Otroci se bolje učijo, če niso povsem pri miru

Številne šolske prakse danes (še) niso v skladu z dognanji nevroznanstvenikov, da so možgani zaradi gibanja precej bolj učinkoviti kot med mirnim sedenjem.
Objavljeno
16. april 2016 21.28
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič

Nevroznanost s svojimi raziskavami neumorno dokazuje, da gibanje zelo pozitivno vpliva na delovanje možganov, še zlasti otroških: bolj so organizirani, učljivi, dlje so lahko zbrani, kar je spodbudna novica tudi za učitelje. A pri nas se zaradi več in bolj kakovostno izvajane športne vzgoje veselimo predvsem njenega ugodnega vpliva na gibalno sposobnost in telesno težo otrok, malo pa vemo o tem, ali so bile kakšne spremembe tudi pri akademski uspešnosti otrok.

V Evropi je le malo javnih šol, ki v svojih programih predvidevajo krajšo rekreacijo pred ali celo med samim poukom, gibalno dejavno učenje pa je tudi v slovenskih šolah prej izjema kot pravilo, odvisno predvsem od znanja in naklonjenosti posameznih učiteljev ali od pedagoškega pristopa, v katerem je gibanje nenehno vključeno (npr. pedagogika Montessori).

Skratka, številne šolske prakse danes (še) niso v skladu z dognanji nevroznanstvenikov, ki med drugim poudarjajo, da so možgani zaradi gibanja precej bolj učinkoviti kot med mirnim sedenjem. Zaradi koordinacije in ravnotežja, ki ga zahteva gibanje, namreč usklajeno delujeta tudi obe možganski polovici, izkoristek je več­ji, zaradi povečanega dotoka krvi se aktivira večja kapaciteta možganov, tako sprednji kot zadnji del, kar ugodno vpliva na sposobnost pomnjenja in koncentracije.

A trening te najbolj pomembne »mišice« in tudi drugih mišic v človekovem telesu se začne že v zgod­njem otroštvu. »Za razvoj gibanja in z gibanjem se da veliko narediti že zelo zgodaj, tudi s pravilnim rokovanjem z dojenčkom,« je poudaril prof. dr. Gregor Jurak s Fakultete za šport (FŠ). »Individualni razvoj pri otrocih je zelo različen, vsekakor pa ustrez­no strokovno vodena zgodnja vadba zelo koristi, saj otrok s tem doživlja in usvaja različne gibalne vzorce, ki pripomorejo k ustreznejšemu razvoju osrednjega živčnega sistema.«

Igra je ključna

Dr. Tina Bregant, dr. med., pediatrinja, pravi, »da je gibanje za otroke eden od osnovnih načinov in pogojev za zaznavanje lastnega telesa, navezovanje stikov z okolico, samozavedanje in samopotrjevanje. Z obvladovanjem telesa in gibanja lahko že dojenčki občutijo ugodje in varnost, pridobivajo izkušnje, oblikujejo osebnost in odnose z drugimi. Gibalni razvoj napreduje po sistematičnih zakonitostih, ki pa se med posamezniki lahko razlikujejo. V razvoju gibanja obstajajo med nami razlike, saj so gibalne sposobnosti, podobno kot umske in senzorne, pod vplivom dednih dejavnikov in vplivom okolja.«

