Pater Karel Gržan: Boga pritegujejo moje temine

V skoraj puščavniškem okolju je naš sogovornik, kot pravi, s ponosom kmet, in ko gre med ljudi, je z radostjo duhovnik.

ned, 24.12.2017, 10:00
Stvari nas razveselijo, človeške bližine pa osvetlijo in okrepijo.

Dom si je našel v ozki gozdni dolini blizu Luč. Po bolezni je potreboval mir in spokojnost, in v globeli pod Konjskim vrhom, ki jo polni le šum hitrega gorskega potoka, je obojega na pretek. V tem skoraj puščavniškem okolju je naš sogovornik, kot pravi, s ponosom kmet, in ko gre med ljudi, je z radostjo duhovnik.

Vmes je tudi avtor, ki se ukvarja s teološkimi, dramaturškimi in družbeno angažiranimi vsebinami ter stalni član rubrike Nedelovih sedem. Življenje v tihoti mu pomaga, da postaja to, kar je, pravi 59-letni nekdanji pripadnik kapucinskega reda, dr. slovenistike in škofijski kaplan, ki noče, da ga kličejo gospod, ker to pač noče biti, zato mu vsi rečejo kar pater Karel Gržan.

Ko sem se vozil k vam po teh gozdnih cestah, sem pomislil, da ste bili v ta kraj poslani po kakšni kazni?

Oh, kje pa; to je privilegij, da lahko po možganski kapi živim v miru na samem, ne pa v kakšnem župnišču. Ena družina mi je ta prostor podarila in s pomočjo ljudi smo hišo in hlev za kobilo Kapro obnovili. Sicer sem kaplan v Lučah in Solčavi, a se po svojem delu lahko umaknem v svoj spokoj ter tu poiščem ravnovesje v stiku z naravo. Tu lažje razmišljam in tudi zaznavam. Zdaj mi je jasno, zakaj so kartuzijani ali na primer klarise, ki živijo v klavzuri, vedno tako senzibilni za duh časa, da so lahko odstirali srčike problemov. Kot dokazuje kvantna fizika, je vse v vsem, in ko je človek tu sam s seboj, se v njem vse srečuje in si ni več tuj, lahko zaznava utrip življenja v globini. Problem današnjega časa je, da nas preveč stvari vleče navzven, premalo pa osredišča. Nad vrati delfskega preročišča je pisalo Spoznaj samega sebe, in to velja tudi danes, če nočeš biti tujec življenju.

 

Pater Karel Gržan. Foto Tadej Regent


Redovniki, čeprav v osami in klavzuri, še vedno živijo v skupnosti, vi pa ste se odločili za samoto?

Ja, to mi je blizu. Velika zgoščenosti ljudi me je vedno begala, ker nisem zmogel tako hitro razbirati njihovih zgodb, ki jih izražajo skozi svoje resničnosti. Ko pa se umaknem v spokojnost, se same po sebi predelajo doživete vsebine, ki se drugače ne bi mogle, saj kar naprej prihajajo novi vtisi. Če se človeku preveč dogaja v prekratkih časovnih intervalih, potem ga življenje zbega.

Potrebujete samoto, da lahko v miru kontemplirate, toda hkrati se s svojim pisanjem radi izpostavljate tudi v družbi. Kako to?

Te javne izpostavljenosti v sebi sploh ne čutim, ker se vedno znova umaknem v svoj spokoj. Za Nedelovih sedem vsak teden napišem kratek odgovor na katero koli življenjsko temo, a se nato z morebitnimi odzivi več ne ukvarjam oziroma me ne dosežejo, ker sem v sedanjosti, ne pa v morebitni izpostavljenosti v dogodku preteklosti. Tudi kot kaplan sem izpostavljen, a to vsakič ostaja za menoj. Ne zato, ker bi odmislil, ampak preprosto pustim za seboj in se prepustim sedanjosti, v kateri zaznavam samo resničnost tega trenutka, v kateri sem dejansko samo še kmet in, kot pravite, puščavnik.



