tem pa žrtev takšne frazeologije niti ne pomisli, da so boj tako opisali novinarji, sprejela jo je pač povsem nezavedno.«

Da frazeologija podobno kot simbolika učinkovito deluje na nezavedno, medijski manipulatorji zelo dobro vedo. Prodajanje vojne s pomočjo retorike je v vseh okoljih priljubljena manipulacija. Frazeološki besednjak, ki ga oblasti rade uporabljajo, je pogosto sposojen iz medicinskega žargona in tako prepričujejo držav­ljane, da so potrebni čisti rezi, amputacije, presaditve ipd., da bi ustvarili vtis, kot da je vojna neke vrste zdravljenje.

Ker so fraze nosilke nekih pomenov, ki so zelo široki, so lahko tudi nevarne: »Če vam kdo pove, da mu je najboljši sodelavec obrnil hrbet, najprej pomislite, kako hudo je to, in tistega sodelavca obtožite nekakšnega greha, čeprav se sploh ne zavedate, da vam sogovornik ni omenil, kaj se je bilo zgodilo. Svoje študente pogosto opozarjam, da je treba frazeme znati racionalizirati – ustrezno brati.«

Prijavi sovražni govor