Na FŠ potekajo raziskave o povezavi med akademsko uspešnostjo in gibalno učinkovitostjo. Tudi dr. Bregantova, podobno kot fizioterapevtka Petra Pirc izpostavlja pomen razgibane in ustvarjalne igre, torej igre, med katero otrok uri in razvija fizične in psihične sposobnosti. »Predvsem premetavanje, valjanje po tleh in fizično interaktivna igra pri malčkih sprosti napetost, hkrati pa se verjetno po analogiji z drugimi nam bližnjimi sesalci, v čelnih režnjih možganov sprošča substanca BDNF (Brain-Derived Neurotrophic Factor). To najverjetneje omogoči nastanek mrežij v možganih, ki pozneje v odrasli dobi omogočajo čustveno stabilnost in učinkovito spopadanje s stresom. Poleg tega pa vemo, da so gibalno spretni otroci zmožni hitro in dobro osvajati nove, včasih zelo specifične veščine, ki jim olajšajo tudi kognitivni razvoj,« je povedala Bregantova. »Zato je treba otrokom omogočiti dovolj raznovrstnega gibanja. Zlasti narava nam ponuja neizmerne možnosti raziskovanja tako okolice kot lastnega telesa.«

Tak otrok bo, kakor kažejo novodobne raziskave, uspešnejši tudi v šoli, še bolj pa bi bil, če bi se šolske prakse poenotile ali vsaj prilagodile dognanjem, da bodo učitelji lažje delali, učenci pa se bolje učili, če bodo več časa preživeli na prostem ali po zbranem 15-minutnem tuhtanju za mizo naredili kak poskok ali preteg … »To še ni povsem raziskano, a obstaja zelo velika verjetnost, da lahko motorični reženj v možganih prevzema določene intelektualne funkcije, ki jih sicer v mirovanju opravljajo kaki drugi centri. Če bi nam uspelo z gibalno dejavnim učenjem narediti ta preskok, bi imeli pravzaprav trajni spomin; kar se namreč shrani v gibalni spomin – vožnja s kolesom, plavanje … – tega nikdar več ne pozabiš,« je v prihodnost pogledal doc. dr. Gregor Starc s FŠ. »A po mojem bo minilo še kar nekaj časa, da bomo sprejeli tisto, kar vemo že desetletja: da bi se morali otroci več gibati tudi med intelektual­no dejavnostjo. Predvsem bo treba prepričati učitelje, da je prednost, če peljejo učence ven ali pred začetkom ure naredijo nekaj gibalnih vaj, saj zato ne bodo delali več nereda, ampak bodo potem bolj skoncentrirani, bolj si bodo zapomnili predelano snov in se lažje pripravili na nadaljevanje učenja.«

Primerljivi z najboljšimi

Vseeno, poudarjata s profesorjem Jurakom, se naše javne šole lahko pohvalijo, saj so v primerjavi s številnimi tujimi po količini športne vzgoje in drugih športnih dejavnosti visoko v vrhu, poleg tega jo vsaj od šestega razreda naprej poučujejo visoko usposobljeni športni pedagogi. »Smo tudi ena od redkih držav z ločenim poučevanjem po spolu od predmet­ne stopnje naprej, kar pomeni, da so skupine manjše in homogene, zato je pouk bistveno bolj učinkovit. Ob tem je logično, da naši učenci predn­jačijo v telesni učinkovitosti in so primerljivi z najboljšimi na svetu – to so predvsem skandinavske države,« je povedal Jurak.

Tam, zlasti na Finskem, že upoštevajo izsledke o močni povezavi med kognitivnim delovanjem in telesno dejavnostjo, med drugim so uvedli rekreativni odmor, ki ga je naš šolski sistem že poznal, vmes odpravil, zdaj pa ga postopoma vrača. »Opirajo se zlasti na raziskave, ki kažejo, da že 20 minut aerobne dejavnosti lahko zelo pomembno vpliva na osredotočenost, reševanje miselnih nalog in podobno. Finci so ob tem sprejeli še doktrino, da se, zlasti na razredni stopnji, poskuša čim več predmetov poučevati v gibanju. To je po našem mnenju prava pot, saj se je otrokov vsakdan bistveno spremenil v primerjavi s tistim izpred tridesetih let. Takrat so svoj prosti čas preživljali zunaj, plezali, se podili … Institucionalnega športa sicer pri nas nismo zmanjšali – otroci so bolj množično vključeni v športna društva in klube kot nekdaj –, a težava je prosti čas, saj ga preživljajo pred zasloni. Celotni čas gibanja se je torej zaradi tega precej zmanjšal,« je drugo plat predstavil Jurak.

