Onesnaževalec naj plača

Ekspresnih pet o požaru v podjetju za predelavo kemičnih odpadkov Kemis na Vrhniki.

sob, 20.05.2017, 12:00

Požar v podjetju za predelavo kemičnih odpadkov Kemis, ki je v lasti Gorenja, je izbruhnil v ponedeljek zvečer. Gasilci so se z ognjem in eksplozijami vnetljivih nevarnih snovi borili do torka dopoldne, pri tem pa uničili četrtino opreme. Ob gašenju je del odpadnih vod, pomešanih s kemikalijami, onesnažil potok Tojnica, nevarne snovi so v mulju in bregovih. Potok bodo čistili do nedelje. Vsaj del prebivalcev Vrhnike bo v soboto organiziral protest, zahteva pa zaprtje Kemisa.

Tudi zaradi pomanjkanja informacij del Vrhničanov zahteva odstop župana Stojana Jakina, zaprtje Kemisa na sedanji lokaciji, zaprtje čistilne naprave ter zaprtje komunalnega podjetja Saubermacher na Vrhniki. Kaj bi se morali iz tega naučiti, smo vprašali Luko Omladiča, preučevalca okoljske etike.

Luka Omladič

Posledice nesreče še ugotavljajo. Ali je iz sedanjih informacij mogoče ugotoviti, kako so delovale pristojne službe in ali so bili ukrepi primerni, dovolj previdni? Bi bilo mogoče oziroma treba narediti še kaj več, kot svetovati Vrhničanom, naj se zaprejo in ne hodijo ven?

Kaže, da gre morda za največjo okoljsko nesrečo v času samostojne države. Čeprav končne ocene ravnanja služb še ni mogoče podati, bo nazadnje nujna odkrita analiza tako pravilnega kot napačnega ravnanja ob nesreči. Brez samoobrambnega refleksa inštitucij, ki je v Sloveniji tako pogost in velikokrat preprečuje uveljavitev boljših protokolov za ravnanje v prihodnosti.

Poveljnik vrhniške civilne zaščite Viktor Razdrh je dan po požaru zatrdil, da je vsebnost delcev PM10 v zraku na Vrhniki po meritvah padla pod mejne vrednosti. Podatkov za živo srebro še niso imeli, vendar je Razdrh menil, da tudi te vrednosti ne bi smele biti problematične. Je mogoče, da kljub požaru in snovem, ki so se sproščale v zrak, razmere niso nevarne? Je to splet srečnih naključij in bi bile posledice lahko precej hujše?

Pri takšnih okoljskih nesrečah je nujno, da je obveščanje javnosti objektivno in odkrito. Prebivalci ne smejo imeti občutka, da jih nekdo miri predvsem zaradi preprečevanja strahu. Izjave pristojnih, da se je v bližnji potok izlila le manjša količina onesnaževal, in kontradiktorni posnetki istega potoka, ki smo jih videli na televiziji, gotovo niso bili primer takšnega sporočanja. Na mestu bi bilo kar največje upoštevanje previdnostnega načela: dokler ni objektivno znano resnično tveganje za zdravje, je treba ljudi preventivno kar najbolj zavarovati. Ob posnetkih uničene opreme prostovoljnih gasilcev se postavlja tudi vprašanje, ali je bilo dovolj upoštevano tveganje za zdravje teh izredno srčnih, a vendar prostovoljnih reševalcev.

Kaj bi se morali naučiti iz te izkušnje? Kakšne posledice, ukrepe bi morali potegniti takoj in kaj dolgoročneje?

Takoj po prvi nujni sanaciji mora priti v veljavo načelo »onesnaževalec plača«. Ne glede na vzroke nesreče jo je neposredno povzročil in je zanjo odgovoren Kemis. Podjetje bi moralo iz svojih sredstev financirati sanacijo, a to je šele prvi korak. Ko bo ugotovljen obseg povzročene škode, morajo biti do ustreznih odškodnin upravičeni tudi lokalna skupnost in prebivalci, ki jim je nesreča poslabšala življenjsko okolje. Tudi to škodo mora plačati onesnaževalec. Upamo, da se bo država glede tega jasno postavila na stran oškodovanih. Strogo uveljavljanje načela onesnaževalec plača je tudi glavni način, ki bo v prihodnosti podjetja prisilil k najbolj skrbnemu preprečevanju okoljskih nesreč.

Kako smo Slovenci okoljsko ozaveščeni ali pa tolerantni, zlasti do velikih, potencialno nevarnih podjetij? Je to področje prepuščeno nevladnim organizacijam, civilnim pobudam ali je tudi na državni ravni zaznati več ozaveščenosti?

Težko govorimo o resnični ozaveščenosti države, dokler se ne soočimo z glavnim okoljskim problemom industrije, to je načinom umeščanja njenih objektov v prostor. Namesto da bi imeli na ravni države izdelan natančen načrt, kam je industrijske objekte primerno umeščati, je to večinoma prepuščeno občinam. Namesto celovite strokovne analize primernih krajev za ves prostor države industrijo parcialno v lokalni prostor umeščajo občinski sveti in župani. To je v resnici glavni sistemski vir okoljskega tveganja industrije v Sloveniji. A zdi se, da stvari ne tečejo v pravi smeri, saj je sama država v primeru Magne ubrala parcialni pristop, ko je uveljavila poseben zakon za umestitev ene posebne tovarne.

V Kemisu so imeli vse urejeno po predpisih, tudi gasilsko službo. Nekam je tudi treba pospraviti nevarne snovi (dokler te nekoč zaradi krožnega gospodarstva ne bodo odpravljene). Je lahko Kemis tudi dobra zgodba?

Za prihodnost mora celotna družba premisliti o vlogi in funkcioniranju okoljevarstvenih dovoljenj. V družbi, ki varovanju okolja in preprečevanju okoljskih nesreč pripisuje največji pomen, bi tovarni, ki je povzročila večjo okoljsko nesrečo, preklicali okoljevarstveno dovoljenje in nato pred ponovnim obratovanjem zahtevali njegovo revizijo. Obnovljeno dovoljenje bi moralo vsebovati analizo vzrokov in posledic nesreče in ukrepe, da se ta ne bi ponovila. Če okoljsko poročilo agencije za okolje za Kemis pravi, »v postopku je bilo ugotovljeno, da upravljavec zagotavlja ukrepe za (...) preprečevanje nesreč«, je zdaj realnost neizpodbitno dokazala, da ti ukrepi niso bili zadostni, saj se je nesreča zgodila. Argument, da se bodo industrijske nesreče vedno dogajale, v tem primeru ni relevanten: ko se nesreča zgodi, moramo ugotoviti njen vzrok in spremeniti protokole tako, da bo ta vzrok v prihodnosti bolje preprečen, seveda v tej in vseh podobnih tovarnah in napravah.

Prijavi sovražni govor