Papež in patriarh: Pohlep in korupcija obvladujeta cerkvi

Bosta papež Frančišek in patriarh Kiril svoji cerkvi uspela očistiti zla?

sre, 09.03.2016, 18:00
Cerkvena poglavarja bosta zgodovino začela pisati šele takrat, ko bosta najprej doma poskrbela za očiščenje zla, ki je okužilo Vatikan in moskovski patriarhat.

Papež Frančišek je ta teden ponosno dejal, da cerkev ne potrebuje umazanega denarja. Mislil je na nekatere dobrotnike, ki pridejo z darovi in pravijo: Vzemite ta dar za cerkev! A ta denar temelji na krvi številnih izkoriščanih ljudi, ki so zlorabljeni, zasužnjeni s slabo plačanim delom, je bil kritičen papež. Tem ljudem sporočam: Prosim, vzemite svoje čeke in jih zažgite. Cerkev ne potrebuje umazanega denarja. Potrebuje srca, ki so odprta za usmiljenje …, je dodal sveti oče.

Frančišku je treba pri tem seveda le prikimati. Toda velik del okostenele institucije, ki jo vodi, nima takega mnenja. Znan je primer matere Tereze, ki se je nekoč v pismu sodišču v Los Angelesu zavzela za prevaranta Charlesa Keatinga; ta je zaradi poneverbe 252 milijonov dolarjev dobil deset let ječe. Del tega bogastva (šlo je za 1,25 milijona dolarjev) je kriminalec podaril tudi Terezi. Tožilec Paul Turley je seveda takoj odgovoril na njeno prošnjo za pomilostitev in ji brez dlake na jeziku predlagal, naj podarjeni denar vrne tistim, ki jim ga je Keating ukradel. V glavnem revežem. Po tej korespondenci se mati Tereza sodišču ni več oglasila. Denarja pa tudi ni vrnila …

Skrivnosti vatikanskih financ

Vatikan ima že od nekdaj hude težave s transparentnostjo financ. Na to so Sveti sedež večkrat opozorile nekatere najuglednejše mednarodne avditorske družbe in tudi Moneyval iz Sveta Evrope v Strasbourgu, ki se bori proti pranju denarja. Papež Frančišek je prav zato že kmalu po prevzemu vatikanskega krmila ustanovil nekakšno superministrstvo za ekonomijo, ki naj bi bolje skrbelo za vatikanske posle. Toda pri izbiri vodstva ni imel srečne roke. Za šefa te nove institucije je namreč izbral avstralskega kardinala Georgea Pella, ki je doma kot nadškof ščitil pedofilske duhovne, v novi službi pa se sploh ni menil za varčevanje. Za najtesnejšega sodelavca – s plačo 15.000 evrov na mesec – si je, denimo, izbral prijatelja iz Sydneyja, ki je samo za opremo svojega stanovanja zapravil 47.000 evrov, od tega kar 4600 evrov za en sam umivalnik …

Že pred tem je papež ustanovil tudi posebno ad hoc komisijo (Cosea), ki naj bi temeljito prerešetala ekonomsko in administrativno strukturo Vatikana. Štela je osem članov. In v njej je, si lahko zamislite, sedela tudi ženska, kar je šlo rimski kuriji še posebno v nos. To je bila Francesca Immacolata Chaouqui, rojena v Kalabriji, italijanski materi in Francozu z maroškimi koreninami. Papež je pozneje izjavil, da sploh ne ve, kako je ta ženska prišla v komisijo. Toda dejstvo je, da je Cosea deset mesecev bila trd boj z vatikanskimi birokrati, ki se je potem končal z novim Vatileaksom. In za odtekanje strogo varovanih informacij je bila obtožena prav Francesca, mlada pravnica in strokovnjakinja za odnose z javnostjo, ki je znala sklepati poznanstva s pomembnimi ljudmi. Tudi s španskim monsinjorjem Luciom Baldo, ki naj bi jo spravil v komisijo, in je zdaj skupaj z njo obtožen izdaje vatikanskih finančnih skrivnosti.

Papež ni oporekal knjigam

Na podlagi tajnih podatkov, ki so se prelili čez vatikanske zidove, sta v Italiji izšli dve knjigi. Prvo je napisal Emiliano Fittipaldi, drugo Gianluigi Nuzzi. Ta je dobil v roke celo tonske posnetke nekaterih zasedanj Cosee, tudi tistega ustanovnega, na katerem je sodeloval sam papež. Frančišek zato nikoli ni zanikal trditev, zapisanih v obeh knjigah. Vernikom je le sporočil, naj ne skrbijo, saj pozna probleme in da jih bo prav kmalu tudi ustrezno rešil …

Toda vatikanskega Avgijevega hleva ne bo lahko počistiti, kajti pohlep po denarju in korupcija tam ne poznata meja. Samo nekaj primerov. Vatikan dobi od italijanske države vsako leto blizu milijardo evrov pomoči, ki gre iz dohodnine Italijanov, po znanem zakonu otto per mille (0,8 odstotka). Katoliška cerkev vsako leto porabi okoli 40 milijonov evrov za reklame, s katerimi Italijane prepričuje, naj del dohodnine namenijo prav za njene humanitarne akcije. Toda izkazalo se je, da gre za človekoljubno pomoč, ki jo cerkev tako propagira, v bistvu le 23 odstotkov omenjene milijarde. Kam gre preostali denar, ne ve nihče, saj cerkvi uradno ni treba polagati računov pred italijanskimi davkoplačevalci …