Toda ali je to vaše izpostavljanje, pravkar ste napisali tudi kritičnih 95 tez sodobnega neoliberalizma, odobreno od vaših nadrejenih?

Moj škof Stanislav Lipovšek me pri mojem delu podpira; zahvalil se mi je za 95 tez in mi stoji ob strani. Za najvišjega nadrejenega sicer priznavam le enega Šefa in to tistega, ki ga pišemo z veliko začetnico. V tem smislu me zanima izključno to, ali je moje delovanje usklajeno z logiko evangelija ali ni. Le v Jezusovih besedah doslej še niso našli zmote ali misli, ki bi ji lahko argumentirano oporekali; vsi ostali pa nenehno streljamo tudi mimo. Priznam, dolga je bila pot do tega, da sem se osvobodil in to ni bilo preprosto, saj smo že od malega vzgajani, da dobimo petico ali zvezdico, če smo pridno podrejeni. Predolgo sem želel biti priden in ugajati, mimo tega, kar je v prid času in prostoru in v skladu z mojo poklicanostjo. A ko se povrneš k svojemu poslanstvu, to ne pomeni, da postaneš samovoljnež, ampak da iščeš tisto, kar je dejansko spoštljivo, odgovorno in pravično do življenja v skladu s tvojo potjo.

Kaj je temeljno sporočila vaše knjige »95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma«?

Neoliberalni kapitalizem se predstavlja kot sveto, kot najvišje dobro za človeštvo in je prevzel religizno obliko, ki naj jo kot verniki častimo in priznavamo v tej božanski avtoriteti. Čeprav nima stavb v obliki cerkva, se vzpostavlja prek drugih ustanov in bank, kjer klečeplazimo in iščemo milost. Prav tako kot je Martin Luther pred 500 leti prečistil teologijo in je skušal iz besedovanja o Bogu izločiti vse, kar je izven evangelijske logike, sem skušal tudi jaz prečistiti to, kar sodobnega človeka najbolj utesnjuje v njegovi eksistenci. In to je tisto, kar ne sodi v ekonomijo, čeprav se kot ta predstavlja, a je v resnici skregano že s samim pojmom ekonomije. Izraz namreč pomeni poskrbeti za dom, torej mora ekonomija poskrbeti za vse, ne le za nekaj posameznikov. Žal se je ta prvobitni pomen, ki bi omogočal ločevanja zrnja od plev, namerno, izgubil in tako ne ločujemo več, kaj ekonomija je in kaj ni.

In to kar ekonomija ni, je takoimenovani hrematizem?

Tako je, stari modreci so še poznali ta izraz, ki je nasprotje od ekonomije kot dostojnega poskrbetja za večino. Če je v ekonomiji kopičenje kapitala posameznikov omejeno glede na skrb za vse, je v hrematizmu to kopičenje neomejeno. To je model, v katerem je večina v bolj ali manj suženjskih odnosih – ne le ljudje, ampak tudi ostalo stvarstvo – , da služi izbrancem. Skrb za javni blagor - za slehernika je izkaznica resnične ekonomije, tako pa družbena ureditev dopušča model, ki je krivičen in posledično celo zločinski. Pomislite, osem ljudi razpolaga s toliko kapitala, koliko ima revnejša polovica človeštva, pri tem, pa vsak dan umre zaradi revščine 36 tisoč otrok, od tega polovica zaradi lakote, drugi zaradi pomanjkanja vode.

Kam konkretno bi morali nabiti te teze? Kje so vrata tega svetišča kapitalizma?

Te teze je treba pribiti na vrata naših misli. V naših glavah je namreč to legaliziran model, čeprav je v temelju krivičen. Teh 95 tez ne nagovorja samo izbrancev, ampak slehernika k prebujenju, k temu da prepozna samoumevnost logike hrematizma; k ozaveščanju tega, da jo mirno sprejemamo, in se ne sprašujemo, če so ti neetični koncepti, ki se izdajajo za ekonomijo, sploh dopustni. Ne govorim, da je celotna ekonomija napačna, ampak, da moramo znati ločiti zrnje od plev in prepoznati jezik prevare. Hrematizem je po moji presoji največja globalna prevara na tem svetu. Je kot transvetit, ki se preoblači v nasprotni spol - v ekonomijo, in se izdaja za nekaj, kar ni.