To razmeroma alarmantno epidemijo pomanjkanja gibanja pri otrocih in mladostnikih, kakor rečeno, za zdaj dokaj uspešno zavira šola z (dodatnimi) urami športnih vsebin. Nacionalni sistem SLOfit – športnovzgojni karton, ki ga je zasnoval dr. Janko Strel, daje že več kot 30 let zelo dober vpogled v gibalno učinkovitost slovenskega podmladka. »Od sredine devetdesetih let do 2010 smo ugotav­ljali zmanjšanje gibalne učinkovitosti, ki je bil nekoliko bolj izraženo pri dečkih. Zaradi manj gibanja se je poslabšala splošna vzdržljivost, pa tudi moč rok in ramenskega obroča, ker sodobni otroci manj plezajo in na splošno manj obremenjujejo velike mišice rok. Nato smo v okviru zdravega življenjskega sloga (ZŽS) uvedli dve dodatni uri športa, tako da od leta 2010 zaznavamo izboljšanje, čeprav je v to vključenih zgolj približno 20 odstotkov populacije. A pozitivni vpliv je tako velik, da se odraža na celotni populaciji, in to ne le pri gibalnih sposobnostih, ampak tudi pri zmanjševanju deleža čezmerno hranjenih,« je povzel Jurak.


Črna pika za starše

»Naše šolstvo je prevzelo ogromno odgovornosti za zdravje otrok z vidika zmanjševanja debelosti. Pri tem je opravilo del nalog tako javnega zdrav­stva kot staršev, saj je danes za marsikaterega otroka edina telesna dejavnost tista, ki jo ima v šoli,« je povedal Starc. V eni od raziskav FŠ, v kateri so zbirali podatke o gibanju otrok – sodelujoči so ves teden neprekinjeno nosili merilno napravo, ki je objektivno zabeležila njihov gibalni vzorec s spanjem vred –, so namreč ugotovili, da se otroci najmanj gibajo ob koncih tedna, njihove prejšnje raziskave pa so pokazale, da so zelo nedejavni tudi med počitnicami. »Največja razlika, ko smo delali primerjalno študijo s tujino, je bila, da so bili naši otroci gibalno najbolj dejavni od vseh, hkrati pa so imeli največjo razliko v dejavnosti med tednom in vikendom. Zato starše vedno že pred počitnicami pozivamo, naj načrtujejo ta čas; prav je, da si otroci odpočijejo, ampak to ne pomeni poležavanja do opoldne, visenja pred televizorjem in računalnikom. Nujno jim moramo zagotoviti gibanje, ker se drugače pozitivni učinki gibanja med šolskim letom hitro porazgubijo,« je opozoril Jurak.


Starši se morajo zavedati še dejstva, da družinski vzorec preživljanja prostega časa zelo pomembno vpliva na (otrokovo) kakovost življenja tudi v prihodnosti. »Naša fakulteta skupaj z urbanisti in arhitekti sodeluje pri načrtovanju urejanja urbanih okolij na način, da bi postala do ljudi bolj prijazna, za otroke varnejša in da bi spodbujala h gibanju. A po drugi strani se bodo morali nekoliko sprostiti tudi starši, otroke spodbujati, da gredo kam sami, da se gibajo … Kar zadeva gibanje, so torej lahko otrokovi najboljši prijatelji ali pa sovražniki. Ker ne zaupamo ne otrokom, ne okolju, pravzaprav nikomur, trpi njihov razvoj. K sreči imajo naše intervencije po šolah pozitivne učinke, je pa res, da tam nimamo več zelo velikih rezerv; program smo s športnimi vsebinami že zelo zapolnili. Poleg tega ima vsaka osnovna šola svojo telovadnico: prostorske razmere so tako dobre, da so tako vodstva šol kot učitelji začeli pozabljati na naravno okolje v bližini šole in jim je laže biti v telovadnici. A otroci šolanja nikakor ne bi smeli končati­ z idejo, da potekajo športne dejavnosti le v dvoranah, zunaj pa kvečjemu v lepem vremenu,« je strnil Starc.