Vatikanu precej denarja najvržejo tamkajšnji imenitni muzeji, še več pa seveda trgovina s cigaretami, žganimi pijačami, bencinom in elektroniko. Po sporazumu med Italijo in Vatikanom za te stvari tam namreč ni davka. Uslužbenci tovrstne popuste množično izkoriščajo, robo pa potem prodajajo Italijanom. Po uradni statistiki tako vatikanske nune in duhovniki pokadijo največ tobaka in spijejo največ alkohola na svetu (na prebivalca kajpak) in nihče se z avtomobili (sodeč po nakupljenih količinah bencina) ne vozi toliko kot prav sveti možje iz te drobne cerkvene države …

Bogastvo v delnicah

Vatikanski finančniki se zelo resno ukvarjajo tudi z vrednostnimi papirji. V njih imajo naloženih od osem do devet milijard evrov, denar pa vlagajo v korporacije, kot so Exxon, Dow Chemicals in podobne hiše, ki mastno služijo z izkoriščanjem revežev … In za te se cerkev ne meni prav veliko. Znan je primer iz Salerna, kjer so tamkajšnji cerkveni možje zlorabili 2,3 milijona evrov javnega denarja, namenjenega za sirotišnico v revnem predelu mesta. Toda namesto sirotišnice so raje zgradili razkošen hotel. Nekaj duhovnov je zaradi tega zločina sicer končalo v zaporu, salernski nadškof pa nikoli, saj je zgodba medtem menda pravno zastarala …

Izjemno donosna je tudi trgovina s svetniki. Poljak Janez Pavel II. si jih je v svojem dolgem pontifikatu omislil kar 482, kar je malodane četrtina vseh svetnikov, ki so jih v Katoliški cerkvi razglasili v zadnjih petsto letih. Toda do tega naziva ni mogoče brez odprtja ustreznega bančnega računa in seveda več sto tisoč evrov, ki romajo iz žepov v žepe. Emiliano Fittipaldi denimo opisuje primer Fultona Johna Sheena, znanega ameriškega TV-pridigarja, ki je umrl leta 1979. Njegovi privrženci so v boj za svetništvo samo v letih 2008–20013 vložili kar 332.000 evrov, Fulton pa še vedno ni svetnik. To bo očitno postal šele takrat, ko bo v žepe tistih, ki odločajo o tem, padlo še nekaj sto tisoč dodatnih evrov…

Korupcija v Vatikanu po mnenju nekaterih analitikov tako dramatično cveti zato, ker je Vatikan pač v Rimu, Italija pa je znana kot ena najbolj korumpiranih držav sveta. A nekaj podobnega bi lahko trdili tudi za Moskvo. Ko v nekdanjih sovjetskih republikah, zdaj samostojnih državah, sprašuješ, kje so se tako pridno naučili podkupovanja, vsi malodane v en glas odgovorijo, da v nekdanji centrali. Nekateri gotovo tudi na sedežu Ruske pravoslavne cerkve, ki je ena najbolj korumpiranih institucij v ruski državi.

Patriarh ljubi razkošje

Patriarha Kirila se je v devetdesetih letih, ko je bil nekakšen zunanji minister prejšnjega poglavarja cerkve Alekseja II., oprijel vzdevek tobačni metropolit. Država je namreč cerkvi takrat dovolila brezcarinsko trgovanje s cigaretami in alkoholom, da bi si nekoliko finančno opomogla po revščini, ki jo je tolkla v sovjetskih časih. Koliko je s tovrstno, prav nič moralno trgovino zaslužil Kiril, ne ve nihče. Sociolog Nikolaj Mitrohin trdi da poldrugo milijardo dolarjev, tednik Moskovskije Novosti pa je njegovo bogastvo ocenil na štiri milijarde dolarjev.

Takratni metropolit je vse to seveda odločno zanikal, toda dejstvo je, da današnji patriarh kljub naukom o skromnosti zelo ljubi razkošje. Najbolj pozorni blogerji so na njegovem zapestju denimo opazili dragoceno švicarsko uro Breguet, vredno približno 25.000 evrov. Videti jo je bilo tudi na uradnih fotografijah moskovskega patriarhata, zato so jo tamkajšnji uradniki skrbno zbrisali z njegovih slik. In pri tem pozabili, da je odsev drage ročne ure kljub brisanju ostal lepo viden na zloščeni mizi, kjer je patriarh med fotografiranjem držal roko …

Patriarh Kiril je zaradi svojega samopašnega in velikokrat prav nič pastirskega ravnanja pogosto tarča kritik. Ne le v tujini, ampak tudi doma. Poglavar Ruske pravoslavne cerkve odgovarja, da ga napadajo predvsem zato, ker podpira Putinovo politiko. To je seveda res. Le kako je namreč mogoče blagoslavljati rakete, ki letijo na Sirijo, in pri tem s križem v rokah kričati, da gre za sveto vojno proti tamkajšnjim zlikovcem? In kakšna je to cerkev, ki spodbuja znašanje nad civilnim prebivalstvom in navdušeno podpira rusko vojaško pomoč diktatorju Asadu, ki je doslej pobil že najmanj pol milijona Sircev in pognal v beg milijone beguncev?

Nedavno srečanje med papežom Frančiškom in patriarhom Kirilom je bilo zato zgodovinsko le v časovnem smislu, saj podobnega srečanja v resnici ni bilo že skoraj tisoč let, vse od razkola leta 1054. A prave zgodovine v Havani ni bilo. Nič prelomnega se ni zgodilo. Cerkvena poglavarja jo bosta zato začela pisati šele takrat, ko bosta najprej doma poskrbela za očiščenje zla, ki je okužilo Vatikan in moskovski patriarhat. Ko bosta odpravila pohlep, korupcijo in neznosno slo po oblasti, ki je vero v obeh primerih spremenila v njeno popolno nasprotje.

Prijavi sovražni govor