Se vam zdi ta hrematizem, kopičenje bogatstva zaradi bogatsva samega, poglavitno etično vprašanje današnjega časa?

Ja, to je temeljno etično vprašanje o pravični razdelitvi dobrin, ki se nanaša tudi na pravičen in odgovoren odnos do matere zemlje, rastlin in živali. Narava nam namreč ne bo odpustila. Bog odpušča, človek le stežka, narava pa nikoli. Zato je to tudi vprašanje našega preživetja; zlo dolgoročno izniči tistega, ki ga povzroča.

Toda, ali ni za vas, kot predstavnika cerkve temeljno etično vprašanje še naprej vprašanje splava?

Ko se borimo za pravico do rojstva še nerojenih, se moramo boriti tudi za pravico do dostojnega preživetja že živečih, eno in drugo se dopolnjuje. Sam sem notranje primoran, da dam glas tistim, ki jim je bil odvzet; to pa ni le glas še nerojenih, ampak tudi tistih, ki izgubljajo življenjsko energijo, ker živijo v nedopustnih razmerah. V Sloveniji kar tri četrtine delavcev živi na miminalcu, torej na pragu revščine ali celo pod njo. Ti ljudje v svoji notranji stiski lahko razmišljajo samo o tem, kako bodo preživeli. Tisti, ki imamo moč glasu, in se nismo odtujili našemu notranjemu jazu, ki je sam po sebi etičen, saj se v srčiki tega jaza srečujemo z božjim jazom oziroma vestjo, smo zato odgovorni dati besedo in usmerjati misel v smereh, ki bodo zagotovile bazično varnost vsem oblikam življenja. Vprašanje etičnosti, pravičnosti in odgovornosti je nad vsemi pisanimi zakoni.

Kakšen pa je vaš odnos do še nerojenih otrok?

Preprosto rečem takole: če bi moja mama rekla, da bo odpravila, to kar se je prebujalo pod njenim srcem, potem mene ne bi bilo. Do tega ji ne morem dati pravice.

kaj pa v skrajnih okoliščinah?

Te se rešujejo v skladu s situacijo.

Omenili ste revščino delavcev; vam je morda blizu Marxova teorija presežne vrednosti, s katero ta razkrinkava temeljni kapitalistični princip izkoriščanja?

Marxa sem študiral le toliko, kolikor je bilo v mojih časih študija to obvezno branje, sicer pa ne. Kot duhovniku mi zadostuje že pogled na evangelij oziroma Jezusovo logiko. Ko so ga vprašali, kako naj kličemo ljudje boga, je Jezus odvrnil, kličite ga Oče. Če je Bog naš oče, pomeni, da smo si mi ljudje kot bratje in sestre, in tako tudi soodgovorni drug za drugega. A nismo odgovorni le do soljudi, ampak do vsega stvarstva. Frančišek asiški je za naše brate in sestre poimenoval tudi Sonce in Luno in sploh vse kar nas obdaja, in z vsem tem moramo biti v nekem bratskem, spoštljivem, pravičnem in odgovornem odnosu. To je tista temeljna logika, ki so jo tudi modri, denimo Platon, označili kot edino dopustno, torej logiko takšne skrbi za dom, da je za vse primerno poskrbljeno.

Sveti Frančišek je ptice učil božje besede, toda ker je narava smatrana za božje delo, ali ni v njej in torej tudi v pticah že tudi Bog?

Že Aristotel je rekel, da ni le človeška, ampak da sta tudi živalska in rastlinska duša. Zame osebno je težko dojemljivo, da bi lahko Bog kot duhovna stvarnost ustvaril kar koli brez te notranje duhovne, globinske, razsežnosti.

Brez tega da bi vsemu, kar je bil ustvaril, dal neko notranjo substanco?