Ključna težava: mladostniki

Rezerve vseeno so: razmere bi se še izboljšale, če bi športni pedagogi poučevali že na razredni stopnji, o čemer na ministrstvu resno razprav­ljajo; obstaja tudi manevrski prostor za še kako dodatno uro športa, a kakor je dejal Jurak, si prizadevajo, obsega športnih dejavnosti v šoli po načelu ena ura na dan ne bi jemali kot obremenitev učencev. »Gre nam­reč za razbremenitev, in to ne le otrok, ampak tudi učiteljev. Če otroke spravimo v gibanje, ki je njihova naravna potreba in jim ga manjka, bodo učitelji lažje delali. Šport bi bilo zato najbolje umeščati med pouk, ne le tlačiti v prve in zadnje ure. Razumemo, da to prinaša tudi težave, povezane s preoblačenjem, celo prhanjem, a s tem se hkrati naučijo higiene, skrbi za svojo opremo …«


Predvsem pa je športna dejavnost zamenjava za čas, preseden pred zaslonom. »Več ko so v gibanju, manj imajo časa za pametne telefone in televizijo,« je poudaril Janko Strel. Jurak je dodal: »Z zdravim življenjskim slogom smo pri mlajši populaciji otrok res dobro zadeli, nimamo pa še odgovora, kako spodbuditi mladostnike; do 12. leta namreč gibalna dejavnost otroka spontano narašča, nato začne padati, in to predvsem zaradi sprememb v življenjskem slogu. Takrat stopijo v obdobje adolescence, njihovi interesi postanejo bolj raznoliki, pojavijo se tudi nekateri novi.« Ključno vprašanje zato je, kako v tem obdob­ju zagotoviti, da se bodo kljub drugim zanimanjem dovolj gibali.

»Velik problem so predvsem poklicne srednje šole; tam so mladost­niki zaradi primanjkljaja športne dejavnosti tako zdravstveno ogroženi, da že zdaj nimajo mišične moči in vzdržljivosti. Kako bo, ko bodo večinoma delali v poklicih, ki bodo zahtevali neke telesne obremenitve? Na to že nekaj časa opozarjamo in za zdaj je odziv dober. Začenjajo se namreč priprave na (vladni) projekt Mladi za mlade, ki naj bi bil neke vrste nadaljevanje ZŽS na srednjih poklicnih šolah in univerzi. Tudi tam smo zgrešili, ker po uvedbi bolonjskega študija športna vzgoja ni več obvezna in se zaradi tega večina študentov, ki bi gibanje potrebovali – za boljše zdravje, koncentracijo, učenje, tudi spopadanje s stresom –, z njim žal ne ukvarja. Mladostnikom nameravamo zato ponuditi njim prilagojene vsebine, kar je nedvomno izziv za stroko, saj morajo biti usmerjene v zdravje, hkrati pa blizu mladini.«

Bi bilo glede na »okuženost« otrok in mladine z informacijsko-tehnološkimi gadžeti primerno kaj podobnega, kot so igralne konzole xBox ali VI, s katerimi se lotevamo športa virtualno? »Raziskave na naši fakulteti so pokazale, kako instant zadeva je to in kako zelo nizko gibalno učinkovitost ima. Pokazalo se je, da je to dovolj kot zagon k nečemu, ne pa stalnica. Predvsem pa ne more nič nadomestiti svežega zraka, vetra v laseh … Tako prevetrimo tudi možgane, ki potem, ko spet sedemo za knjige, veliko lažje delajo.«