Otroka v voziček in trenirat!

Katja Višnar, Tadeja Brankovič in Snežana Vukmirović so svoje otroke pogosto vzele s sabo na treninge, priprave, celo tekmovanja.
Objavljeno
09. marec 2018 15.15
SLOVENIJA,VELENJEJE,17.07.2010.ČLANICE TROSKOK RODIČ SNEZANA S HČERKO.FOTO LJUBO VUKELIČ/DELO/
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič
Precej vrhunskih športnic je po porodu kmalu spet nazaj na tekmovališčih, a za uspešno vrnitev v tekmovalni cirkus je potrebnega veliko načrtovanja, kako ob vseh napornih treningih čim več časa preživeti tudi z otrokom, da ne govorimo o pomanjkanju spanja, (otroških) boleznih ...

Katja Višnar, smučarska tekačica, ki se je pred kratkim vrnila z olimpijskih iger v Pjongčangu, v sredo pa v Drammnu nastopila v finalu tekme smučark tekačic v klasičnem šprintu in osvojila šesto mesto, je mama dveletnega Ludviga. Ta je svoj prihod naznanil, ko je dosegala najboljše rezultate – leta 2015 je dobila tudi naziv najboljše smučarske tekačice v sezoni 2014/2015 –, a kot je povedala, sta si z njenim izbrancem, norveškim tekačem Olom Vignom Hattestadom, otroka želela in si pri tem pustila prosto pot.

»V življenju pač moraš imeti še kaj drugega, ne samo šport, pa čeprav je ta vrhunski,« razmišlja simpatična skoraj 34-letnica, ki z družino živi na Norveškem, veliko časa pa preživijo tudi pri njenih starših na Bledu. »Nosečnost je lepo potekala, nikakršnih težav nisem imela, do zadnjega dne sem bila športno aktivna. In načrt je bil, da če bo po porodu vse potekalo brez zapletov, se poskušam vrniti na tekmovalno sceno.«

Tako je tudi bilo. »Prve tedne sem počivala in se zgolj sprehajala, nato počasi začela vaditi. V začetku je bilo dokaj enostavno, saj je Ludvig veliko spal, imela sem – in imam – tudi pomoč varuške.« Po osmih mesecih pa so se začeli resni treningi. »Zahtevnost sem počasi stopnjevala: z 12 ur na teden na 14 ur, vendar pa sem zastavljeni načrt le redko v celoti izpolnila. Z majhnim otrokom se preprosto ne izide, saj lahko zboli ali zboliš sam, tudi neprespane noči naredijo svoje.«

Kljub temu, je povedala, ničesar ne obžaluje, saj uživa v materinstvu, tudi zato je prvo leto Ludviga jemala povsod s seboj: na treninge, tekme, priprave … »Ne sitnari, rad je v družbi, ne komplicira, če je z varuško, tako da se zadeve kar lepo izidejo.« Zdaj, ko je že večji, si ga za dva ali tri dni že upa pustiti doma, letos pa sta bila prvič ločena tudi dlje časa, a so razdaljo premagovali s spletnimi klepeti v živo. »V Korejo ga nisem vzela, saj moram misliti na druge člane reprezentance. Otrok vseeno lahko zmoti dnevni in nočni ritem, koncentracijo …«


»Načrt je, da Ludvig (na fotografiji) ne bo edinec!« pravi Katja Višnar. Foto osebni arhiv

A kot je povedala, jim gre zelo na roke tudi Mednarodna smučarska zveza (FIS). »V tem športu nas je kar nekaj mamic, tako da so nam na tekmah za svetovni pokal vedno uredili otroško sobo. Brez težav za udeležbo na tekmi dobi akreditacijo še moja varuška in potem z Ludvigom navijata ob progi,« je povedala tekmovalka, ki je v svoji karieri že štirikrat – trikrat individualno, enkrat skupinsko – stala na stopničkah v svetovnem pokalu. So bile pa OI v Pjongčangu nedvomno njene zadnje olimpijske igre. »Ta šport imam res rada, vendar zlasti v šprintu, ki je moja glavna disciplina, prihajajo mlajše in hitre tekmovalke. Za zdaj pa nameravam še vztrajati,« je povedala. Načrti za prihodnost so – tako karierni kot zasebni. »Načrt je, da Ludvig ne bo edinec!«


Katja Višnar je svojega sina pogosto vzela s sabo na trening. Foto osebni arhiv

Z enim otrokom je šlo

Podobna je zgodba ene najuspešnejših slovenskih biatlonk, Tadeje Brankovič, ki je v svoji 16-letni karieri nastopila na kar štirih zimskih olimpijskih igrah, v svetovnem pokalu pa je bila šestkrat na stopničkah, dvakrat srebrna. Sezona 2007/2008 je bila pravzaprav njena najboljša v karieri, a je niz dobrih nastopov prekinila resna poškodba rame. »Vedela sem, da bo rehabilitacija trajala, in tudi glede na to, da sem se bližala 30. letu, se mi je zdelo, da bi bil dober čas za otroka.« Deklico Mašo je rodila pri 29 letih, »do poroda sem bila v dobri telesni formi, vseeno pa nisem bila prepričana, ali se bom vrnila v vrhunski šport, saj je takšno življenje res naporno. A glede na moje dobro počutje in neke vrste strah, da bi utegnila obžalovati, če ne poskusim, sem se odločila poskusiti.«