Ja, neko notranjo kakovost na nek način odkriva danes celo kvantna fizika. Nekateri si svetopisemsko naročilo, naj človek gospoduje, razlagajo, kot da se lahko postavljamo nad vse. Ne, mi moramo biti v skladnosti z vsem, torej v odnosu spoštljivosti, odgovornosti in pravičnosti. Gospodovati pomeni ravnati v Gospodovem imenu, torej spoštljivo; tako, kot da smo samo skrbniki, ne pa brezobzirni posestniki, ki z vsem živečim manipulirajo. Če odvzamemo bivajočemu to notranjo dimenzijo, s tem legaliziramo nek brezdušen odnos do ostalih oblik življenja. Bodimo raje zelo spoštljivi, saj Bog ne more biti površnež, da bi ustvarjal samo površno, sama substanca biti je globinska.

Radi imate stare civilizacije in kulture. Ko ste še živeli v Jurkloštru, ste naši ostanke megalitske kulture?

Te raziskave so res moja posebna ljubezen. V knjigi V znamenju Oriona sem prikazal, kako so razmerja med zvezdami v Orionu in bližnjih ozvezdjih natančno prenešena v ostanke megalitskih struktur v tamkajšni okolici. Začelo se je tako, da sem našel tri griče, povezane z ostanki zidovja, in ker sem vedel, da je razen piramid v Gizi še veliko krajev na zemlji, ki ponazarjajo razmerja zvezd Orionovega pasu, sem takoj pomislil, da gre za enako zadevo. Pripravljam knjigo, v kateri bodo prikazana vsa moja najdišča med Savinjo in Sotlo, severno od Save, ki, menim, prikazujejo razmerja med vsemi ozvezdji na našem nebu.

Tudi simbol trojstva, značilen za krščansto, je del nekdanjih kultur. Kaj vam predstavlja trojstvo?

To je znamenje harmonije in že stara indoevropska dediščina, s katero so skušali našo vrojenost v svet dvojnosti, dualnosti, zaradi katere se mi vedno polariziramo, nevtralizirati. S tretjim so hoteli dvojnosti dodati božji, sveti delček, da usklajuje napetosti v svetu dvojnosti. Tretje razrešuje konflik dvojnosti v evolucijski premik in zato je ta božji delček tretjega tako zelo pomemben. Tudi, ko komu neseš rože, jih mora biti neparno število; dodan je ta sveti delček.

Trojstvo po Jungu izraža moški princip, kar je navsezadnje tudi v skladu z učenjem krščanstva?

Res je, da govorimo o očetu, sinu in svetem duhu, čeprav je vprašanje, kaj naj bi ta sveti duh sploh predstavljal. O Bogu ni mogoče govoriti kot o spolnem bitju, to je počlovečeno besedovanje. Lahko je sveti duh tudi navdih ali pa to, kar so že v starih civilizacijah pripisovali ženskemu principu. Kelti so delili moške na fante, bojevnike in modrece, ženske pa na dekleta, žene in babe in te slednje so imele pomembnejši status od modrecev. To so bile ženske, ki so znale s srčnostjo in intuicijo speljati moško moč in bojevitost v dobro za vso družbo. V Sloveniji je veliko krajev poimenovanih po babah, verjetno so se te ženske tam zbirale in povezovale svojo misel v konstruktivnost za skupnost. Mislim, da v tem svetu, ki je že iztiril, potrebujemo tako moško moško modrost kot žensko srčnost in intuitivnost.

S pojavom enoboštva ponavadi močno prevlada moški princip?

Škoda, ker prav danes je čas prebujenih bab oziroma žensk.

Kako pa ste vi z ženskami?

Poklic za duhovnika je v meni zelo močan, bolj kot pa celibatska zaobljuba. Zato sem se s celibatom svoje čase precej mučil, toda dvojnosti, da bi na skrivaj živel z žensko, ne zmorem živeti. Če sem se nekaj zaobljubil, potem se hočem tega tudi držati.

Očitno vidite v starih civilizacijah določene modrosti, ki bi jih lahko vkorporirali tudi v krščanski nauk?