Upoštevala je zapovedani počitek prvih šest tednov, nato pa se je lotila. »Maša je bila res nezahteven otrok, brez težav je tisti dve uri, ko sem trenirala, ostala z varuško ali pri starih starših, vedno sem si tudi načrpala mleko, če bi bila kakšna kriza. Takoj, ko sem lahko, pa je hodila tudi z mano: pogosto sem z njo na kolesu ali v vozičku opravila trening, skoraj brez izjeme je z mano hodila tudi na tekme. Ni mi bila namreč blizu misel, da bi bil otrok vse dneve pri varuški, jaz pa bi se le sem in tja oglasila pri njem, kar je dokaj pogosta praksa vrhunskih športnikov.« Kljub usklajevanju se ji je uspelo tako dobro pripraviti, da se je pri Mašinih desetih mesecih starosti uvrstila na olimpijske igre. »V bistvu res zelo hitro prideš nazaj v formo, se navadiš na ritem trening-družina.«

Tako je nadaljevala še tri leta po dekličinem rojstvu, potem pa je zanosila še drugič in se odločila, da konča kariero vrhunske športnice. »Jaz bi sicer še z veseljem tekmovala, a enkrat je treba zaključiti. Z enim otrokom je še šlo, dva pa … Še zlasti, ker je bil zdaj petletni Rožle že kot dojenček precej bolj živahen kot Maša, zato si težko predstavljam, da bi lahko ob tem še kakovostno trenirala.«


Tadeja Brankovič ni šla nikamor brez Maše. Foto Matej Družnik

Po porodu še boljša

Izjemno uspešna atletinja Snežana Vukmirović, ki je ravno prejšnji teden javno sporočila, da končuje svojo tekmovalno pot, pa je pravzaprav šele po rojstvu hčerke Lare dosegla svoje najboljše rezultate. Seveda k temu nekaj doda dejstvo, da je rodila zgodaj, nekaj dni pred svojim 24. rojstnim dnem, pa vendarle. »Da je bil otrok načrtovan, ne bi mogla ravno trditi, sem pa tisto leto, ko sem zanosila, osvojila 4. mesto na sredozemskih igrah,« je povedala privlačna atletinja z vrhunskimi rezultati v troskoku in skoku v daljino. »Potem ko sem naredila test, na pregledu pa izvedela, da sem že v 10. tednu nosečnosti, sem trenirala še mesec dni, potem pa nehala, a ostala aktivna vse do poroda.«

Ker je šlo gladko, je kmalu začela spet migati, deset mesecev po porodu pa dosegla normo za svetovno prvenstvo v japonski Osaki. »Bilo je prav čudno: vse, kar me je pred porodom bolelo, je čudežno izginilo, počutila sem se bolje kot kdajkoli.« Vseeno pa se je odločila, da ne gre na Japonsko, »Lara se mi je zdela premajhna, da bi jo vzela s seboj ali pa toliko časa pustila samo doma. Zlasti ker je bila prav povsod z mano. Pri tem sicer brez mame ne bi šlo: Laro je pazila, ko sem trenirala, z nama je šla tudi na priprave na Kanarske otoke, skupaj smo, skratka, veliko prepotovale in doživele. Pogosto je bilo tako, da sem jaz z ene strani skakala v jamo z mivko, na drugem koncu pa se je Lara igrala kot v peskovniku. Nekako se je vse skupaj lepo poklopilo, tudi pozneje, ko je bila večja in sem jo pustila za dva ali tri dni pri starših.


Snežana Vukmirović in njena Lara. Če mame ni gledala v živo, jo je zagotovo po TV. Foto Ljubo Vukelič

»Pogosto so skupaj pred televizorjem navijali zame,« je povedala 35-letna Koprčanka, ki je bila leta 2011 na dvoranskem evropskem prvenstvu v Parizu četrta, leta 2013 na sredozemskih igrah srebrna, istega leta pa v Moskvi tudi finalistka svetovnega prvenstva, ki ga je končala na devetem mestu. Nazadnje je na velikem tekmovanju nastopila leta 2014, ko je bila v troskoku sedma na evropskem prvenstvu. »Zadnja leta so se poškodbe žal vrstile druga za drugo, vseskozi sem se samo zdravila in pripravljala, zdaj pa mi je tega dovolj,« je povedala mama zdaj že šestošolke, ki namerava ostati v športu. »Najprej bom še opravila šolanje ali dve, tudi s področja športne prehrane, potem pa se lotim.«