Že Jezus je dejal, da je prišel dopolniti ne pa odpraviti. Preteklosti se nimamo kaj bati, ker se lahko iz nje učimo. Tudi zelo oddaljena zgodovina je še vedno naša učiteljica. Ob tem se mi zastavlja vprašanje, ali smo mi sploh prerasli Platona in Aristotela, saj ju nenehno samo variiramo.

Jezus je dopolnil, a je tudi odpravil starozaveznega Boga. Kljub temu je starinska podoba srditega in maščevalnega Boga tudi 2000 let po Kristusu še vedno močno prisotna. Ali vztraja kot nekakšen arhetip?

Izraelsko ljudstvo je takrat potrebovalo močnega Boga, naš čas pa potrebuje evangelijsko podobo sočutnega Boga, ki se sklanja k človeku. Starozavezna podoba Boga se še ohranja, verjetno zato, ker vsem institucijam koristi šef, pred katerim imajo ljudje strahospoštovanje. Vsi, ki so v institucijah, se radi zgovarjajo na strahovitega šefa, in to zato, da držijo podrejene v pridnosti in pokoščini. Ta podoba nima nič z Jezusom, niti njegovimi besedami niti z zgodbo njegovega življenja, v kateri je sporočilo, da je Bog sočutna bližina, ki me pomirja, krepi in s sočutjem v temi mojih doživljanj prebuja svetlobo.

Podobno pravijo tudi budisti.

V mistiki ni več krščanstva ali budizma ali česa drugega, ampak je le še to, kar je pisalo nad vrati preročišča v Delfih 'Spoznaj samega sebe', kar pomeni, pridi k svoji biti, ki je v Biti vseh bitij.

Tudi Jezus ni bil samo dobričina, ampak je znal srdito nagnati iz templja trgovčiče?

Ker smo vrojeni v svet dvojnosti – razpeti med dobro in hudo nam je povedal tudi kje so meje za varno sobivanje. Brezmejna božja ljubezen ne izključuje jasnih meja, ki so potrebne za spoštljiv, pravičen in odgovoren odnos do Boga, sočloveka in stvarstva. Le v okviru teh mej je možna svoboda v sobivanju.

Janez Trdina ima med zbranim ljudskim blagom tudi pripovedko o tem, kako so se ljudje tako bali Boga, dokler je živel med njimi, da se je raje kar preselil v nebesa. Kaj to pove o nas?

To predvsem govori o strašljivi, manipulativni podobi Boga, ki se je ljudje bojijo. Toda krščanstvo razodeva drugačno podobo Boga. Prav božični čas kaže, kako se on, ki presega sleherno predstavo, po človeško približa v čas in prostor, da bi kot sveti svetlil, torej prinašal svetlobo. Simbolika božiča kaže, da se Jezus ne rojeva v dvorcu, med priviligiranci, ampak v hlevu, med preprostimi ljudmi, torej mu ne smrdi štala mojega življenja, ampak nasprotno, pritegujejo ga moje temine, da bi me svetlil in krepil. Jezus vstopa v trpeča stanja človeštva, na koncu pa je njegova smrt in vstajenje kot predor v razsežnosti, ki budijo upanje. To je temeljno sporočilo božiča: Bog, ki se sklanja v noč, je kot svetloba, ki izničuje temo.

In božič je kot Sonce, ki sveti v temo zimskega obrata?

Ja, umestili so ga v čas, ko je potreba, da se Sonce znova prebudi in vzdrami življenje. Kristus kot Sonce prinaša duhovno toplino, zaradi katere smo notranje krepkejši in bolj zaupamo v življenje. V slovenščini razlikujemo med svetlobo in lučjo. Ta zaslepi, svetloba pa svetli. Božič je tudi praznik svetlobe in v božični praznični bleščavosti je pomembno, da ne spregledamo ljubečih bližin, ki prebujajo toplino in prijetno počutje. Stvari nas razveselijo, človeške bližine pa osrečijo. Božični praznik bi morali praznovati z mašnico pod brado, da bi s tem nakazali, da smo drug drugemu največji dar. Tako kot se Jezus sklanja v naše temine, da nas svetli, bi morali biti tudi mo globoko naklonjeni drug drugemu – takrat smo božanski.

Prijavi sovražni govor